Tehnologije prenosa govora prek protokola IP (Voice over IP) so postale že naš vsakdan. V večini primerov prenašamo govor prek upravljanih IP-omrežij operaterjev oziroma zasebnih omrežij, ki so običajno zgrajena na javni infrastrukturi. Zaradi solidnih hitrosti prenosa in majhnih časovnih zakasnitev podatkovnih paketov pa lahko za prenos govora brez večjih težav pogosto uporabimo tudi »javni« internet. Glede na naravo interneta je jasno, da vam nihče ne zagotavlja, da boste storitev prenosa govora prek interneta lahko vedno uporabljali (ali vsaj brez opaznih motenj, popačenj ali drugih motečih dejavnikov, kot sta recimo odmev ali podrhtavanje). Kot že omenjeno, temelj našega prihranka je internet, ki ga bomo uporabili v vlogi transportnega medija. Pogoj, da takšen prihranek v resnici lahko zagotovimo, je, da imamo zagotovljen hiter dostop do interneta z majhnimi časovnimi zakasnitvami in da je ta dostop brezplačen (ali vsaj zelo poceni) – zato nikoli ne uporabljate prenosa govora prek IP-protokola, če gostujete v mobilnem omrežju tujega operaterja!

Uporaba brezplačnega oziroma poceni dostopa do interneta je, kot že rečeno, temelj našega prihranka. Verjetno boste do takšnega dostopa najlažje prišli na javnih mestih oziroma v različnih gostinskih lokalih, saj imamo v njihovi bližini pogosto možnost brezplačnega Wi-Fi dostopa. Tak dostop še ne zagotavlja, da bomo želeno storitev lahko vedno tudi uporabljali. Brezplačen dostop do interneta (Wi-Fi, zelo redko ali skoraj nikoli vmesnik ethernet) pomeni šele prvi korak, saj možnost dostopa do različnih spletnih strani še ne pomeni, da lahko uporabimo tak dostop tudi za potrebe telefonskih pogovorov prek interneta. Ni redko, da tisti, ki vam omogoča dostop do interneta, onemogoča dostop do določenega ponudnika (na primer Skype – www.skype.com) oziroma »vrsto« prometa (na primer omejevanje SIP-signalizacije ali recimo vzpostavljanje določenih tipov VPN-povezav). Nič nenavadnega ni, da boste v določenih primerih lahko uporabljali določeno vrsto storitve (na primer povezava prek omrežja Skype), v drugih primerih pa drugo (na primer povezava prek VPN-povezave oziroma javnega SIP-ponudnika).

Od naše iznajdljivosti, znanja, sredstev, ki jih imamo na voljo, in potreb pa je v veliki meri odvisno, kakšno rešitev bomo izbrali. Za lažje razumevanje omenimo le nekaj možnosti – lahko nam zadošča že, da govorno povezavo vzpostavimo le z uporabnikom, ki ima ustrezen odjemalec na osebnem računalniku, ali pa si želimo, da ob klicu iz tujine zazvoni »običajen« telefonski aparat? Želimo morda, da se prek interneta za ceno lokalnega klica vzpostavi klic tudi v javno omrežje? Potrebujemo morda kot uporabnik le možnost odhodnega klica iz tujine ali pa morda želimo klic v tujini tudi sprejeti? Želimo morda zagotoviti višjo stopnjo varnosti in zasebnosti, ki nas bo v večji meri varovala pred morebitnimi zlorabami (stroški) in različnimi neželenimi klici? Če je odgovor na zadnje vprašanje pozitiven, moramo predvideti možnost vzpostavitve VPN-povezave oziroma vnosa uporabniške kode (PIN), ki je lahko enaka za vse uporabnike ali pa vsakemu uporabniku dodelimo svojo. Seznam vprašanj in želja/potreb bi lahko seveda nadaljevali v smislu želenega oštevilčenja, pravilnega predstavljanja (izpisa številke) … Nikoli pa ne smemo pozabiti tudi na ustrezen kompromis med stopnjo varnosti in uporabnostjo storitev, saj če ta ne bo »prijazna« končnemu uporabniku, to posledično pomeni, da storitev ne bo zaživela – z drugimi besedami bo končni rezultat tak, da bo upravljavec strežnika imel le dodatno delo, v praksi pa se lahko poslovimo od prihrankov.

Izkoriščanje možnosti javnega interneta posledično pomeni, da uporabljamo »odprto« javno omrežje (največkrat povezava prek več operaterjev), zato je temu primerno treba prilagoditi svoje ravnanje. Kot zaščitni mehanizem, s katerim bi lahko povečali stopnjo varnosti, se sama po sebi ponuja možnost uporabe VPN-povezave (na primer IPSec). Žal to pomeni, da bo uporaba storitve za končnega uporabnika lahko zamudnejša, kompleksnejša ali, če je na dostopu do interneta onemogočena vzpostavitev VPN IPSec tunela, tudi nemogoča. Odločitev za takšno rešitev pomeni tudi, da boste morali storitev usmerjanja (prek klicnega strežnika) in prehod iz VoIP-prenosa v domače ali javno telekomunikacijsko omrežje zagotavljati sami. Kakšno stopnjo varovanja pogovorov potrebujete, presodite sami, razmislite pa o vsebini svojih pogovorov prek mobilnih telefonov. Če se boste odločili za takšno rešitev, se zavedajte, da morate vzpostaviti in upravljati klicni strežnik ter ustrezen prehod in vzpostaviti povezavo z obstoječo telekomunikacijsko opremo. Zadeva je morda na prvi pogled slišati zapletena, rešitev pa se lahko skriva že v starejšem računalniku z ustreznimi vmesniki/karticami in nameščeno odprtokodno ali komercialno programsko opremo v različici »Lite« (na primer Asterisk – www.asterisk.org, 3CX – www.3cx.com/).

SKYPE

Če je vsebina vaših pogovorov takšna, da za vas uporaba javnega omrežja in operaterja ni sporna in »ne želite« sami zagotavljati zasebnosti pogovora, lahko uporabite kakšnega od javnih ponudnikov. Večina bralcev gotovo dobro pozna Skype. Za naš namen je lahko popolnoma uporaben, upoštevati pa je treba določene posebnosti oziroma omejitve. Brezplačna govorna komunikacija je mogoča le med uporabniki s Skype odjemalci, morebitno zaključevanje govorne zveze v javna omrežja pa se obračunava po ceni ponudnika storitve. Tu je še nekaj drugih pomislekov – Skype odjemalci temeljijo na zaprtem protokolu (ki ga ne poznate), omrežje za svoje delovanje uporablja tehnologijo P2P, dostop do Skype omrežja pa se pogosto omejuje. Marsikomu se tudi sprašuje, do katerih podatkov na napravi ima odjemalec dostop, za vse platforme tudi ni uradnih odjemalcev. S stališča varnostnih pomislekov je lahko moteč predvsem širok spekter možnih »aktivnosti«, ki jih ta odjemalec poleg različnih načinov komunikacije še omogoča. A dejstvo je, da lahko marsikaterega od navedenih pomislekov tudi zavrnemo.

S pomočjo preprostih trikov lahko zagotovimo brezplačen prehod iz omrežja Skype v standardno SIP-okolje, to okolje pa brez večjih težav povežemo s standardno telekomunikacijsko opremo in klic zaključimo na enem od njenih terminalov ali omogočimo nadaljevanje klica v javno telekomunikacijsko omrežje. Ker smo se omejili le na govorni promet, odpadejo tudi pomisleki o vseh »dodatnih« možnostih, ki jih Skype omogoča. Rešitev je razmeroma preprosta: s Skype odjemalcem, ki teče na delovni postaji oziroma strežniku, smo povezani z omrežjem Skype, s pomočjo ustreznega programskega modula pa izvedemo pretvorbo signalizacije in govornega prometa v SIP-okolje, ki dejansko ne ve, da se za SIP »uporabnikom« skriva Skype omrežje. O eni od možnih rešitev SIPtoSIS (http://www.mhspot.com/sts/siptosis.html) smo pred časom že pisali, zato ponovimo le nekaj značilnosti. SIPtoSIS je brezplačen javanski program, ki ga lahko uporabimo tako v okolju Windows kot v okolju Linux.

Na strani SIP-povezave se lahko povezuje z različnimi tipi naprav oziroma odjemalcev. V vlogi »vmesnika« SIP lahko uporabimo samostojno napravo (z analognim FXS- ali FXO-vmesnikom oziroma ISDN-vmesnikom), lahko pa v tej vlogi uporabimo tudi strežnik z eno od distribucij Asteriska, s pomočjo katerih računalnik spremenimo v VoIP-prehod in omogočimo dostop do Skype omrežja večjemu številu uporabnikov. Celotno programsko opremo lahko namestimo na en »strežnik« z Asteriskom – pogoj pa je, da obstoječim komponentam distribucije dodamo še potrebne komponente okolja Xwindows ter potrebne dodatke za zagon Skype odjemalca in komponent SIPtoSIP. S pomočjo takšnega prehoda lahko na enem sistemu zagotovimo povezavo obstoječega govornega sistema z javnimi SIP-ponudniki (oziroma našimi oddaljenimi SIP-odjemalci) ter povezavo z uporabniki, ki želijo uporabljati Skype. V primeru uporabe analognih kartic, ki zagotavljajo funkcionalnost javnega prenosnika (vmesnik FXO), moramo biti pazljivi, saj se na prvi pogled podobne kartice lahko popolnoma drugače »obnašajo«. Več pozornosti bomo različnim vmesnikom in njihovim možnostim uporabe namenili v kakšni od naslednjih številk.

VEDNO AKTUALNI SIP

Marsikdo se namesto uporabe Skypa raje odloči za uporabo storitev javnega SIP-ponudnika. Eden od razlogov za takšno odločitev se pogosto skriva tudi v dejstvu, da uporabniku ni treba zagotoviti lastnega strežnika in skrbeti za njegovo vzdrževanje ter upravljanje, saj uporabnik zagotavlja le ustrezne odjemalce na končnih napravah (in jih ustrezno konfigurira) oziroma zagotovi lasten prehod za povezavo na telekomunikacijsko opremo. Drug še pomembnejši razlog pa je, da javni ponudnik pogosto lažje zagotavlja razpoložljivost ter povezljivost do strežnika, ki skrbi za usmerjanje govornega prometa in pogosto olajša komunikacijo z uporabniki, ki so za NAT-povezavo (v večini primerov bomo imeli prav takšno povezavo). Pa poglejmo, kako to storimo v praksi.

Seveda bomo zaradi želje po prihranku za naš namen uporabili storitev brezplačnega ponudnika. V našem primeru smo izbrali SIP2SIP (www.sip2sip.info). Med glavne razloge za to odločitev spadajo: »stabilnost« ponudnika, preprostost konfiguracije SIP-odjemalca za delo s tem ponudnikom ter širok nabor podprtih storitev – vsak uporabnik ima brezplačen predal govorne pošte, ki lahko pošilja shranjena sporočila tudi na predal elektronske pošte, uporabnik ima dober pregled nad vsemi vrstami klicev, možnost omejevanja klicev, opozorimo pa tudi na možnost fleksibilnega oštevilčenja … Ko govorimo o brezplačnih ponudnikih, pojasnimo, da ti v večini primerov ponujajo naslednji model – uporabnik se lahko brezplačno prijavi, ponudnik storitev pa mu dodeli (v določenih primerih si lahko uporabnik tudi sam izbere, če je prosta – primer SIP2SIP) klicno številko. Registrirani uporabnik lahko brezplačno in brez časovnih omejitev kliče in sprejema klice od uporabnikov v ponudnikovem »omrežju« in prek mehanizma izmenjave prometa (peering) z drugimi operaterji vzpostavi tudi promet z »njihovimi« uporabniki (na primer uporabnik SIP2SIP lahko preprosto pokliče uporabnika omrežja Ekige – https://www.ekiga.net/?page=register). Klic iz omrežja enega operaterja v drugega se lahko izvaja prek različnih kod, ki jih lahko najdemo tudi na spletni strani brezplačne storitve SIP Broker (http://www.sipbroker.com). Seveda pa je klic v javno omrežje plačljiv. Vsaj v primeru ponudnika SIP2SIP se cene klicev v slovenska omrežja ne zdijo pretirane.

Vrnimo se k naši prijavi pri ponudniku. Pri prijavi v prijavnem oknu na spletni strani https://mdns.sipthor.net/register_sip_account.phtml je pomemben vnos prvega polja – uporabniškega imena. Če pustimo polje prazno, sistem sam izbere uporabniško ime – desetmestno število, po kateri bo uporabnik dosegljiv znotraj »domačega operaterja«. V našem primeru smo izbrali drugo možnost. Kot uporabniško ime smo izbrali mojmikro, ki bo del našega SIP »imena« (mojmikro@sip2sip.info). Slabost tako izbranega imena je, da lahko povzroči težave z izbiranjem na telefonskih aparatih, ki nimajo možnosti vnosa črk. Zato po prijavi na strežnik dodamo še psevdonim, ki bo tokrat številka (v našem primer številka 337333). V »domačem« omrežju sip2sip bomo tako dosegljivi pod imenom mojmikro in številko 337333, iz drugih omrežij po naslovu mojmikro@sip2sip.info oziroma 337333@sip2sip.info. Zaradi storitve SIPBroker pa bomo dosegljivi iz drugih omrežij, ki uporabljajo to storitev tudi prek številčnice in kode (*8877) – se pravi, da uporabnik kliče številko *8877337333. Iz opisanega primera je jasno, da lahko uporabljamo eno uporabniško ime za komunikacijo z uporabniki v različnih omrežjih.

KAJ PA, ČE …?

Ob uporabi »brezplačnega« ponudnika SIP-storitev se lahko postavi tudi vprašanje morebitne spremembe poslovne politike – recimo, da začne ta ponudnik čez leto ali dve zaračunavati svojo storitev, ki je bila do zdaj brezplačna. Iz preteklosti je znan primer ponudnika Free World Dialup (FWD – pulver.com). Ponudnik, ki je ponujal tako brezplačne kot plačljive storitve in je imel soliden tržni delež, je s svojo napovedjo v letu 2008, da bo začel zaračunavati mesečne naročnine (30 dolarjev letno), naredil poslovni samomor, saj ga je večina uporabnikov zapustila in se odločila za druge ponudnike. Takšne odločitve so za uporabnika (kratkoročno) sicer neprijetne, a se jim brez težav prilagodimo – izvedemo nove registracije pri izbranem ponudniku in nove podatke vnesemo v odjemalce.

ODJEMALCI

Za komunikacijo lahko uporabimo vsako napravo v vlogi SIP-odjemalca. Uporabimo lahko IP telefonski aparat, osebni računalnik z ustrezno programsko opremo, na poti pa bosta najuporabnejša pametni telefon ali tablični računalnik. V našem primeru smo uporabili dve napravi – mobilni telefon in tablični računalnik z nameščenim sistemom Android, uporabili pa smo ju za klic v domače omrežje, v katerem smo uporabili star računalnik v vlogi VoIP-prehoda. Nekatere novejše naprave s sistemom Android imajo že privzeto dodan SIP-odjemalec. V našem primeru smo z Androidove tržnice na telefonski aparat namestili SipDroid, na tablični računalnik pa cSIPSimple. Izbrali bi lahko tudi kakšnega drugega odjemalca, paziti moramo le, da izberemo polnega SIP-odjemalca, saj določeni ponudniki ponujajo lastne odjemalce, ki omogočajo le klice po nižjih cenah prek ponudnika (v takšnem odjemalcu ne moremo spremeniti nastavitev). Uporabniki naprav imajo precej dober izbor plačljivih in brezplačnih odjemalcev, slabši pa je izbor za nekatere druge tipe naprav (pazljivi moramo biti tudi pri informaciji, kateri kodek podpira odjemalec, kar je še zlasti pomembno, če želimo klice zaključevati sami prek lastnega prehoda VoIP).

Zaradi velikega števila SIP-odjemalcev in različnih možnosti, ki jih omogočajo, je praktično nemogoče opisati univerzalni napotek za konfiguracijo odjemalca. Za začetnika bo na napravah z Androidom verjetno najprimernejši cSIPSimple, saj vključuje veliko vnaprej definiranih ponudnikov, zato vnos specifičnih nastavitev ni potreben. V našem primeru smo zato izbrali SIP2SIP ponudnika ter vnesli uporabniško ime in geslo. Vse ostale nastavitve, povezane s specifičnimi nastavitvami strežnikov ponudnika, so bile izvedene samodejno. V večini primerov bo to zadoščalo, v primeru morebitnih težav pa se je treba poigrati z različnimi nastavitvami (na primer krajše obdobje pošiljanja paketov keep-alive). V primeru drugačnega odjemalca lahko najdemo koristne namige na spletni strani http://wiki.sip2sip.info/projects/sip2sip/wiki/SipDevices. Paziti moramo, da delujejo vse potrebne funkcionalnosti, ki jih potrebujemo (na primer pošiljanje DTMF-tonov).

Za izvedbo testa je najlažje, če pokličemo drugega uporabnika v istem omrežju. Če druge številke ni na voljo za test ali če imamo težave, lahko uporabimo tudi različne testne številke. Z njihovo pomočjo lažje ugotovimo težave pri uporabi odjemalca, saj se s SIP-odjemalcem na napravi povežemo z operaterjevim strežnikom, ki omogoča testno zvezo (na primer Skype – echo123, SIP2SIP.info – 3333 (glasba) ali 4444 (echo test) …).

V določenih primerih svoje naprave z ustreznim odjemalcem nimamo pri sebi (oziroma ta nima omogočenega dostopa do interneta). V takšnem primeru lahko brez namestitve SIP-odjemalca začasno zagotovimo njegovo funkcionalnost v okolju spletnega brskalnika. Za preizkus lahko uporabimo spletni odjemalec na strani http://interfazmusic.info/evaluation/api.html. Naj opozorimo, da se lahko različni spletni brskalniki oziroma različice nekoliko drugače obnašajo. V primeru morebitnih težav pri zagonu odjemalca je najlažje, če zato poskusite z drugim brskalnikom. Seveda je na mestu tudi pomislek, da podatke o svojem uporabniškem računu vnesete na popolnoma neznani spletni strani. Če vam spletni SIP-odjemalec ustreza ali ga ne želite preizkušati na tak način, ga lahko prenesete s spletne strani http://www.doddlephone.com/trial/evaluation.zip (vsa potrebna navodila za namestitev so v priloženi datoteki). Če gostujemo na tujem/javnem računalniku, je dobro upoštevati tudi možnost, da se naši vnosi prek tipkovnice beležijo, zato je smiselno v takšnem primeru uporabljati uporabniški račun z omejenimi pravicami (na primer ni možnosti izhoda v javno telekomunikacijsko omrežje oziroma ni kredita), saj bodo tako posledice morebitne zlorabe bistveno manjše, predvsem pa manj boleče za vašo denarnico.

Opazne učinke lahko pogosto dosežemo z minimalnim vložkom v obliki namestitve brezplačnega klienta, ki ga namestimo na pametni telefon, tablični računalnik, osebni računalnik ali prenosnega. Za vse platforme žal niso na voljo ustrezni klienti. Brezplačno zaključevanje klica iz interneta na lastni telekomunikacijski opremi zahteva več znanja ter vložek v postavitev, delovanje in upravljanje lastnega VoIP-prehoda. Strošek delovanja tovrstnega sistema je lahko minimalen, pod pogojem, da uporabimo v vlogi prehoda nizkocenovni prehod v kombinaciji s kartičnim računalnikov (na primer Raspbery). Če se boste odločili za tovrstno storitev, jo boste brez dvoma uporabljali tudi za druge namene (na primer klice iz domačega okolja prek interneta, namesto klica prek mobilnega omrežja). Vsem prihrankom navkljub pa priporočamo previdnost oziroma upoštevanje načela raje premalo kot preveč. Pravice uporabnikov oziroma njihovo možnost klicanja omejite čim bolj, saj se boste tako lažje izognili morebitni zlorabi vašega sistema (in z njim povezanih stroškov).

Moj mikro, januar februar 2014 | Jan Kosmač |