Standardni vmesnik USB upošteva arhitekturo gospodar/suženj (angl.: master/slave). Gostitelj deluje kot »šef« celotnega vodila, naprave, priključene nanj, pa so »sužnji«. Izdelovalec naprav že v procesu zasnove določi njeno vlogo. Na primer, računalniki so (skoraj) vedno gostitelji, tiskalniki pa sužnji. Ko napravo priključimo na vodilo, preprosto povedano, vtaknemo v USB-vtičnik, gostitelj vzpostavi komunikacijo z njo, skrbi za delovanje vodila in vseh naprav, priključenih nanj, in je »odgovoren« za prenos podatkov. USB-naprave – sužnji lahko le javijo gostitelju, da zahtevajo njegovo »pozornost«. Prenos podatkov med dvema USB-napravama na vodilu poteka tako, da gostitelj naprej »prebere« podatke na prvi napravi in jih nato »zapiše« na drugo. Takšna arhitektura, načelo delovanja vmesnika, zelo poenostavi elektroniko, ki jo morajo imeti USB-naprave. V miški, na primer, je le malo elektronike (logike), zato se zanaša na gostitelja, da opravi večino nalog.
Arhitektura mojster/suženj je primerna za večino naprav USB, so pa tudi naprave, pri katerih bi si želeli, da bi lahko imele obe vlogi. Primer je lahko malce bolj zmogljiv tiskalnik. Ko je prek USB-kabla priključen na računalnik, je popolnoma primerno, da deluje kot suženj. Ko je računalnik ugasnjen, na tiskalnik pa priključimo pomnilniško kartico, s katere bi radi brez posredovanja računalnika natisnili fotografijo, pa bi si želeli, da prevzame vlogo gostitelja.
USB OTG uvaja pristop, pri katerem lahko naprava po potrebi opravlja obe vlogi. Je periferna enota, ko je priključena na gostitelja, ali gostitelj, ko je nanjo priključena naprava – suženj. Izbira, ali je naprava gostitelj ali suženj, je v celoti izvedena s tem, kateri konec kabla (priključek) vtaknemo v vtičnik. A-konec (A-tip priključka) določi napravo za gostitelja, B-tip pa za sužnja. Tako dobimo A- oziroma B-napravo. Po začetnem zagonu vodila to deluje po običajnem USB-standardu. A-naprava »zažene« B-napravo in skrbi za delovanje vodila. Če pa A-napravo vključimo v drug USB-sistem ali pa se na vodilu pojavi namenski gostitelj (računalnik), ta takoj prevzame vlogo sužnja.
Pametni telefoni tabora Android višjega cenovnega razreda in skoraj vse tablice podpirajo USB OTG. To nam omogoča, da nanje priključimo na primer USB-ključ, miško, tipkovnico … Težava pa je, ker ima le malo teh naprav vgrajen ustrezen gostiteljev vtičnik (ženski vtič tipa A). Rešitev je nakup ali izdelava tako imenovanega OTG-kabla, kjer ne gre za nič drugega kot za pravilno zvezane žice in prava priključka na obeh koncih kabla. Cene OTG-kabla niso visoke, med 5 in 10 evri, odvisno, kateremu telefonu so namenjeni, samogradnja pa je lahko zastonj. Če imate pri sebi USB-kable, ki jih ne potrebujete, hkrati pa imajo ti prave priključke, lahko na primer iz dveh USB-kablov naredite en OTG-kabel. Preden se lotite tega, preverite, ali vaša naprava podpira USB OTG, kajti če ga ne, potem noben »kabel« ne bo pomagal. Da telefon »spravite« v OTG-način, je vse, kar morate storiti, kratko povezati kontakta 4 in 5 (kot je razvidno na fotografiji). To lahko storite na dva načina. Za stalno, tako da ju prispajkate skupaj, ali tako, da iz obeh kontaktov povlečete žici, nanju pa pritrdite majhno mehansko stikalo.
OTG-kabli so si med seboj bolj ali manj podobni. Na eni strani je moški vtičnik, združljiv z ženskim vtičnikom mobilne naprave, na drugi pa ženski vtič tipa A. Prek njega lahko na telefon priključite marsikatero USB-napravo, ne pa vseh. Napravo mora podpirati tudi operacijski sistem telefona oziroma tablice.
Moj mikro, Julij Avgust 2013 | Jan Kosmač
