Večina baterijskih kompletov za prenosne računalnike je litij-ionska, kar pomeni, da so v njem skoraj zagotovo okrogle baterijske celice standardne velikosti (18650). Te pa lahko uporabimo za kaj drugega, pod pogojem, da imamo zanje ustrezen polnilec, kajti polnjenje litij-ionskih baterij brez ustrezne elektronike je, milo rečeno, nevarno. Novejši prenosniki, predvsem tisti, ki se ponašajo z oznako ultra, imajo lahko litij-polimerne baterije. Značilnost teh je, da so lahko celice poljubne oblike. Ker so pri teh računalnikih baterije vgrajene tako, da jih ni mogoče odstraniti, tudi nima pravega smisla razmišljati o njihovi vnovični uporabi.

Odločili smo se razdreti takšen komplet, ki je bil star več kot pet let, prepričani, da je znotraj vse zanič. Pri baterijskem kompletu je ohišje zalepljeno skupaj, zato ga je težko odpreti, ne da bi kar koli polomili. Prvi pogoj, če bi ga pozneje spet hoteli sestaviti skupaj. Baterijske celice so med seboj povezane (kombinacija zaporedne in vzporedne vezave), tako da je izhodna napetost takšna, kot jo zahteva prenosnik. Odstranjevanje povezav ni enostavno. Že ko smo jih »rezali« s kleščami, se je v enem primeru pod rezili klešč pojavilo žarenje. Nekakšen kratek stik, čeprav nismo natančno vedeli, zakaj. Tu je na mestu opozorilo: litij-ionske celice imajo veliko moč, lahko vas poškodujejo ali povzročijo požar, zato previdno!

Vezava celic v kompletu je razlog, zakaj ni nujno, da so okvarjene vse, ko se nam zdi, da je pokvarjen komplet. Dovolj je, da se pokvari le ena, paket pa ne zagotovi več ustrezne napetosti in je zatorej neuporaben. Ugotoviti, katere celice so dobre, pa ni težko. Potrebujete le ustrezen merilec, voltmeter. Vprašali se boste, čemu vse to, kaj naj s temi celicami počnemo. Na spletu enostavno najdete ustrezen polnilec, naprave (recimo ročno svetilo), ki jih potrebujejo, ali nosilec, v katerega jih vstavimo ter z njim napajamo svoje domače projekte. Na primer kartični računalnik Raspberry PI. Zaradi zmogljivosti litij-ionskih baterij so te za to primernejše kot bolj običajne polnilne baterije.

Dejali smo, da baterijski kompleti niso poceni, zato nas bralci sprašujete, kako jih čuvati. Tu se pojavi vprašanje: naj bo baterija ves čas v prenosniku, tudi če imamo tega večinoma priključenega v električno vtičnico? V takem primeru je bolje, če jo vzamemo ven in jo spravimo na primerno mesto. Večina izdelovalcev predlaga naslednje: baterija naj bo napolnjena do 80 odstotkov, enostavnejšega načina merjenja, kot je funkcija v operacijskem sistemu, ne poznamo, nato pa jo spravimo nekam, kjer je stalna temperatura med 4 in 10 stopinjami Celzija. Morebitna kondenzacija vlage na baterijah tudi ni priporočljiva, zato je primerno mesto hranjenja hladilnik. Toplejše okolje povzroči, da baterija hitreje izgublja v njej shranjen električni naboj. Tudi do 10 odstotkov na mesec oziroma še več, če je baterija v prenosniku, ta pa ničesar ne počne. Kadar pa baterija deluje, torej prenosniku zagotavlja električno energijo, takrat toplota ni težava oziroma so zanjo najboljše temperature med 20 in 25 stopinjami. Litij-polimernim baterijam, ki so danes prevladujoče med prenosniki, nizke temperature ne škodijo, škodijo jim visoke. Podobno velja tudi za litij-ionske. Če jih pustite več dni na temperaturi, višji od 35 stopinj, se bodo nepopravljivo pokvarile. Zato še vedno velja, da poleti ni pametno puščati prenosnika na soncu.

Moj mikro, januar – februar 2014 | Marjan Kodelja