Londonsko podjetje Gravity (tinyurl.com/p79vfp6), ki se ukvarja z načini kreiranja 3D-vsebin, je v razvojnem projektu predelalo kocke iz programa Duplo ter napisalo aplikacijo za mobilno napravo. Predelave so se lotili brez vednosti podjetja Lego, morda pa bo to v inovaciji videlo smisel. V vsako kocko so dodali strojno opremo, ki omogoča, da aplikacija oziroma mobilna naprava prepozna njen položaj v prostoru. Podrobnosti sicer niso znane, lahko pa ugibamo. Strojna oprema mora vsebovati podobna tipala, ki jih imajo pametni telefoni in tablični računalniki, kar pomeni vsaj žiroskope. Ti so dovolj majhni in razmeroma poceni, izbrane pa so tudi kocke, ki so največje v programu Lega, zato je v njih dovolj prostora. Poleg tipal elektronika zahteva še vir energije (baterijo) in vmesnik za brezžično povezavo. Tudi na tem področju je izbira velika. Cena enega »kosa« strojne opreme je razmeroma nizka, elektronika pa ima tudi male dimenzije. Vendar čeprav je to primerno za velike kocke duplo, je verjetno »dodatek« prevelik in predrag, da bi z njim opremili prav vsako »kocko«, ki jo Lego izdeluje. Nekatere so za kaj takega zagotovo premajhne. Zato je Lego X, kot se imenuje, le v prototipni fazi.

Kako zadeva deluje, je lepo vidno v predstavitvenem posnetku. Kocka, ki jo uporabnik prime v roko in drži v prostoru, se prikaže na zaslonu tabličnega računalnika. Prikazana je takšna, kot je v resnici, kar pomeni, da ima v kocko vgrajena elektronika tudi identifikator, ki aplikacijo obvesti o obliki in barvi kocke. Ko jo uporabnik premakne, se premakne tudi navidezna kocka na zaslonu, aplikacija pa prilagaja prikaz njene velikosti, da na zaslonu dobimo občutek prostora. Ta del posnetka je namenjen prikazu zmogljivosti aplikacije in strojne opreme v kocki, ni pa bistvo aplikacije. Bistvo je gradnja predmeta (objekta) in kock. Kocko postavimo na podlago, nanjo postavimo naslednjo kocko in tako naprej. To zaplete delovanje aplikacije. Ni pomemben samo položaj kocke, temveč tudi njena orientacija glede na druge kocke, ki so že del objekta gradnje. Predmet, ki ga gradimo, postopoma nastaja tudi v »računalniškem« okolju. In to je smisel inovacije. Mnogi od nas, ki smo sposobni predmet skoraj miže sestaviti iz lego kock, ga niti pod razno nismo sposobni narisati s programsko opremo za 3D-modeliranje.

Aplikacija sledi premikanju kock v realnem času s pomočjo tipal v njih in omogoča spremljanje njihovega položaja v prostoru (location-mapping). Ko je predmet zgrajen, fizični in navidezno, parametri aplikacije omogočijo uporabniku, da predmet dodela, na primer zaobli robove in površino, da niso kockasti, spremeni njegove mere in njegov »računalniški 3D-model« shrani v digitalni obliki. To pa lahko nato pošlje 3D-tiskalniku, da predmet »natisne«.

Skupina raziskovalcev omenjenega podjetja se je projekta lotila, ko so delali na programski opremi za dodatno resničnost, ki je sposobna spremeniti risbe (2D) v predmet (3D). Zakaj? Ker so ugotovili, da je veliko arhitektov in oblikovalcev zanimanje za profesionalno pot našlo v mladosti, ko so se igrali s kockami. Lego X, kot se projekt imenuje, spreminja kocke v orodje za hitro izdelavo maket oziroma prototipov izdelkov. Ali bo kdaj tudi sam prešel fazo prototipa, pa je dobro vprašanje.

Moj mikro, marec – april 2015 | Marjan Kodelja