Ko smo si tako vsi navdušeni želeli prenesti najnovejši zastojnski programček, ki je po možnosti meril dvomestno število megabajtov, se je povezava kar naenkrat odločila prekiniti, bodisi zaradi motnje v centrali ali pa preprosto zato, ker je nekdo potegnil sesalnik čez telefonski kabel. Tako so nam ti programi vendarle prihranili kak pregrešno drag telefonski impulz, če se je neljubi dogodek zgodil prav proti koncu takšnega večjega prenosa (kar se navadno tudi je). V končni fazi se je za najboljši ukrep za izboljšanje in pospešitev povezave izkazalo skrajšanje telefonskega kabla do modema in odstranitev vmesnih vtikačev, spojev, in podobnih točk šibkejšega stika. Danes, ko se redkokdo še ukvarja s takšnimi težavami, se postavi vprašanje mesta takšnih programov. Povezave so hitre in časovno neomejene in ni se nam več bati bankrota, če pustimo prenos teči čez noč. Večji prenosi se večinoma ne vršijo več preko http- in FTP-strežnikov, ampak po decentraliziranih sistemih, kot je BitTorrent, ki imajo tako ali tako svoje odjemalce, ki sami po sebi prevzemajo vlogo urejevalnikov prenosov. Če malo pogledamo po internetu, bomo ugotovili, da kljub vsemu temu še vedno obstajajo programi, ki obljubljajo pospešitve prenosov, predobre, da bi lahko bile resnične. Ljudje namreč nismo nič manj neučakani, kot smo bili pred leti, zato lahko razumemo, da takšne obljube še vedno padejo na plodna tla. Saj hitro nikdar ni dovolj hitro, mar ne?

POD »HAVBO«

Če že tuhtamo, ali se takšne obljube v praksi sploh da izpolniti in ali programi te vrste sploh imajo kakšno resnično uporabno vrednost, moramo najprej vedeti, kako sploh delujejo. Za lažjo predstavo si lahko predstavljamo, kako bi lahko čim hitreje napolnili deset steklenic piva (lahko bi za ilustracijo uporabili tudi vodo, ampak zakaj, če lahko pivo). Praznjenje omenjenih steklenic očitno sploh ni problem, zato o njem ne mislim izgubljati besed. Ena strategija polnjenja je, da odpremo pipo, kolikor se le da, in nato napolnimo vse steklenice eno za drugo. Druga možnost je, da odpremo deset pip in tako napolnimo vse steklenice hkrati. Na to drugo možnost stavijo pospeševalniki prenosov. Če želimo na primer prenesti datoteko velikosti 50 MB in nam strežnik omogoča največjo hitrost prenosa 1 MB/s, bomo s klasičnim načinom prenašanja, ki ga omogočajo spletni brskalniki, za tak prenos morali čakati 50 sekund. Če nam nekako uspe prenos razdeliti na dva dela, ki se hkrati prenašata z isto hitrostjo, bomo čas čakanja skrajšali za polovico, to je 25 sekund. Dosegli smo pospešitev prenosa za kar 100 %! Zdaj pa si zamislimo, da prenos razdelimo na 4 enake dele, in tako dalje. Večina pospeševalnikov prenosov ne zna le tega, ampak lahko tudi poiščejo alternativne strežnike, tako da prenos izvajajo iz več strežnikov hkrati. Teoretično bi morali gigabajti in gigabajti podatkov na naš disk zleteti v nekaj stotinkah sekunde. Žal pa praksa ni teorija in pospeševanje prenosov ni izjema.

V vsej tej razpravi smo ves čas govorili o strežniškem koncu prenosa, niti omenili pa nismo odjemalčevega. Naša največja omejitev ostaja pasovna širina »downstream«, ki si jo vsak mesec znova kupujemo od internetnih ponudnikov. Tako pri najboljši volji ne bomo s povezavo 1 MB/256 KB dosegli prenosa, ki bo drvel s hitrostjo, večjo od enega megabita na sekundo. Večina spletnih strežnikov je sposobna oddajati datoteke s hitrostjo, mnogo večjo od pasovnih širin uboge gmajne, kar že od samega začetka omejuje manevrski prostor pospeševalnikov prenosov.

Drugače je, če prenašamo datoteke iz zelo obremenjenega strežnika ali pa takšnega s počasno povezavo. V tem primeru se lahko uporaba pospeševalnika prenosov močno pozna, saj večino strežnikov prelisiči, da naše ločene fragmente prenosov obravnava kot različne računalnike in vsakemu dodeli največjo možno hitrost. Še bolj pride do izraza, če se pospeševalnik poveže z različnimi zrcali (mirrors) in se tako izogne obremenjevanju enega samega, že tako obremenjenega strežnika. V takšnih primerih je možno, da pospeševalnik prenosa celo izpolni svoje obljube o več sto odstotkih pospešitve, vsekakor pa tega ne moremo pričakovati v običajnih okoliščinah. Tako teh trditev niti ne moremo s stoodstotno natančnostjo postaviti na laž.

Nikakor ne gre pozabiti na lastnost pospeševalnikov prenosov, omenjeno na začetku – sposobnost nadaljevanja prenosov (resume). To danes podpira že večina spletnih brskalnikov, pa vendar se pri tem nemalokrat zalomi. Tako lahko pri prenašanju kakšnega operacijskega sistema, pisarniškega paketa, video posnetka, ali podobne velike datoteke ostanemo nemočni z datoteko .part ali podobno na trdem disku, spletni brskalnik pa je nikakor ne zna nadaljevati, da bi prenesel še tistih zadnjih nekaj megabajtov. S programom za urejanje prenosov se bomo takšnim zadregam vsekakor izognili. Še več, lahko nas rešijo iz zagate, če se nam je takšen fiasko že zgodil.

Programček FlashGet je na primer brez težav rešil delni prenos v obliki .part, ki ga je nekje blizu 90 % (cca 600 MB) na cedilu pustil brskalnik Mozilla Firefox. FlashGet sicer ni edini program, ki kaj takega zna, kot so bomo ogledali v nadaljevanju. Nesrečno datoteko .part je bilo treba samo preimenovati v FlashGetov format .jcd in mu priskrbeti spletni naslov, od koder naj zadevo prenese, in prenos je stekel brez težav.

Programi za pospeševanje in urejanje prenosov imajo še druge prednosti, ki bodo prišle prav predvsem tistim, ki morajo ali želijo prenašati veliko število datotek. Tako bodo navdušence nad številkami in podatki (ki jih med vnetimi računalnikarji ne manjka) razveselili z vodenjem statistike prenosov, upravljanjem z velikim številom prenosov, mnogimi nastavitvami v zvezi s povezavo, strežniki, z omejitvami hitrosti in drugimi, glede na kompleksnost uporabljanega programa. Mnogi podpirajo tudi časovno načrtovanje opravil, tako da znajo po naših željah po zaključenem prenosu ali prenosih prekiniti povezavo, izklopiti računalnik, in podobno. Prav tako nam bodo olajšali urejanje prenesenih datotek na disku, večina pa jih zna poskrbeti tudi za varnost našega računalnika s klicanjem protivirusnega programa ali pa z lastnimi filtri za iskanje in brisanje neljubih datotek, ki bi si jih sicer lahko po nesreči prenesli. Zelo prav bodo prišli predvsem tistim, ki prenašajo več datotek hkrati in se jim pri tem ne da ukvarjati z vsako datoteko posebej, ampak z njimi želijo upravljati kar v skupku (batch).

Ne moremo torej trditi, da so pospeševalniki oziroma urejevalniki prenosov popolnoma neuporabni, nič drugega kot z reklamnimi in vohunskimi programi okužena krama, ali pa za v staro šaro. Po drugi strani od njih ne pričakujmo, da bodo iz naše pipice ustvarili Niagarske slapove.

Morda se marsikdo sprašuje, ali je kakšna razlika med urejevalnikom in pospeševalnikom prenosov. V osnovi je ni, in tudi nekateri programi v tej, isti kategoriji se imenujejo »download accelerator« drugi pa »downlaod manager«. V ožjem smislu pa bi lahko rekli, da je program, ki podpira zgoraj omenjeno cepljenje datotek v več delov, njihovo hkratno prenašanje in morda iskanje alternativnih zrcal pospeševalnik prenosov, urejevalnik pa bi bil lahko tudi brez teh funkcij, pa bi bil še vedno urejevalnik. Glavna vrednost teh programov morda ni v tem, da prenose dejansko pomembno pospešijo, ampak verjetno bolj v tem, da jih organizirajo, naredijo zanesljivejše, varnejše in uporabniku olajšajo delo z njimi. Da pa ne bomo samo posploševali, si poglejmo nekaj najbolj priljubljenih programov, ki spadajo v to kategorijo. Vsi izbrani programi so brezplačni in zajamčeno ne vsebujejo zlonamerne kode v kakeršnikoli obliki.

Moj mikro, Februar 2009 | Špela Šalamon