Če se vam zgodi karkoli od omenjenega, se pojavi idealna priložnost za brezskrben preizkus katere od distribucij GNU/Linuxa. Vendar pa menjavo operacijskega sistema, zlasti če ga uporabljamo vrsto let, ponavadi spremlja nekaj strahu, zato bomo v tem članku poskusili odgovoriti na osnovna vprašanja, ki si jih je v takšnem primeru dobro zastaviti.

KAKO PREIZKUSITI IN NE IZGUBITI PODATKOV?

Radovednemu uporabniku danes ni več težko preizkusiti katere od različic GNU/Linuxa. Praktično vse pomembnejše distribucije ponujajo tako imenovane žive CD-je (live CD), ki omogočajo, da operacijski sistem zaženete s CD-ja, vaš trdi disk in primarni operacijski sistem, če je nameščen, pa ostaneta nespremenjena in nedotaknjena. Tako se lahko na najboljši način in do podrobnosti seznanite z morebitno novo pridobitvijo. Omeniti velja, da lahko z živo različico dostopate tudi do datotek na trdem disku (lahko poslušate glasbene datoteke, gledate video datoteke, pregledujete dokumente in podobno.), pisanje na trdi disk pa praviloma (če na vašem trdem disku počiva datotečni sistem NTFS) ni možno. Tako je možnost, da bi šlo kaj narobe, praktično nična.

Dodaten plus je dejstvo, da so distribucije GNU/Linuxa praviloma brezplačne, zato lahko sliko CD-ja (ali DVD-ja) brezplačno prenesete iz interneta in posnamete. Po uporabi lahko GNU/Linux v računalnik tudi namestite (praviloma je dovolj klik na ikono na namizju), če pa vam ni všeč, enostavno odstranite CD in računalnik ponovno zaženete. In že je vse vrnjeno v prvotno stanje.

KAKO JE S SLOVENSKIM JEZIKOM?

Da GNU/Linux do zdaj ni prav množično prišel na namizja uporabnikov, sta v največji meri krivi njegova zapletenost uporabe in neprevedenost. A to se kar hitro spreminja. Sistem v zadnjem času postaja do uporabnikov čedalje prijaznejši, zato ne čudi, da govori tudi slovensko. Pri tem gre precej dlje od prevoda sistema in namizja, saj je prevedena velika večina posameznih aplikacij, slovenski jezik pa se namesti skupaj z izbrano aplikacijo (če je prevod na voljo). Prav tako glede jezika nismo omejeni in vsak uporabnik našega računalnika lahko izbere jezik, ki ga želi.

KAKO SE PRIPRAVITI NA POPOLN PREHOD?

Preden se odločimo za selitev na drug operacijski sistem, se je vedno dobro vprašati, kako bomo v novem okolju opravljali vsakdanje stvari in katera orodja bomo pri tem uporabljali. Že malce podrobnejši pregled ponujenih orodij katere koli distribucije pokaže, da z vsakdanjimi opravki pretiranih težav ne bi smelo biti, saj je za vsako nalogo na voljo več rešitev.

Na prehod na GNU/Linux pa se lahko začnemo pripravljati že prej, saj so na voljo programi, ki obstajajo tako za operacijski sistem Windows ko tudi GNU/Linux, Unix ali MacOS. Če uporabljamo recimo sistem Windows, lahko poskusimo namesto brskalnika Internet Explorer uporabljati brskalnik Firefox ali Opera, namesto poštnega odjemalca Outlook Express uporabljamo Mozillo Thunderbird, Microsoft Office pa nadomestimo z brezplačnim pisarniškim paketom OpenOffice.org. Vsem omenjenim programom je namreč skupno to, da so na voljo tudi za GNU/Linux, in če se delu z njimi privadimo že na sistemu, ki nam je znan, bo prehod še toliko lažji.
Pa si poglejmo, kako se lahko s pomočjo orodij GNU/Linux lotimo nekaterih vsakdanjih opravil.

PREGLEDOVANJE DOKUMENTOV PDF

Pregledovanje dokumentov PDF je z GNU/Linuxom sila preprosto opravilo, pri tem pa lahko uporabimo več rešitev. Če denimo uporabljamo namizno okolje Gnome in se ne želimo ukvarjati z nameščanjem dodatnih programov, lahko uporabimo privzeto nameščen pregledovalnik dokumentov, imenovan Evince. Ta omogoča pregled dokumentov formatov PDF, PostScript, DJVU, TIFF in DVI, cilj njegovih razvijalcev pa je, da bi bil enotna rešitev za pregledovanje vseh formatov dokumentov znotraj namiznega okolja Gnome.

Evince svojo nalogo opravlja dobro. Odpiranje datotek je hitro, iskalnik deluje dobro, prav tako predogled strani na levi strani pregledovalnika, motijo le občasna zakasnitev prikaza strani pri velikih PDF datotekah. Zelo podoben je tudi preprost pregledovalnik datotek PDF ePDFView, ki se mu trudi biti kar se da podoben, le da pri tem ne uporablja knjižnic Gnome.

Nekoliko drugačen je pregledovalnik xPDF, ki ga odlikujeta izjemna hitrost odpiranja dokumentov in špartanski grafični vmesnik, ki nekoliko spominja na čase Windows 3.11. Teče na skoraj vseh operacijskih sistemih *nix, njegova posebnost pa je, da je, čeprav originalna različica upošteva omejitve DRM (omejitev oziroma preprečevanje kopiranje, tiskanja in pretvarjanja nekaterih dokumentov PDF), ob pomoči določenih 'popravkov' zmožen te tudi ignorirati. Poleg programa z grafičnim vmesnikom vsebuje tudi nekaj podprogramov, ki ne potrebujejo namiznega okolja, med njimi program za luščenje slik iz datotek PDF in program za pretvorbo PDF-jev v PostScript.

Pri uporabi se obnese precej dobro. Odpiranje je bliskovito, v primerjavi s programoma Evince in ePDFView xPDF nima težav pri nalaganju velikih (in dolgih) dokumentov, prav tako dobro deluje iskalnik. Praktično edina zamera gre zastarelemu vmesniku.

PREGLEDOVANJE SLIK

Namiznemu okolju Gnome je privzeto priložen pregledovalnik slik Eye of GNOME. Program se odlično obnese kot osnovni pregledovalnik, čemur je tudi namenjen. Z njim lahko gledamo tako posamezne slikovne datoteke kot tudi večje zbirke bitnih slik, saj privzeto podpira celo vrsto slikovnih zapisov, med njimi tudi vse najbolj priljubljene: BMP, GIF, JPEG, PNG, TIFF ter ICO.

Njegova izrazita prednost je hitrost nalaganja slik, slabosti pa sta pomanjkanje dodatnih funkcij (pričakovali bi vsaj možnost spreminjanja velikosti slik in pa obrezovanja) in majhen izbor podprtih formatov za shranjevanje. Čeprav je nabor možno razširiti, so privzeto podprti le BMP, ICO, JPEG in PNG.

Naprednejših funkcij pa zagotovo ne manjka urejevalniku fotografij F-Spot, ki ga razvija podjetje Novell. Ponuja namreč vse osnovne funkcije, kot so obrezovanje, vrtenje in spreminjanje velikosti, kot tudi nekoliko naprednejše: odstranjevanje rdečih oči, upravljanje z različicami in popravljanje barv (svetlost, kontrast, odtenke, saturacija, temperatura) ter označevanje slik (tagging) in izvažanje metapodatkov EXIF in XMP.

Fotografije lahko uvozimo tako s trdega diska kot tudi neposredno iz kamere ter celo iPoda, podpira pa večino slikovnih formatov, med njimi vse najbolj priljubljene. Njegova posebnost je sposobnost izvoza fotografij, saj jih zna med drugim izvoziti tudi v Flickr in Google Picaso, pa tudi na CD.

Kljub vsem priboljškom, ki jih premore F-Spot, pa je, kot kaže, glavni zmagovalec v tej kategoriji progam gThumb. Ta omogoča brskanje po trdem disku, pregledovanje in združevanje slik v kataloge, ali pa pregled fotografij kot samodejno predstavitev. Vse mape s slikami in katalogi so lahko označeni z zaznamki, slikam lahko dodamo komentarje.

Vanj so vključene vse osnovne možnosti urejanja slik, kot so recimo vrtenje, spreminjanje velikosti, obrezovanje, pa tudi spreminjanje barv, svetlobe in kontrasta, če jih naštejemo samo nekaj. Prav tako lahko kopiramo, prestavljamo, brišemo in podvajamo slike, lahko jih tiskamo, povečamo, jim spremenimo format, lahko pa jih tudi paketno preimenujemo. Zelo uporabna je možnost izvoza v spletne albume, pri čemer lahko uporabimo vnaprej pripravljene grafične predloge.

Program uporablja isto podatkovno zbirko kot datotečni upravljalnik Nautilus (privzet v namiznem okolju Gnome), kamor shranjuje sličice predogleda in ne porablja dodatnega prostora, prav tako pa pohitri predogled slik. Tako kot F-Spot zna uvažati slike neposredno iz fotoaparata in izvažati na CD- kot tudi na DVD-medije.

OGLED VIDEO DATOTEK

Uradni predvajalnik video datotek namiznega okolja Gnome je Totem. Kljub temu je zmožen opravljati le osnovne naloge, kot so prikazovanje seznama predvajanja, celozaslonski način prikaza, iskanje, predvajanje podnapisov, upravljati pa ga je mogoče tudi prek tipkovnice.

Upravljati zna tako z DVD- kot tudi VCD- in digitalnimi CD-nosilci, podpora video in avdio datotekam pa je odvisna od naloženih kodekov. Tako kot gThumb je povezan z urejevalnikom datotek Nautilus in skrbi za predogledne sličice filmov, prav tako uporablja isto podatkovno zbirko.

Ni odveč podatek, da zanj obstaja vtičnik za brskalnike Mozilla, kar omogoča predvajanje video datotek znotraj brskalnika, vendar pa ta, roko na srce, ne deluje vedno najbolje. Sam predvajalnik kljub temu deluje dokaj dobro, vseeno pa je treba priznati, da včasih (denimo ob predvajanju določenih tipov datotek) iz nerazumljivih razlogov odpove (in to kljub vključenim kodekom).

Ta problem rešuje naslednji na seznamu video predvajalnikov – VLC (nekoč VideoLAN Client) predvajalnik multimedijskih vsebin, ki predvaja skoraj vse video in avdio zapise (MPEG-1, MPEG-2, MPEG-4, DivX, MP3 in OGG), DVD, VCD, prav tako pa lahko deluje tudi kot strežnik za oddajanje tokov enemu ali več sprejemnikom. Ker je prenosljiv, lahko praktično identičen program srečamo skoraj na vseh operacijskih sistemih.

Pri predvajalniku VLC moti predvsem nekoliko okorno in zapleteno upravljanje, navduši pa dejstvo, da je zmožen predvajati skorajda vsak avdio in video zapis (neodvisno od naloženih kodekov). Predvsem zaradi slednjega je eden od predvajalnikov, ki ga moramo imeti, če ne kot prvi pa vsaj kot drugi medijski predvajalnik.

Ne nazadnje pa je treba omeniti še MPlayer, prvo izbiro mnogih uporabnikov GNU/Linuxa. Tako kot VLC teče na mnogih sistemih in predvaja večino oblik zapisov (med njimi MPEG/VOB, AVI, Ogg/OGM, VIVO, ASF/WMA/WMV, QT/MOV/MP4, RealMedia, Matroska). Gledamo lahko VideoCD, SVCD, DVD, 3ivx, DivX 3/4/5 in celo WMV-datoteke, pomembna značilnost pa je tudi široka paleta podprtih izhodnih gonilnikov.

Njegovi največji prednosti sta hitrost in robustnost, saj v večini primerov deluje precej bolje kot delujeta VLC in Totem.

ZA KONEC

Ogledali smo si nekaj programov, s katerimi lahko na GNU/Linuxu listamo po dokumentih PDF, pregledujemo slike in gledamo filme, ponudba pa je seveda še precej večja. Podobno kot za opisana opravila velja tudi za drugo – poslušanje glasbe, računanje, pošiljanje e-pošte, brskanje po spletu, tiskanje dokumentov, snemanje ploščkov, ohranjanje stikov MSN Messengerja, pisanje dopisov, sestavljanje predstavitev in podobno. Mnogokrat se zgodi, da je izbira celo prevelika.

Tudi z uporabo zunanjih diskov, USB-ključev in digitalnih fotoaparatov načeloma ni težav. Z razvojem aplikacij GNU/Linux so ta opravila postala trivialna – napravo le priključimo v USB-režo, operacijski sistem pa jo zazna in nam celo ponudi, kaj z njo želimo storiti. Pri uporabi trdih diskov je vseeno treba biti pozoren, saj se GNU/Linux še vedno ne razume prav dobro z datotečnim sistemom NTFS (ki ga poznamo iz operacijskega sistema Windows) – datoteke z njega bere brez težav, pisanje nanj pa praviloma ni možno (čeprav so gonilniki že na voljo, a po večini privzeto še niso vključeni). Zato še vedno velja zlato pravilo, da je priporočljiva uporaba datotečnega sistema FAT32, če želimo zunanji disk uporabljati na različnih operacijskih sistemih.

Kljub vsemu pa ne bi bilo pošteno, če ne bi omenili tudi težav. Največ jih lahko pričakujemo, če uporabljamo nestandardno strojno opremo (netipične omrežne kartice, težave s spletnimi kamerami, netipične naprave bluetooth, bralnike prstnih odtisov in podobno). Vedno velja, da je veliko večino težav možno rešiti, vendar pa potrebujemo nekaj znanja, potrpežljivosti, iznajdljivosti in predvsem strpnosti, pri čemer se ni možno izogniti konzoli in ročnemu vnašanju sprememb, kar odvrne marsikaterega uporabnika. Veliko rešitev se najde v spletnih forumih (obstajajo tudi slovenske spletne strani z navodili za reševanje pogostih težav), ogromno rešitev se objavlja tudi na blogih, veliko pa se da postoriti tudi s samo pomočjo, priloženo posameznim aplikacijam.

Prav tako bodo prikrajšani ljubitelji iger. Čeprav je na voljo ogromno naslovov, bodo tisti, ki radi igrajo priljubljene igre, razočarani, saj za GNU/Linux niso na voljo.
Če ste omenjene (in še kakšno zraven) pomanjkljivosti pripravljeni vzeti v zakup, potem praktično ni ovir, da ne bi tudi vi poskusili srečo z GNU/Linuxom. Čeprav so časi, ko so ga na svojih namizjih uporabljali le posebneži in ko je bilo za poganjanje potrebno precej znanja, danes že mimo, še vedno velja, da je filozofija uporabe dokaj drugačna. V primerjavi z drugimi operacijskimi sistemi so praktično vsi programi (in igre) na voljo brezplačno, programe je mogoče uporabljati na katerikoli distribuciji, povezljivost je zagotovljena, sistem pa popolnoma prilagodljiv. Če prištejemo še dejstvo, da je dokaj varen in precej stabilen, pa smo povedali že skorajda vse.

Robert Klinc