Če niste ravno zanesenjak s področja strojne opreme, vam naziv verjetno ni prav domač. Nesporno pa ste zanj vsaj že slišali pod enim od »komercialnih« imen. Pri podjetju Sony ga imenujejo i.Link, še bolj pa se je na trgu prijelo ime, ki so mu ga nadeli pri podjetju Apple – FireWire.V delno opravičilo moji tedanji skepsi naj dodam še tole. Menim, da je računalnik lahko le dvoje: sredstvo za služenje denarja ali konjiček oziroma orodje za zabavo, ki je v takšni ali drugačni obliki vredno toliko, kolikor smo zanj pripravljeni »zmetati« denarja. Ob tem izhodišču je bila odločitev jasna, če pri tem upoštevate nezanemarljivo ceno razširitvene kartice in dejstvo, da imam še vedno staro videokamero (Hi8), nimam zunanjega diska z zgoraj omenjenim vmesnikom (ker ga ne potrebujem) − standardna pot za prenos podatkov so »de facto« postali krajevno omrežje, internet in USB-ključi. In nikakor ne na koncu − še tistih nekaj naprav, ki so bile priključene v vmesnik SCSI, je šlo v zasluženi pokoj ob zadnji menjavi računalnika. Poleg tega v strojno opremo preprosto ne vlagam, če ni nujno potrebno, še zlasti ne v opremo, ki je v bližnji in daljni okolici nima nihče. Do danes pa so se razmere vendarle spremenile. Cena vmesnika IEEE 1394 je razmeroma nizka, doma imam pogosto tudi kamero MiniDV, ki me je v precejšnji meri polenila. Vzrok je v vdelanem vmesniku FireWire, ki popolnoma spremeni način prenašanja videa med kamero in računalnikom. FireWire prinaša tudi druge prednosti, več o teh pa v nadaljevanju.
BILO JE NEKOČ...
Namen razvijalcev vmesnika FireWire je bila zamenjava vodila SCSI, omogočal pa naj bi tudi preprosto povezovanje video in avdio opreme. Med ključnimi izhodišči sta bili tudi poenostavitev stojne opreme in znižanje stroškov. Želeli so razviti hitro in preprosto zaporedno vodilo (že slutite, kdo bo konkurenca?), ki se je oblikovalo, kot že ime samo daje slutiti, v okviru delovne skupine IEEE (Institute of Electrical and Electronics Engineers; www.ieee.org). V tej skupini so poleg podjetja Apple pomembno prispevala tudi druga podjetja (npr. IBM, Sony). Od prvega oblikovanja standarda v letu 1995 je ta dosegel še nadgradnje in dopolnitve (1394a, 1394b, 1394c), ki so omogočile povečanje hitrosti prek vmesnika in razširili možnost uporabe na najrazličnejše medije (sukana bakrena parica, koaksialni kabel, optika ...).
Kot smo bili v preteklosti že nič kolikokrat vajeni najrazličnejših soliranj proizvajalcev strojne opreme, so se pojavile tudi različne izvedbe. Vsi, ki ste se že srečali s tem vmesnikom ste verjetno opazili, da imamo različne tipe priključkov (konektorjev). Najpogostejši obliki sta izvedbi s štirimi ali šestimi žilami. V praksi pogosto uporabljamo kable, ki imajo na eni strani (računalnik) priključek s šestmi žilami, na drugi strani (kamera) pa s štirimi. Ste se morda vprašali v čem je razlika med štiripolnim in šestpolnim vmesnikom? Razlaga je dokaj preprosta. FireWire, podobno kot vmesnik USB, omogoča omejeno napajanje naprav prek samega vmesnika. Originalni šestpolni priključek je mogoče zato okrniti na račun napajanja, ki »teče« po dveh žilah. Pri napravah, ki imajo lastno napajanje, teh dveh žil ne potrebujemo. Tako se je rodil Sonyjev i.Link − ki pa je še vedno IEEE 1394. Preprosto povezovanje naprav, ki lahko komunicirajo med seboj; napajanje prek kabla ... Vse to in še marsikaj skozi oči končnega uporabnika močno spominja na lastnosti vmesnika USB. FireWire je bil vsaj uradno mišljen kot njegova dopolnitev, dogodki pa so smer razvoja obrnili v nekoliko drugačni smeri. Dražja strojna oprema, predvsem pa (po mojem mnenju) nekoliko ponesrečen pristop podjetja Apple pri zahtevah za plačilo patentnine na kos ter plačila v smislu »ti meni, jaz tebi«, so pripeljali do tega, da so pri podjetju Intel kot odgovor na FireWire pripravili USB 2. Prav zato tudi ko govorimo o FireWireu ne moremo mimo vmesnika USB2.
POD DROBNOGLEDOM
Seveda večino verjetno najbolj zanimajo prenosne hitrosti. Verjetno je zasluga marketinga, da so dejansko nekoliko nižje hitrosti zaokrožili na 100, 200, 400 in 800 megabitov na sekundo (Mb/s). Pri višjih prenosnih hitrostih se pogosto srečujemo z omejitvami pri dolžinah priključnih kablov. FireWire ni izjema, priključni kabli so omejeni na dolžino 4,5 metra. To dolžino pa lahko z »aktivno« opremo povečamo do skupne dolžine 72 metrov. Z dodatno opremo pa lahko FireWire prenesemo tudi dlje. Ena od možnosti je pripomoček FireWire Repeater (www.usbfirewire.com/Parts/rr-fw-cat5.html), s katerim lahko prenašamo signal FireWire na razdaljo 100 m prek kabla kategorije 5.FireWire podobno kot vmesnik USB podpira standard »vstavi in poženi« (plug and play) in možnost priklopa/odklopa naprav med delovanjem. Pri nekaterih starejših tipih naprav moramo biti previdni, saj lahko pri njih pride do poškodbe ob stiku posameznih žil. Prek vmesnika FireWire lahko povežemo do 63 naprav, ki lahko med seboj komunicirajo neposredno, na istem vodilu imamo lahko tudi več računalnikov. To pomeni, da so lahko na istem vodilu tako delovne postaje (računalniki in strežniki) kot tudi periferna oprema. Pri tej komunikaciji ne prihaja do posebnih obremenitev sistemskih virov (npr. procesorja, pomnilnika ...). Za primere, ko so energijske potrebe priključenih naprav večje, ima večina vmesnikov IEEE1394 priključek za dodatno napajalno napetost (iz računalnikovega napajalnika ali zunanjega usmernika). Večina vmesniških kartic ima več priključkov, ki jih uporabimo za povezovanje z drugimi napravami. Celotno vodilo gradimo kot drevesno strukturo, v kateri ima vsaka naprava svoj unikatni naslov. Ta se določi ob vsakem resetu vodila, ki je posledica odvzema ali dodajanja nove naprave.
Ista vsebina, različno »pakiranje«
Napravo, namenjeno priklopu na vmesnik IEEE 1394, lahko priključimo na vmesnik, ki je označen z oznako 1394, FireWire ali i.Link. Gre namreč za vmesnik, ki nastopa pod različnimi imeni.
13 GB na MiniDV
Na običajno kaseto MiniDV lahko shranimo približno 13 gigabajtov podatkov. Do te številke nas pripelje preprost račun. Pri formatu DV shranjujemo podatke s hitrostjo 3,6 megabajtov na sekundo. Ker na kaseto v normalnem načinu shranimo 60 minut posnetka, dobimo skupaj 12.960 MB/uro, oziroma 12,565 GB/uro.
Še zunaj standardne opreme
Vmesnik FireWire ima že precej računalnikov, ki so namenjeni obdelavi multimedijskih vsebin tako za domačo kot profesionalno rabo. Kljub vsemu pa verjetno še nekaj časa ne bo del standardne konfiguracije osebnega računalnika kot vmesnik USB, saj je naprav za USB več, njihova cena pa je tipično nižja kot za FireWire.
TCP/IP prek ognjene žice
Ena od prednosti prenosa TCP/IP preko vmesnika 1394 IEEE je ta, da lahko ob povečanju hitrosti, ki jo prinaša ta vmesnik, vse druge stvari pustimo nespremenjene. Poseben razvoj novih posameznih naprav zato ni potreben.
FireWire podpira dva načina prenosa podatkov. Pri obeh lahko ugotovimo določene podobnosti s prenosom TCP oziroma UDP. Pri asinhronem prenosu dobi naprava, ki pošilja podatke, ustrezno potrditev. Gre torej za zagotovljen prenos, ki se uporablja pri različnih pisanjih podatkov (npr. pisanje na trdi disk). Drugi način je njegovo nasprotje. Imenujemo ga isohroni, pri njem pa sprejema podatkov ne potrjujemo. Pred prenosom podatkov ustvarimo prenosni kanal, na katerem so en oddajnik (naprava, ki podatke pošilja) ter eden ali več sprejemnikov (ki podatke sprejemajo). Ta način podatkov uporabljamo za aplikacije, ki potrebujejo prenos podatkov v realnem času (npr. prenos slike iz kamere v realnem času).
Omenili smo že, da kljub nekaterim podobnostim med vmesnikoma USB 2 in IEEE 1394 obstaja nekaj bistvenih razlik. Pri USB 2 priključene naprave ne komunicirajo z računalnikom, če jih ta ne pozove h komunikaciji. Uporaba USB zahteva več procesorske moči delovne postaje kot pri FireWireu. Ta značilnost vodila FireWire ima tudi določene slabosti. Več ko je naprav na vodilu, slabši so lahko rezultati, saj je treba zaradi narave komunikacije prek vodila počakati, da signal prispe vzdolž celotnega vodila. Kljub deklariranim podatkom o nekoliko višji hitrosti USB 2 kot FireWire 400, pa naj bi bili praktični rezultati slednjega nekoliko boljši (vir: Wikipedija).
SAMO SEBI NAMEN ALI KAJ VEČ?
Pa si oglejmo razširitveno kartico, ki smo jo dodali v prenosni računalnik. Podatki nam povedo, da lahko nanjo neposredno priključimo tri naprave (trije 6-polni priključki). S pomočjo dodatnega napajalnika (12 V/1 A), lahko izvedemo tudi napajanje. Vmesnik 1394a podpira prenose S100, S200, S400 − se pravi prenos s hitrostjo 98.304, 196.608 oziroma 393.216 Mb/s. Kot že vemo iz narave FireWirea, podpira uporabo do 63 naprav, smiselno pa jo je uporabljati od okolja Windows 98 navzgor. Podpira oba protokola – AV/C in SBP-2.
V notesniku, v katerem je nameščen OS Windows XP, se je takoj po zaznavi kartice med omrežnimi vmesniki (LAN) pojavil tudi vmesnik 1391a. Hiter pogled v nastavitve pokaže, da zadeva podpira tudi TCP/IP – z drugimi besedami, prenos TCP/IP prek vmesnika FireWire. To pomeni, da lahko v okolju Windows XP uporabljamo vmesnik FireWire podobno kot ethernet tudi za omrežno povezavo dveh računalnikov. Konfiguriramo ga popolnoma enako (IP-naslov, maska, privzeti prehod, DNS ...), le način žične povezave med računalnikoma je izveden drugače. Ta vmesnik se z vidika sistema obnaša enako kot drugi vmesniki in ga lahko tudi povežemo/premoščamo z njimi. Žal je bil to preblisk velikega Microsofta le v različicah Windows Me, Windows XP ter Microsoft Windows Server 2003. Podpore prenosu TCP/IP prek FireWirea ni bilo v drugih različicah Windows in jih po nekaterih informacijah tudi ne bo več (vsaj po nekaterih neuradnih informacijah se je Microsoft TCP/IP-ju preko 1394 odrekel). Te možnosti mi je kar nekako žal, saj se zadeva v praksi odlično obnese. Res pa je, da zaradi same izvedbe za večja omrežja ni najprimernejša.
Uporabniki drugih okenskih različic pa si lahko pomagajo tudi drugače. Pri podjetju Unibrain (www.unibrain.com/) so pripravili program FireNet (www.unibrain.com/Products/DriverAPI/FireNET.htm) . Že iz imena lahko razberemo, da gre za podobno rešitev, kot smo jo prej opisali za Windows XP. Program podpira uporabo v okolju Windows 98 SE /ME /2000 /XP /2003 ter MAC OS. Edina vidna razlika je drugačna oznaka vmesnika (Unibrain 1394 FireNet Adapter), ki ga konfiguriramo enako kot druge vmesnike. Trenutno aktualna okenska različica 3.0 deluje brez registracije 30 minut, po tem času pa se TCP/IP-funkcionalnost vmesnika samodejno izključi. Vmesnik spet oživimo s ponovnim zagonom računalnika (brez drugih omejitev). Če imate na voljo dve kartici IEEE 1394, vam priporočam, da zadevo preizkusite. Za registracijo potrebujemo za vsak računalnik v omrežju FireNet svojo licenco – cena za posamezno licenco se giblje med 9,95 in 7,95 ameriških zelencev (odvisno od količine), kar se mi ne zdi pretirano.
ŠE POMNITE, TOVARIŠI?
Če ste lastnik videokamere in prenašate videoposnetke prek vmesnika FireWire, gotovo veste, da lahko programska oprema za zajem slike (npr. www.stoik.com/products/morphman/Stoik_capturer.htm) iz videokamere tudi krmili delovanje videokamere – na primer začetek predvajanja, stop, previjanje traku .... Ker kamera in osebni računalnik prek vmesnika 1394 tako ali tako izmenjujeta podatke v digitalni obliki in ker lahko na kaseto »varno« shranjujemo velike količine podatkov (video), se mi je porodilo vprašanje, da bi lahko kamero uporabil tudi za varnostno kopiranje. Potrebovali bi le ustrezno programsko opremo. Sprehod po spletnih straneh je hitro pokazal pravilnost mojega razmišljanja. Pred »rezultati« pa še beseda ali dve o omejitvah – ena od teh je sam medij (kaseta). Na enourno kaseto lahko shranimo približno 10 GB nestisnjenih podatkov. Količino lahko povečamo za približno 50 %, če uporabimo tako imenovani LP-način. Če želimo varnejši zapis, je kapaciteta manjša in znaša približno 8,7 oziroma 13,1 GB. Priznati morate, da številka ni zanemarljiva, še zlasti če imate kamero in kaseto že pri roki. Načelo shranjevanja je razmeroma preprosto – programska oprema podatke shranjuje v DV-video okvirje podobno kot pri snemanju slike.
Ena od možnosti je DVStreamer, ki ga najdemo na spletni stani www.dvstreamer.com/. Tu najdemo dve različici − DVStreamerLite in DVStreamerPRO. Prva ima omejitev na 256 datotek (in žal ni brezplačna), druga pa te omejitve nima. Do začetka marca 2007 je bil na voljo meni bolj simpatičen Firestreamer-DV (www.cristalink.com, www.cristalink.com/fsdv.aspx). Jasno je, da je podobna funkcionalnost mogoča tudi pri Applovih računalnikih (npr. http://cppplatoola.com/) ali računalnikih, v katerih imamo nameščen Linux (npr. program DVBackup − http://dvbackup.sourceforge.net/). Na voljo so seveda še drugi programi, paziti pa moramo, da podpirajo naš sistem zapisa PAL, ne le NTSC, kar lahko opazimo v nekaterih primerih. Kljub vsemu pa je dobro, da pri morebitnih težavah preverimo, ali je problem res na naši strani. Posamezni proizvajalci navajajo sezname združljivih kamer. V našem primeru je ena kamera delala brez težav, druga pa je ostala popolnoma ravnodušna do zahtev po shranjevanju podatkov na trak.
ZA KONEC
Seznam možnosti, ki jih vmesnik ponuja IEEE 1394, je bogat. Uporaba »ognjene žice« je podprta v večini priljubljenih operacijskih sistemov ( poleg Windows še Linux, FreeBSA, MAC OS). Žal naj bi bila po nekaterih informacijah s spletnih strani v Windows XP podpora 1394a/b prek SP2 s privzeto hitrostjo le 100 Mb/s. Na srečo pa je mogoče z ustrezno modifikacijo hitrost povečati na višje vrednosti.
Prikazani možnosti TCP/IP prek vmesnika IEEE 1394 ter uporabe digitalne kamere kot tračne enote sta le primera, ki kažeta, da je ta vmesnik lahko tudi bistveno več kot vmesnik za priklop zunanjega diska ali prenašanje posnetkov iz domače kamere. Cena naprav bo glede na primerljive USB-naprave zaradi manjših količin nedvomno ostala višja.
Marko Koblar
