Običajni trdi disk v računalniku je razdeljen na bloke, neke vrste celice, ki so običajno konstantne velikosti. Ko sprožimo shranjevanje, kopiranje ali kakšno podobno funkcijo zapisovanja, se podatki shranjujejo tako, da po vrsti zapolnjujejo te bloke. Ko je disk prazen, se ti bloki oziroma delci zapisujejo drug za drugim. Ko neko datoteko izbrišemo, se seveda bloki, kjer je bila zapisana, izpraznijo in tam nastane luknja. Sčasoma, ko je tega pisanja veliko, disk postane »luknjast« oziroma fragmentiran. To samo po sebi ni nič posebnega. Zoprne zadeve pa se pojavljajo, kadar na primer na disk kopiramo kakšno večjo datoteko. Ker ta ne najde enovitega prostora za to, da bi se zapisala, jo sistem razdeli na dele, ki zapolnjujejo prej omenjene luknje. Ena datoteka, zlasti če je velika, je lahko tako razpršena po vsej fizični površini diska. To pa lahko v praksi pomeni, da je branje takšne datoteke počasnejše, saj se mora glava diska seliti po disku in zbrati raztresene kose datoteke. Sliši se grozno, a ni tako. Fragmentacija je bila včasih, ko so bili diski majhni, počasni in dragi in smo jih zato polnili do vratu, mogoče težava, ki smo jo reševali s tako imenovano defragmentacijo. Ta je pomenila to, da so se datoteke na disku prerazporedile tako, da so bile zapisane v »enem kosu« oziroma v zaporednih blokih, s čimer se je skrajšal dostop do njih. Pri tem pa seveda ni bilo pričakovati čudežev, saj se je dostop pospešil za kakšno desetinko sekunde, res pa je, da je bila glava diska manj zaposlena in se ji je s tem mogoče malenkost podaljšala življenjska doba. Zdaj ko so diski hitri in je na njih veliko prostora, so težave s fragmentacijo manj izražene.

Kaj pa je register? Register je v bistvu velika datoteka oziroma več datotek, kamor si sistem Windows zapisuje vse mogoče in nemogoče sistemske zadeve. V času Windows 3.x je bilo dovolj, če so bili podatki zapisani v datotekah win.ini in system.ini, zdaj pa, ko gre za dokaj ogromne zadeve, to ni več dovolj, in zato je Microsoft pred leti spremenil filozofijo in uvedel pojem registra (registry). Register je z leti postal dokaj obsežna zadeva, ki pa ima še to lastnost, da se v njo veliko piše in iz nje tudi veliko bere. To pa pomeni, da gre za velike in pogosto uporabljane datoteke.

Iz povedanega nam logika govori, da bi lahko fragmentiran register pomenil počasnejše delovanje. Pravzaprav bi lahko. Ga je dobro defragmentirati? Lahko ga, ni pa ravno nujno. Je pa popolnoma nepotrebno, če govorimo o prenosnem računalniku in disku SSD, kot ga ima naš bralec. Podatki se na disk SSD, ki nima gibljivih delov, namreč zapisujejo drugače in »luknje«, o katerih smo govorili pri običajnih trdih diskih, ne pomenijo težav. Poleg tega pa se je treba zavedati, da imajo pomnilna vezja znotraj diskov SSD omejeno število zapisovalnih in bralnih ciklov. To število je sicer resda zelo veliko, tako da diski povsem lepo delujejo več let, toda zakaj bi jih po nepotrebnem obremenjevali z nečim, kar nam ne bo prineslo prav nobene koristi.

Moj mikro, november – december 2014 | Miha Gradišnik |