Lažje kot nastaviti brezžični usmerjevalnik, da deluje kot ponavljalnik, je kupiti fizično majhno napravo, ki zna početi le to. »Vtaknete« jo v električno vtičnico nekje v prostoru, kjer je še vedno kakovosten signal brezžičnega usmerjevalnika in od koder »naprava« vidi prostor, ki ga mora s signalom pokriti. Nato pritisnete gumb WPS in ponavljalnik ter usmerjevalnik se povežeta. Če ste mesto dobro izbrali, se bodo naprave lahko povezale v omrežje tudi v prostoru, kjer prej to ni bilo mogoče, ne da bi bilo treba na njih kar koli dodatno nastaviti. Omrežje z vsemi varnostnimi nastavitvami in imenom je še vedno isto. Naprave vidijo oba »vira« signala, povežejo pa se s tistim, katerega signal je močnejši. Pri vsej tej enostavnosti imajo ponavljalniki eno temeljno pomanjkljivost. Ker morajo sočasno podatkovni tok iz naprave sprejeti ter ga poslati usmerjevalniku in hkrati početi enako še s podatki, ki prihajajo iz usmerjevalnika, se največja možna hitrost prenosa podatkov prepolovi. Hkrati se omrežji obeh (usmerjevalnika in ponavljalnika) motita, toliko bolj, ker se prekrivata. Ker obe uporabljata isti kanal, hitrost prenosa trpi, tudi če je naprava brezžično povezana neposredno z usmerjevalnikom. Omrežji brezžičnega usmerjevalnika in ponavljalnika se morata med seboj pokrivati, kar pomeni, da imamo omejene možnosti, kako daleč lahko na ta način razširimo brezžično omrežje. Uporabo več uporabnikov, s katerimi signal »pripeljemo« želeno daleč, pa zaradi omenjenih pomanjkljivosti odsvetujemo.
Optimalna rešitev za večje področje pokrivanja z brezžičnim omrežjem je postavitev več dostopovnih točk, z minimalnim pokrivanjem omrežij, ki so na usmerjevalnik omrežja povezana s kablom (po možnosti gigabitnim). Ker v večini domov kabelskega omrežja ni, gradnja pa je zamudna in umazana, je kompromis uporaba naprav za prenos podatkov prek električne napeljave (od ene električne vtičnice do druge). Ne glede na razširjenost brezžičnega omrežja lahko te naprave, ki imajo vgrajeno tudi brezžično dostopovno točko, postavimo tam, kjer želimo, da je brezžični dostop možen. Omrežji se ne prikrivata in ni prej opisanih težav. Tudi v tem primeru gre za enostavno namestitev. Blizu brezžičnega usmerjevalnika v električno vtičnico »vtaknete« prvo od dveh naprav sistema (škatlico, ki nima brezžične točke) ter jo na usmerjevalnik povežete s kablom (UTP). Drugo napravo sistema pa vtaknete v vtičnico v prostoru, kjer si želite imeti brezžično omrežje. V teoriji vse lepo, v praksi pa so seveda težave. Omejitev je hitrost prenosa podatkov med obema vtičnicama, ki je odvisna od kakovosti napeljave oziroma prek koliko motečih elementov (na primer varovalke) ta poteka. Hitrosti ne morete prej oceniti. Preizkusiti morate različne vtičnice, ki so na voljo, da ugotovite, prek katerih je hitrost prenosa podatkov največja.
V nasprotju z brezžičnimi ponavljalniki »podaljški prek električnih vodov« dobro delujejo skupaj, če jih pravilno postavite, se njihova brezžična omrežja ne prekrivajo, zato jih lahko uporabite več. Na primer po enega na vsako sobo ali na vsako nadstropje. Pretiravati pa tudi v tem primeru ne smete, saj si »podaljški« med seboj delijo zmogljivost usmerjevalnika. Pametno je tudi, da »podaljšek« nastavite tako (ima svoj spletni vmesnik), da je promet, ki teče prek električne napeljave, kodiran. V enostanovanjski hiši to ni pomembno, v večstanovanjskih pa nikoli ne morete natančno vedeti, ali morda tega prometa ni mogoče sprejemati tudi v sosednjem stanovanju. V nasprotju s ponavljalniki tu ne gre za širjenje omrežja, temveč vsak podaljšek ustvari svoje omrežje (je lastna dostopovna točka), ki ga morate ustrezno nastaviti. Omrežju daste enako ime (SSID), enake varnostne nastavitve, enako uporabniško ime in geslo ter ga nastavite, da deluje na drugem kanalu (da ni motenje med omrežji tako izrazito v primeru njunega prekrivanja) in da uporabnikov naprav ni treba dodatno nastavljati. Lahko pa je tudi omrežje čisto svoje, saj ko naprava ne vidi več prvega, se priključi v drugega, za katerega ima na voljo pravice priklopa. Vendar je to smiselno, če se obe omrežji niti malo ne pokrivata. Drugače naprava ostaja priklopljena na prvega, dokler je še signal, čeprav je šibek in morate omrežji ročno preklapljati.
Da bi izvedeli, katera tehnika in katera oprema je boljša, je treba preizkusiti obe. Kot smo pred časom naredili test, na katerem smo preverjali, ali je bolje ožičiti stanovanje ali se zanesti na prenos podatkov prek električne napeljave (tinyurl.com/kkjunow). Tedaj smo ugotovili, da alternative kablov ni oziroma se moramo sprijazniti s kompromisi. Po drugi strani pa je tudi res, da vsega ne moremo ožičiti oziroma se nam vedno ne izplača čisto do vsakega mesta vleči kablov (tinyurl.com/qz26fw9). Prenos podatkov prek električne napeljave se lahko prav tako dobro izkaže, če je izbran za pravilno nalogo in če so okoliščine prave.
Če se vrnemo h konkretnemu problemu podaljšanja dosega omrežja Wi-Fi. Vse je odvisno od velikosti, tlorisa prostora, materialov, iz katerih so stene, in koliko je v prostoru stvari, ki motijo širjenje brezžičnega signala (na primer ogledal). V konkretnem primeru je brezžični usmerjevalnik v zgornjem nadstropju dvonadstropne hiše, po diagonali ravno na nasprotnem delu, kot je dnevna soba. Stopnišče je na sredini hiše. Brezžični signal v dnevni sobi je bil slab za kolikor toliko resno delo, pa vendarle se stanovalci ravno v tem prostoru največ zadržujejo. V zgornjih prostorih je signal brezžičnega omrežja dober, spodaj slab. Postavitev ponavljalnika v zgornjih prostorih ne bi izboljšala razmer v spodnjih, pa še preblizu usmerjevalnika bi bil, postavljen spodaj bi sicer izboljšal moč signala, vendar ker bi sam slabo sprejemal signal brezžičnega usmerjevalnika, se razmere (hitrost dostopa v internet) ne bi izboljšale. Ko se lotite tovrstnih meritev, imejte v mislih, da je dobra hitrost, ki jo dobite prek ponavljalnika do usmerjevalnika v domačem brezžičnem omrežju, nad 20 Mb/s.
Enako velja glede hitrosti tudi, ko se poskušate problema slabega brezžičnega omrežja rešiti z drugo tehniko. Postavitev obvoza prek električne napeljave je prav tako enostavna. Nekatere naprave imajo gumb WPS, tako da se usmerjevalnik in »podaljšek« hitro zmenita, njegovo omrežje ima enako ime (SSID) in ostalo kot osnovno brezžično omrežje. Je pa dobro, da spremenite kanale, tako da obe omrežji ne oddajata na istem. To se vam splača storiti tudi, če omrežji nimata enakega imena.
Na koncu smo prišli do pričakovanih rezultatov. »Podaljšek« prek električne napeljave deluje hitreje od brezžičnega ponavljalnika, ko gre za premeščanje daljših razdalj med brezžičnim omrežjem in mestom, kjer bi tudi tega imeli. Prav tako ne glede na razdaljo deluje bolje, ko je vmes debel zid ali nadstropje, ki ga brezžični signal ne »prebije«. Oboje pod pogojem, da je električna napeljava dobra in v njej ni motenj. Že čisto navaden električni razdelilec hitrost prenosa podatkov zelo zmanjša, prav tako se lahko pojavijo težave, če so na isti liniji prižgane varčne naprave (žarnice). Česar ne moremo vedeti, saj le malo lastnikov stanovanj ve, kje natančno potekajo električni kabli in kako so razvejeni. V našem primeru smo sicer dosegli izboljšanje signala brezžičnega omrežja v dnevni sobi, ki ne počepne, če se na internet odpravi več oseb hkrati. So pa dosežne hitrosti daleč od idealnih, torej hitrosti, ki jih omogoča tehnologija prenosa podatkov prek električne napeljave.
Čisto za konec lahko upoštevate še en dejavnik. Brezžični ponavljalnik porabi manj elektrike kot oba vmesnika (napravi) za prenos podatkov prek električne napeljave. Razlika ni velika, a vendarle bi bilo dobro tudi to upoštevati, vsaj v primerih, ko obe tehniki približno enako dobro rešita problem.
Moj mikro, marec - april 2014 | Jan Kosmač
