Predstavljene možnosti so dosegljive v Windows 7 (Nadzorna plošča --> Skrbniška orodja --> Upravljanje računalnika --> Upravljanje diskov) in nekaterih starejših različicah. Za vse, ki jim pojem particija morebiti predstavlja uganko – trdi disk lahko razdelimo na posamezne dele – particije – poljubne velikosti (skupna velikost seveda ne more preseči velikosti uporabljenega trdega diska), kadar želimo, da se izbrani trdi disk v sistemu navidezno predstavi kot več posameznih naprav (črk pogonov). Uporaba več particij na posameznem trdem disku nam ob morebitnem sesutju sistema lahko še kako koristi, saj nam načeloma omogoča ponovno namestitev operacijskega sistema brez poseganja v shranjene podatke na ločenih particijah.
Nemalo uporabnikov ima z uporabo več particij ločeno lokacijo shranjevanja podatkov posameznih uporabnikov in/ali tipa datotek. Tako poleg particije, na kateri je operacijski sistem, ki je v sistemu Windows načeloma označen s črko C, z uporabo možnosti »preprosti nosilec« izdelamo še praktično poljubno število particij, ki so v sistemu vidne vsaka pod svojo črko pogona D, E, F itd.
Seveda pa lahko glede na potrebe zadevo tudi obrnemo in uporabimo funkcijo »razpeti nosilec«. Gre za možnost uporabe dveh ali več trdih diskov različne ali enake velikosti, katerih kapaciteto preprosto združimo v en sam navidezni disk. Uporabno, ko na enem mestu potrebujemo večjo količino podatkov, ki je ne želimo imeti razdrobljene po različnih trdih diskih. Pri uporabi te možnosti združevanja diskov je pomembno, da se zavedamo, da ob okvari ene naprave izgubimo vse podatke.
Če so nam naši podatki pomembni, lahko uporabimo možnost »zrcaljen nosilec«, v tem primeru pa lahko en ali več fizičnih nosilcev skonfiguriramo tako, da so v sistemu vidni kot en sam. Pri tem je maksimalna kapaciteta enaka ali manjša kapaciteti najmanjšega nosilca. Pomembno je, da so ob izpadu enega nosilca naši podatki še vedno na varnem.
Hitrost prenosa podatkov pa lahko povečamo z uporabo »nosilec razdeljen na trakove«. Tako kot v prejšnjem primeru lahko en ali več fizičnih nosilcev skonfiguriramo tako, da so v sistemu vidni kot en sam. Pri tem je maksimalna kapaciteta enaka ali manjša kapaciteti najmanjšega nosilca. Zapisovanje se izvaja sočasno na več nosilcev, posledično pa lahko dosežemo večjo skupno hitrost prenosa. Tudi v tem primeru ob izpadu posameznega nosilca izgubimo podatke.
Če se boste brez predhodnih izkušenj podali v raziskovanje naštetih možnosti, vam toplo polagamo na srce, da si vse pomembne podatke pred tem opravilom shranite na varno mesto, ki ne bo deležno sprememb. Priporočamo zunanji trdi disk, ki bo med raziskovanjem možnosti fizično izključen.
Moj mikro, junij 2012 | Uroš Florjančič
