Ta izdelava kazala pa se ne izvaja čez vse diske oziroma mape v računalniku, ampak le v določenih. To je na eni strani logično, saj izdelava kazala oziroma indeksacija traja nekaj časa in zahteva tudi svoj delež sistemskih sredstev. In če mapa ali disk ne vsebuje datotek, ki bi jih iskali, ni potrebe, da se nad njimi ta postopek izvede. In če se ne izvaja, pomeni, da bomo privarčevali nekaj sistemskih sredstev. Slaba stran vnaprej določenega indeksiranja pa je v tem, da ne moremo dodati svojih map. Če imamo na primer disk ali mapo z več tisoč lastnimi datotekami, recimo glasbo, ta mapa ne bo nujno vključena v sistem indeksiranja oziroma izdelave kazala. To pa pomeni, da bo iskanje po njej potekalo počasneje. Kako torej vedeti, katere mape oziroma diski se indeksirajo? In tudi, kako v sistem indeksiranja dodati lastno mapo ali disk?
Podatki o kazalu so dokaj »varno« skriti v sistemu Windows 7. Najdemo jih namreč tako, da izberemo Nadzorna Plošča > Sistem in varnost > Sistem > Informacije o učinkovitosti delovanja in orodja > Prilagajanje možnosti priprave kazala. Druga možnost je, da izberemo Nadzorno ploščo, v njej pa v naslovni vrstici kliknemo puščico v desno za napisom Nadzorna plošča. Odpre se meni, v katerem izberemo Vsi elementi nadzorne plošče. Nato kliknemo puščico, ki se pojavi za napisom Vsi elementi nadzorne plošče. Spet se pojavi meni, kjer izberemo Informacije o učinkovitosti delovanja in orodja. Nato kliknemo Prilagajanje možnosti priprave kazala.
V obeh primerih se odpre okno, v katerem je zapisan seznam mest, ki so vključena v sistem izdelave kazala. Vidimo, da so to mesta, ki jih sistem ob namestitvi določi kot mesta za shranjevanje uporabnikovih dokumentov, kot so slike, glasba in podobno, potem so tu mesta, ki so jih dodali nekateri programski paketi, kot je na primer Office, najdemo pa tudi mesta, ki smo jih sami dodali v tako imenovano knjižnico, ki vsebuje bližnjice do map, do katerih pogosto dostopamo.
In kako zdaj spreminjati in prilagajati nastavitve? Če kliknemo Spremeni, se odpre novo okno, ki je nekoliko podobno osnovnemu. Razdeljeno je na dva dela, kjer je spodnji del, imenovan Povzetek izbranih mest, enak kot v osnovnem oknu, zgodnji del pa nam da seznam vseh diskov in mest, ki so na voljo za indeksiranje, ter potrditvena polja, prek katerih lahko posamezne elemente vključimo ali izključimo iz sistema indeksacije.
Če na primer fotografij ne shranjujete v mapo Moje slike, potem te mape najverjetneje ni treba indeksirati in zato lahko izločimo. Je pa smiselno, če indeksiramo mapo, v katero pa dejansko shranjujemo fotografije. Če gre za disk, bo ta tako ali tako prikazan na seznamu in ga le označimo, če pa gre za mapo, kliknemo trikotnik/puščico ob imenu diska, kjer so fotografije, poiščemo ustrezno mapo in pred njenim imenom postavimo kljukico. Na enak način lahko dodamo tudi druge lokacije. Ne pozabite, da ni nikakršne potrebe po indeksiranju celotnih diskov, ampak le tistih mest, kamor shranjujete podatke.
V osnovnem oknu nastavitev je poleg gumba Spremeni tudi gumb Dodatno. Ob njegovi izbiri se odpre okno, kjer imamo dva zavihka – Vrste datotek in Nastavitve kazala. V razdelku najdemo seznam vseh vrst datotek, ki jih sistem indeksira oziroma so vključeni v izdelavo kazala. Na tem seznamu lahko vključujemo in izključujemo tipe datotek, ki jih želimo indeksirati. Zanimivo je tudi to, da na seznamu vidimo, ali se indeksira le vrsta datoteke ali tudi njena vsebina. Če na primer kliknemo format docx, torej format Worda 2007/2010 vidimo, da se indeksira tako lastnost datoteke (ne kazala, gre za napako v prevodu) kot tudi njena vsebina. Če pa izberemo recimo datoteko dotm, torej predlogo, pa vidimo, da se indeksirajo le njene lastnosti, ne pa vsebina. Kar je seveda logično. Če kaj iščemo, nas običajno zanima vsebina dokumenta, ne pa njegovih predlog.
Izdelava kazala oziroma indeksiranje nam lahko precej pospeši iskanje datotek in njihove vsebine, vendar ne smemo pretiravati, saj lahko računalnik precej upočasnimo, če v sistem vključimo preveč datotek.
Moj mikro, Maj 2011 | Zoran Banovič |
