Tako snemajo digitalne kamere oziroma kamkorderji. Kaj pa analogni kamkorderji in videorekorderji? Tudi ti posnamejo 50 in ne 25 slik na sekundo, le da ti ne prepletajo posameznih polj ampak že snemajo tako, da najprej posnamejo 25 sodih, nato pa še 25 lihih slikovnih črt.

Zakaj kamere sploh snemajo na tak način? Zakaj ne delujejo enako kot stare celuloidne in film naredijo v obliki zaporedja fotografij? Ali ne bi bilo to lažje, predvsem pa bolj logično?

Razlogov je seveda več. Prvi je ta, da bi bilo pri snemanju, kjer bi se shranjevalo zaporedje fotografij, podatkov enostavno preveč in ni ga medija, ki bi lahko »požrl« takšno količino podatkov. Oglejmo si hipotetično situacijo, ki je v praksi ne najdemo, a je za predstavo, kaj bi pomenil sistem shranjevanja filma sliko po sliko, dovolj dobra. Vzemimo, da bi ena sličica filma zasedala 100 Kb. To je razmeroma malo in kakovost takšne fotografije ni ravno na ne vem kako visoki ravni. Če rečemo, da potrebujemo za kakovosten opis gibanja v filmu hitrost 25 slik na sekundo, bi to pomenilo okoli 2.5 megabajta za vsako sekundo filma. Minuta filma bi pomenila 150 megabajtov, ura pa 9 gigabajtov. In to pri slabi kakovosti slike. Če bi bila slika kakovostnejša in recimo primerljiva s tistimi iz digitalnih fotoaparatov, bi to pomenilo, da je ena slika velika najmanj 1 megabajt, kar količino podatkov iz našega hipotetičnega primera podeseteri. In zvoka pri vsem tem niti omenili nismo … Torej je vse skupaj res neuporabno.

A ne le to – vprašljiv je tudi postopek shranjevanja. Ta je namreč prepočasen in klasično stiskanje JPEG bi le bilo stežka sposobno dohajati zahteve po enakomernem gibanju, čeprav poznamo nekaj načinov kodiranja, ki temeljijo na JPEG. Še zlasti če bi stiskanje morala izvajati programska oprema znotraj kamere, za katero je jasno, da se ne more ponašati z ne vem kakšno procesorsko močjo. No, lahko bi uporabili kak drug način stiskanja slike, a rezultat ne bi bil nič boljši. Prepletanje je torej dokaj inovativen način zmanjševanja količine podatkov, potrebnih za prikaz gibanja v filmu.

Naslednja stvar, ki jo moramo vedeti, je, da 25 slik na sekundo ni dovolj za prikaz lepega, enakomernega gibanja objektov na filmu. Vsaj ne v primeru, ko imamo dejansko 25 slik. Stanje je mnogo boljše pri dvakrat večji hitrosti, torej 50 slik na sekundo. Jasno je, da shranjevanje celotnih slik tu nikakor ne pride v poštev. Spet pa lahko pomaga prepletanje. Ker se v eno »sličico« oziroma okvir združita dve sosednji polji, nosi en okvir tudi več informacij o gibanju, saj ima informacije o tem, kaj se je na filmu dogajalo v dveh zaporednih časovnih trenutkih. Torej je prepletanje tudi inovativen način zapisa informacij o gibanju znotraj kadra. In zato je lahko posamezen okvir videti dokaj zmedeno, kot je videti na povečani sliki našega primera, ko pa film teče, je slika povsem dostojna. Prepletanje je torej nekaj, kar je dobro. Zakaj nas pa potem moti?

Čar sodobne tehnologije je v tem, da lahko film obdelamo in ga prilagodimo svojim željam. In to delamo s pomočjo računalnika. Za to pa je treba film najprej prenesti na trdi disk. In ko to naredimo, ugotovimo, da slika ni več tako lepa, kot je bila. Pri predvajanju na računalniku so premiki kadrov nazobčani, in hitrejše je gibanje, bolj je ta nazobčanost očitna. Kaj je to?

Pravzaprav smo nekako že navajeni, da ima v saka tehnologija dobre, pa tudi slabe lastnosti. Dobra lastnost digitalnega snemanja je v tem, da lahko na magnetni trak posnamemo sliko izredne jasnosti s kakovostnim zvokom, pri presnemavanju pa se kakovost slike in zvoka ohranja. A ima stvar tudi slabo lastnost, povezano prav s tem prepletanjem, za katero smo rekli, da je tako dobro. Rekli smo, da slika nastane tako, da se dve zaporedni sliki med seboj prepleteta v eno. To se sicer zgodi z veliko hitrostjo, saj v vsaki sekundi nastane 25 takšnih slik, kar je dovolj za predvajanje na običajnem televizorju, saj so frekvence sinhronizirane (50 slik, 50 Hz), ko pa je stvar enkrat na računalniku, pa se stvari spremenijo. Tu frekvenčna usklajenost predvajanja ne igra nobene vloge več. Vse skupaj zato »pade iz sinhronizacije« in imamo »štalo«. Kaj se zgodi? Če so gibi hitri, je tudi razlika med dvema zaporednima slikama velika. Tako velika, da je tudi prepletena slika dokaj kaotična, saj se na robovih objektov pojavi »žagica«. Rob je namreč na eni sliki ne enem mestu, na drugi pa se je premaknil in je zato na drugem mestu. Na povečani sliki se lepo vidi, da je kamera med snemanjem potovala navzdol oziroma navzgor in zato je slika dvojna v navpični smeri. Kaj lahko naredimo?

Katero metodo uporabiti, predvsem pa kako oziroma s katerim orodjem? Vsaka od naštetih metod ima dobre in slabe lastnosti. Prvi dve imata težave s kakovostjo, drugi dva pa z velikostjo datotek in procesorsko zahtevnostjo, saj je končni izdelek narejen s hitrostjo 50 fps, kar seveda za predvajanje zahteva več računske moči. Prav zato ni ravno veliko izdelkov, ki bi podpirali progresivno odstranjevanje prepletanja. Najpogosteje najdemo kakšne metode, ki temeljijo na eni od prvih dveh, le da so dodani še algoritmi, ki se spopadajo s pomanjkljivostmi teh metod.

Kaj pa orodje? Filter deinterlace lahko najdete v večini sodobnih orodij za obdelavo videa. Če ga v vašem morda ni ali pa ga ne najdete, lahko uporabite v tej rubriki že velikokrat omenjeni VirtualDub. Ta že vsebuje filter za odpravo prepletanja, ki temelji na metodi opuščanja. Če vam kakovostno ne ustreza, lahko v spletu poiščete dodatek, imenovan Deinterlace-Smooth, ga prekopirate v mapo Plugins imenika, kamor ste shranili VirtualDub, in uporabite tega.