Račun pa se hitro spremeni, če potrebujemo večje število kamer (cena posamezne IP- kamere lahko znaša nekaj deset tisočakov) in možnost snemanja (snemalna naprava). Druga možnost je uporaba cenenih kamer, ki jih lahko priključimo prek USB-vmesnika v osebni računalnik. Njihova največja omejitev je, da je domet USB-vmesnika razmeroma kratek. Do določene mere lahko “goljufamo” tako, da signal ojačimo z manjšim USB-zvezdiščem (USB hub). Zato je uporaba USB-kamer omejena na razmeroma majhno območje, na katerem moramo postaviti tudi osebni računalnik. Rešitev je lahko v določenem primeru celo zanimiva (npr. nadzor stanovanja), iz praktičnih izkušenj pa svetujem, naj bodo USB-kamere različnih vrst, sicer lahko v določeni programski opremi pride do težav pri zagonu posamezne kamere in je zato največkrat potreben ročni poseg uporabnika.

Na koncu bo razmislek verjetno večino pripeljal do rešitve s »pravimi« nadzornimi kamerami. Gre za kamere, ki so namenjene za uporabo v nadzornih sistemih. Cena tovrstnih kamer se začne že pod desetimi tisočaki za kos. Nekoliko dražje so kamere, ki imajo ohišje namenjeno zunanji montaži in ščiti kamero pred vremenskimi vplivi. Za tisočak ali dva doplačila dobite tudi kamero, ki vidi v praktično popolni temi (črno-bela slika v nočnem režimu delovanja) ali celo sliši (če seveda to res potrebujemo). Tovrstne kamere so namenjene priklopu na koaksialni kabel, določeni tipi pa podpirajo tudi brezžično delovanje. Pri brezžičnem delovanju moramo biti pazljivi, saj je 2,4 GHz pas (ki ga precej brezžičnih kamer uporablja) ponekod že precej zaseden in lahko pride do neljubih motenj s strani drugih uporabnikov (motnje ali celo izguba slike).

Pozabiti ne smemo niti na napajalno napetost. Pri »brezžičnih« kamerah moramo zagotoviti lokalno napajanje v bližini kamere, medtem ko lahko kamere, priključene na kabel, napajamo tudi oddaljeno. Na trgu je mogoče dobiti posebne koaksialne kable, ki imajo znotraj kabla dodatne žile za napajalno napetost. Če pa takšnega kabla nimamo, lahko uporabimo tudi navaden koaksialni kabel in dodaten kabel za napajanje. Tipične vrednosti napajalnih napetosti za kamere se gibljejo okrog 6 do 12 V. Poraba moči je minimalna, večja pa je pri nočnih (IR) kamerah.

ŽONGLIRANJE S SIGNALI

Iz posameznih kamer zajemamo sliko in jo v obliki videosignala pošljemo prek kabla. Če priključni kabel na drugi strani priključimo na video vhod televizijskega sprejemnika, lahko sliko vidimo na njegovem zaslonu. Težava se pojavi, ko želimo imeti sliko iz več kamer hkrati. Načeloma bi lahko uporabili tudi namensko opremo (Quad), ki je, verjemite mi, precej draga možnost (za štiri kamere se hitro znajdemo na ravni petdesetih do stotih tisočakov). Druga možnost je uporaba namenskih snemalnih naprav z več video vhodi, vendar so cene za nekajkanalno napravo že pravcato malo premoženje in se gibljejo od 120 tisočakov navzgor.

Že nekoliko natančnejši ogled takšne naprave pa hitro pokaže, da gre dejansko za namenske računalnike, ki tečejo najpogosteje na osnovi OS Linux ali Windows. V tej vlogi lahko zato uporabimo tudi starejši računalnik, v katerega vdelamo potrebno število kartic za zajem slike (npr. poceni TV-kartice). Še elegantnejša pa je možnost uporabe namenskih kartic. Pri nakupu teh je potrebna določena previdnost, saj se lahko njihove cene razlikujejo za nekaj velikostnih razredov.

V našem primeru smo izbrali kartico P(ico)2000, ki omogoča zajem do štirih video signalov PAL/NTSC in enega zvočnega signala. Skrivnost cenenosti te in podobnih kartic je uporabljeno načelo časovnega multipleksiranja, tako da si vsi štirje uporabniki »razdelijo« kartico za zajem. To pomeni, da dobi od deklariranih 25 slik/s za signal PAL vsaka kamera eno četrtino časa (6 slik). Za potrebe nadzora določenega področja oziroma snemanje to vsekakor zadošča.
Strojne zahteve za uporabo te kartice so razmeroma nizke, zato lahko star računalnik z vsaj 500 MHz procesorjem Pentium III, 128 MB pomnilnika ter 40 GB diskom in vložkom približno petnajstih tisočakov preprosto spremenimo v snemalno napravo, v katero shranimo več kot mesec dni 24-urnega snemanja (ob uporabi stiskanja MPEG-4).

SISTEM PO DOMAČE

Kamere in morebitne kartice za zajem so običajno neuporabne brez ustrezne programske opreme. Pri prvem domačem sistemu smo uporabili več kamer, namenjenih priklopu v USB-vmesnik. Uporabili smo jih za nadzor dela stopnišča (v stanovanjski hiši!), vhoda v stanovanje in zasebnega parkirišča pred hišo. Domet kamere do »naprave za snemanje« smo povečali z malim USB-zvezdiščem (1/2). Ker smo uporabili cenene spletne kamere, je jasno, da priložena programska oprema ni ustrezala našemu namenu. Preizkusili smo nekaj najbolj priljubljenih programskih paketov, vsak od njih pa ima določene posebnosti.

Začeli smo s programom CrimeCatcher (www.crime-catcher.com). Pred zagonom programa je bilo treba namestiti le gonilnik za USB-kamero. Ker smo imeli dve enaki kameri (en gonilnik) smo morali zaganjati ročno. Celotna konfiguracija CrimeCatcherja se izvede s čarovnikom: določimo občutljivost kamere glede na gibanje, določimo, kaj želimo storiti s posnetki (npr. sliko pošljemo kot prilogo prek elektronske pošte na privzeti naslov ali FTP-strežnik). Dobrodošlo je, da lahko nastavimo tudi omejitve pri pošiljanju sporočil, na primer, koliko slik vsebuje posamezno sporočilo in koliko sporočil lahko v določenem času sistem oziroma program največ pošlje (npr. 50 slik v 5 minutah, vsako sporočilo pa lahko vsebuje 5 slik). Pri nastavitvah moramo biti pazljivi, da nas zaradi prevelike količine poslanih podatkov poštni strežnik ne bo obravnaval kot neželeno pošto oziroma spam. Določimo lahko tudi ločljivost, s katero kamera deluje, vendar ni smiselno pretiravati tako pri sami ločljivosti kot tudi številu slik na sekundo. V standardni različici (25 USD) lahko prikazujemo le eno kamero, različica Professional (49 USD) pa omogoča hkraten zajem s štirih kamer. Zanimivi sta tudi možnost prikaza prek spletne strani ter možnost pošiljanja žive slike (video streaming). Kot nalašč, da z oddaljene lokacije preverimo, kaj se dogaja doma.

V cenovnem razredu CrimeCatcherja je tudi Video Site Monitor (www.fgeng.com). Po funkcionalnosti je podoben CrimeCatcherju, podpira pa uporabo večjega števila kamer. Video Site Monitor je nekoliko bolje optimiran za oddaljeni dostop prek spletnih strani kot CrimeCatcher. Kot lahko torej vidite, je mogoče z razmeroma majhnimi stroški in kančkom iznajdljivosti postaviti manjši nadzorni sistem.

V drugem primeru smo uporabili prej omenjeno kartico Pico in prave nadzorne kamere. Za nadzor dvorišča smo uporabili kamero, namenjeno montaži, ki podpira tako dnevni kot nočni način delovanja, dve uporabljeni kameri pa sta namenjeni notranji rabi. Priložena programska oprema presega vrednost same kartice (če bi jo kupili posebej!), pri programu pa smo opazili dvoje: da ima za osnovo namenske nadzorne sisteme in da je (vsaj naša različica) na pogled nekoliko zastarel. Pri uporabi najprej pade v oči možnost dvonivojske prijave. Program podpira uporabo do 16 kamer, za kar potrebujemo tudi strojno razširitev – dodatne kartice. Na zaslonu lahko hkrati prikažemo sliko z ene, štirih ali vseh šestnajstih kamer. Podprta je tudi možnost sekvenčnega prikaza posameznih kanalov. Uporabnik lahko sam izbira,. katere kamere bo le opazoval in katere bo snemal. Po potrebi lahko nastavi tudi možnost samodejnega snemanja ob določenih terminih – npr. vsak dan izven delovnega časa ter ves čas v soboto in nedeljo. Dostop do sistema in posnetkov je mogoč lokalno ali prek krajevnega omrežja prek posebnega odjemalca. Posnetke lahko pregledujemo na podlagi alarmov, shranjenih v dnevniku. Zagotovimo le še ustrezno diskovje in začnemo snemanje.

Nekoliko globlje je treba poseči v denarnico za program Gotcha! (www.gotchanow.com). Ta glede na prej navedena programa prinaša nekatere zanimive možnosti. Ena od njih je opozarjanje na izpad kamere (na primer pri sabotaži kamere). Zvočni signal opozarja uporabnika na napako vsakih pet sekund, dokler težava ni odpravljena. Druga je možnost maskiranja določenega dela, ki ga kamera pokriva in bi lahko vnašal določene motnje. Omenimo le še možnost uporabe vmesnega pomnilnika, ki omogoča predvajanje posnetkov, ne da bi bilo treba zključiti nadzor. Cena različice s podporo za štiri kamere je štiristo ameriških dolarjev.
Za konec omenimo le še Active Webcam (www.pysoft.com/), ki omogoča priklop praktično neomejenega števila kamer. Uporabimo lahko različne tipe kamer (npr. IP, USB, analogne) oziroma kartic za zajem videosignala. S stališča programske opreme tudi ni težav glede istočasnega snemanja in oddajanja za vse priključene kamere. Active wabcam podpira možnost oddaljenega dostopa preko katerega lahko uporabnik na oddaljeni lokaciji sprejme zvok in sliko. Povezava je lahko tudi šifrirana in zaščitena z geslom. Pohvalno je, da ima program lasten HTTP-strežnik, ki omogoča prikaz žive slike preko spletnega brskalnika brez posebnih dodatkov (plug-inov).

Če vam je ljubši Linux in želite narediti »snemalno napravo« v tem okolju, vam svetujem, da pred nakupom preverite, kako je s odporo za USB-kamero ali kartico, ki jo želite uporabiti. Všeč mi je Motion (http://sourceforge.net/projects/motion/), ki podpira uporabo več kamer (video4linux) in podpira možnosti prej opisanih programov (zaznava spremembe, pošilja žive slike ...). Druga zanimiva možnost je ZoneMinder (www.zoneminder.com/). Ena od njegovih prednosti je Windows Live Viever – pregledovalnik za okolje Windows. Z njim lahko pregledujemo hkrati do 36 slik.

Domači nadzorno-snemalni sistem lahko torej vzpostavimo z razmeroma nizkimi stroški. Njegova prednost pred komercialnimi izdelki je poleg nižje cene tudi ta, da ga lahko čez čas glede na spremenjene razmere prilagodimo novim okoliščinam. Z nekaj znanja in spretnosti pa je uporabnik omejen le s svojo domišljijo – prikaz slike oddaljenega objekta na mobilnem telefonu ali dlančniku pa danes tako ali tako ni nič posebnega ...