RESEN PRISTOP, POCENI OPREMA

Struktura zasebnih brezžičnih omrežij, je enakovredna strukturi veliko dražjih profesionalnih omrežij, le uporabljena oprema je bodisi brezplačna ali pa poceni. Fantje so navdušeni nad računalniki, zato jim doma ležijo starejši računalniki, ki so jih preoblikovali v internetni strežnik. Vsa potrebna programska oprema je odprtokodna, operacijski sistem Linux in strežnik Clarkconnect (www.clarkconnect.com). Uporabite lahko katerokoli distribucijo , pri Clarkconnectu pa je prednost to , da je večina glavnih aplikacij že v kompletu. Zgodba je zanimiva še z enega zornega kota − lastnega znanja, saj so v sistem dodali preproste trike, ki pomagajo pri hitrem samodejnem odpravljanjem napak, tako da tako omrežje razmeroma stabilno deluje. V treh letih delovanja omrežja, ki ga posredno opisujemo, večjih izpadov niso zaznali.

V strežniku je pet omrežnih kartic. Ena je namenjena priklopu v omrežje WAN, prek nje je strežnik priključen v omrežni modem, prek drugih pa v brezžične točke. Gre za D-Linkove točke (802.11b), namenjene domačim uporabnikom, kar pomeni, da njihova cena ni visoka. Vsekakor veliko nižja od cen profesionalne opreme za brezžične opreme. Pogoj je, da ima točka priključek za zunanjo anteno. Poleg točk na strani »ponudnika« ima uporabnik svojo točko.

KAKŠNA INTERNETNA POVEZAVA?

Koliko je dovolj? Če svojim uporabnikom ponudite bolj ali manj stalno pasovno širino 1 Mb/s, celoten sistem ne more temeljiti na enako hitri povezavi xDSL. Kakšno hitrost potrebujete, je odvisno od števila uporabnikov v omrežju. Vsi običajno ne uporabljajo povezave istočasno, zato ne gre za preprosto seštevanje hitrosti. Za deset uporabnikov je tako večinoma dovolj hitrost 4 Mb/s, če je hitrost višja, toliko bolje. Obstajajo statistične metode, ki povedo, kolikšna hitrost je optimalna za določeno število uporabnikov. Pri zasebnih omrežjih pa ne gre za tak pristop. Gre za spremljanje statistike prometa skozi časovna obdobja. Pravila tudi nimajo pomena – lastnik omrežja se odloča sam. Če se splača, vzamemo hitrejši paket, sicer ne. Ozko grlo takšnih omrežij so hitrosti v smeri od uporabnika, še zlasti če omrežje temelji na asimetričnem prenosu. Tu kaj dosti ni moč storiti, če vam operater ne more ponuditi višje hitrosti od 768 Kb/s. Pri elektronski pošti je življenje mogoče olajšati tako, da poslano sporočilo uporabnika prek brezžičnega omrežja »hitro pade« v strežnik, ki nato v ozadju melje, dokler sporočila na pošlje naprej. Na strani uporabnika vsaj težave s tem niso zelo očitne. S skripti za optimiranje dodelimo prednost določenim vratom, npr. 80 − http, 443 − https. V praksi to pomeni, da pri odprtju internetne strani strežnik dodeli prednost podatkom prek teh vrat, za delček sekunde pa zaustavi npr. P2P.

DOMA NAREJENE ANTENE

Razvejenost omrežja je nekajkrat večja, kot bi pričakovali glede na tehnične podatke o dosegu brezžične točke. Največja razdalja do uporabnika je 2,5 km, pa je prenos še vedno 3 Mb/s. Res pa je, da gre za naselje nizkih individualnih hiš in je vedno prisotna optična vidljivost med obema mestoma. Na strani »ponudnika« gre za anteno, ki oddaja v območju 360 stopinj, in dve dodatni usmerjeni anteni, na strani uporabnika pa le za usmerjeno anteno (17 DBi).

NADZOR NAD UPORABNIKI

Bistvo pri vsej zadevo je naslednje : uporabniku je treba omejiti pasovno širino (hitrost dostopa v internet), tako da tisti, ki pride prvi, ne zavzame vse obstoječe pasovne širine na račun drugih; hkrati pa je treba preprečiti, da bi uporabniki omrežja videli drug drugega. IP-naslove je treba logično razdeliti. Uporabljena je maska 255.255.255.248, kar pomeni, da ima vsak uporabnik na voljo 6 lokalnih IP-naslovov. Toliko naprav lahko priključi v svoj omrežni segment, kar je dovolj glede večine želja, hkrati pa en uporabnik iz svojega segmenta ne vidi segmentov drugih uporabnikov. Ne more vstopiti v njihov del omrežja in tam početi, kar se mu zljubi.

Jedro programskega dela omrežja je Clark Connect 2.2. Skupaj s operacijskim sistemom Linux je to internetni strežnik, ki poleg nadzora nad »pipami« uporabnikov (CBQ – Class-Based Queueing) omogoča tudi spletni strežnik, ftp, galerijo slik, elektronsko pošto, spletni vmesnik za elektronsko pošto,proxy, izmenjavo datotek Windows. Bistveno je, da omejimo hitrosti prenosov podatkov, ki so na voljo uporabnikom. Ti ne morejo izkoristiti vse pasovne širine, ki je na voljo, temveč zgolj toliko, kot jim dopustimo. V konkretnem primeru to pomeni 1 Mb/s. Omejitev hitrosti je mogoča na nivoju segmenta IP-naslovov, ki je dodeljen uporabniku, in ne zgolj na nivoju ene njegove naprave (v primeru, ko ima uporabnik priključenih več računalnikov).

VARNOST OMREŽJA

Ker uporabniki za povezavo plačujejo, ni v interesu ponudnika, da bi omrežje lahko brezplačno izrabili tudi vsi drugi, ki so v njegovem dosegu. Uporabnik prejme lokalni IP-naslov prek storitve DHCP, ki je vezana na znane MAC-naslove uporabnikove opreme. Določeni so pari »DHCP-MAC« za dodatno varnost, kar pomeni, da omrežje nepoznanim napravam, ki bi se želele priključiti v omrežje ne dodeli lokalnega IP-naslova. Ves promet v radijskem delu omrežja je »zaklenjen« s 128-bitnim šifriranjem. Teoretično je vdor v omrežje še vedno mogoč, 100-odstotne varnosti ni nikoli moč zagotoviti, vendar od napadalca vdor zahteva veliko znanja in truda.

PREPROSTO VZDRŽEVANJE

Ker je uporabljena oprema namenjena domači rabi, je temu primerno zmogljiva in zanesljiva. Zgodi se na primer, da pri »hudem« prenosu vsebin iz omrežja P2P brezžična točka zaradi preobremenjenosti omrežja »zmrzne«. V takem primeru pomaga izklop in ponovni zagon, vendar ni moč pričakovati, da bo oseba iz mesa in krvi vedno na voljo, da to stori. Rešitev je skript, ki neprestano preverja (pinga) povezavo med strežnikom in točko. Če »pinga« ni, to sproži vmesnik (napravico) domače izdelave, priključene prek zaporednega vmesnika (COM). Deluje namesto »prsta« uporabnika in resetira sistem, ki se potem na novo zažene.

Pomemben del je tudi samodejno zunanje preverjanje. Obstajajo brezplačne ali vsaj poceni spletne storitve, ki preverjajo delovanje omrežja tako, da preverjajo njegovo povezanost v internet (spet prek ukaza ping). Če povezave ni, to sporočijo prek kratkega SMS-sporočila na telefonsko številko, ki smo jo določili. Prejšnja rešitev ne preverja delovanja modema, temveč zgolj delovanje brezžičnega omrežja. »Zmrzne« pa lahko tudi modem in v tem primeru je resetiranje izvedeno prek klasične telefonske linije..

To, kar so fantje pogruntali in kar nas fascinira, je dejstvo, da je mogoče poceni rešitev uporabiti za reševanje težav, povezanih s pomanjkanjem hitrega interneta na področju podeželja. Dovolj je, da ima en vaščan hiter dostop v internet, in tega lahko potem izkoriščajo vsi. Veliko višji strošek, povezan s ponudbami na ne tako komercialno zanimivih področjih, bi si delili vsi uporabniki vaškega omrežja! Ste dobili kakšno idejo? Seveda pa pri tem v ceno samega projekta ne računamo števila ur za računalnikom, da zadeva deluje tako, kot mora. Ob upoštevanju dejstva, da gre za hobi in hkrati ostane še za malico, pa se splača.