Pred časom smo si že ogledali nekaj praktičnih primerov, kako lahko starejši računalnik uporabimo v vlogi lahkega odjemalca. V tokratnem besedilu pa bomo izbrali drugo pot, saj programsko opremo v praksi nameščamo na najrazličnejše tipe strojne opreme. V določenih primerih je za namestitev lahko zanimiva uporaba usmerjevalnikov nižjega cenovnega razreda, namenjenih domači uporabi oziroma domači pisarni ali manjšemu podjetju. V tem primeru privzeto – tovarniško nameščeno programsko opremo največkrat nadomestimo z določeno različico Linuxa. V tem primeru moramo biti pri izboru modela usmerjevalnika pazljivi glede naših (dolgoročnih) potreb, povezanih s to napravo, saj se v nasprotnem hitro zgodi, da je napravica »podhranjena« ali recimo ne omogoča želene funkcionalnosti. Glavne prednosti tovrstnih rešitev so razmeroma nizka cena (običajno od nekaj 10 do dobrih 100 evrov), majhna poraba energije, praktično neslišno delovanje in majhne dimenzije. Glavne in najbolj moteče slabosti pa so dokaj omejena procesorska moč (neprimerno za procesorsko zahtevne aplikacije) ter razmeroma majhna količina delovnega pomnilnika (neprimerno za aplikacije, ki zahtevajo večjo ali veliko količino pomnilnika). Problematiko omejene kapacitete »diskov« oziroma bliskovnega pomnilnika običajno rešujemo prek USB-vmesnika (zunanji USB-disk oziroma USB-ključek), če pa naprava tovrstnega vmesnika nima, shranjujemo presežke podatkov prek mrežne povezave. Bistveno redkeje pa se za ta namen izvajajo različne modifikacije na ravni strojne opreme – na primer spajkanje na vezje usmerjevalnika z namenom priklopa SD-kartice.

Več procesorske moči in večjo količino delovnega pomnilnika ter večje število vmesnikov imajo različni cenovno ugodni kartični računalniki. Med najbolj priljubljenimi je »malina« oziroma Raspberry (/http://www.raspberrypi.org/). Cena in zmogljivosti malčka – procesor, grafika, vmesniki … – so marsikoga prepričali, je pa res, da tudi tokrat drži star pregovor, da ni vse zlato, kar se sveti. Dejstvo je, da je »malina« zelo zanimiva za namestitev določenih operacijskih sistemov (na primer Linuxa), za druge pa je praktično neuporabna, saj je v določenih pogledih dokaj omejena – in zato posledično slaba – podpora za uporabljeno arhitekturo. Ena od slabosti je tudi ta, da v »malino« ne moremo namestiti razširitvene kartice.

Prava rešitev bi bila torej strojna oprema, ki bi omogočala namestitev čim širšega nabora operacijskih sistemov, ki smo jih vajeni iz sveta osebnih računalnikov (vsaj »aktualne« ali v praksi uporabne različice Windows in Linux), imela solidno procesorsko moč (vsaj za zagon manj in srednje zmogljivih aplikacij), imela zadostno količino pomnilnika (možnost razširitve) za te aplikacije in omogočala namestitev potrebne programske opreme na bliskovni pomnilnik oziroma trdi disk. Idealno bi bilo, če bi imela ta strojna oprema še standardne vmesnike za priklop tipkovnice, miške, USB-vmesnik(e), izhod za povezavo na monitor (VGA, DVI) … Seveda pa bi morala imeti takšna naprava vse prej naštete prednosti: razmeroma nizko ceno, majhne dimenzije, neslišno delovanje in majhno porabo energije.

Priznati je treba, da so določene zgoraj navedene želje lahko v nasprotju, saj so strojne zmogljivosti povezane tudi z dimenzijami in porabo energije, poraba s hlajenjem, zagotavljanje ustreznega hlajenja pa z glasnostjo naprave. Praksa pa dokazuje, da je mogoče med vsemi zahtevami doseči tudi dobre kompromise … Ena od možnosti so tudi »zmogljivejši« lahki odjemalci.

BOGATA PONUDBA

Marsikdo se sploh ne zaveda, kako pestra je danes izbira lahkih odjemalcev. Razlog za to je brez dvoma tudi ali pa predvsem v nezavidljivem finančnem položaju države, katerega posledice so močno oklestile naložbena sredstva na vseh področjih. Dejstvo je, da so drugje po svetu v preteklih letih naredili veliko korakov v smeri virtualizacije oziroma na različnih drugih področjih, ki jih je posredno treba urediti, da lahko uspešno vpeljemo delo z lahkimi odjemalci. A svet ne čaka na našo deželo in gre zato vlak razvoja naprej – z nami ali brez nas. Na spletnih straneh lahko tako najdemo nove, tovarniško obnovljene in tudi rabljene modele lahkih odjemalcev. Cene novih modelov za naš namen niso zanimive, zato smo naše iskanje usmerili na rabljene in obnovljene modele. Hiter pogled po največji elektronski tržnici (www.ebay.com) pokaže veliko razliko med modeli in cenami lahkih odjemalcev.

Tako kot pri ostalih nakupih je tudi v tem primeru treba poznati namen (potrebo), šele nato lahko izberemo model. V času pisanja tega besedila smo na omenjeni strani našli tovarniško obnovljen model HP Compaq t5000 Thin Client z napajalnikom in podstavkom; cena je bila manj kot 19 angleških funtov, ki jim je treba dodati še stroške dostave (23 funtov), kar pomeni, da za dobrih 50 evrov dobimo računalnik z 800-MHz procesorjem, 128 MB delovnega pomnilnika – RAM ter »diskom« – bliskovnim pomnilnikom 64 MB. Marsikdo se bo verjetno nasmehnil, a v primerjavi z modificiranimi usmerjevalniki (na primer Linksys WRT54GL) je lahko to pravo razkošje. Še pomembnejše pa je dejstvo, da imamo razširljivo strojno opremo, na katero lahko nameščamo »standardno« programsko opremo. Rabljeni modeli lahkih odjemalcev, ki niso obnovljeni, so lahko celo cenejši – tako lahko na primer najdemo rabljen, a delujoč model IGEL 3/4 3210 (procesor s taktom 600 MHz), 256 MB delovnega pomnilnika RAM ter bliskovni pomnilnik s kapaciteto 128 MB še bistveno ceneje. Za odjemalca boste odšteli približno 10 evrov, dostava v Slovenijo pa bo pomenila dodatni strošek v višini 15 evrov. Ker vsak dodatni odjemalec pomeni povečanje poštnine le za dodatni evro na kos, je smiselno združiti nakup več odjemalcev.

Oba primera, ki kažeta skoraj smešno ceno rabljenih lahkih odjemalcev, pa nas lahko zavedeta. Pred nakupom moramo preveriti, v kakšnem stanju je odjemalec (nov ima bistveno višjo ceno), ali je morda tovarniško obnovljen in preverjen (za to je smiselno odšteti nekaj dodatnih evrov), predvsem pa, ali je delujoč/brezhiben in ima priložen tudi napajalnik – pogosto je priložen, ni pa to pravilo. Dejstvo je, da lahko že cena novega napajalnika včasih presega ceno rabljenega lahkega odjemalca brez napajalnika.

Drugo, še pomembnejše dejstvo, ki ga moramo upoštevati, je konfiguracija strojne opreme lahkega odjemalca. Če ste našli model, razmišljate pa o bistvenih spremembah (pomnilnika oziroma bliskovnega pomnilnika) in teh komponent nimate v predalu, je pogosto ceneje, predvsem pa »varneje« (da ne boste naredili napake in izbrali napačne komponente, ki bo neuporabna), da izberete drugo ponudbo ali drug model, ki ima morda že vdelano to komponento. Omenimo le dva potencialna primera. Prvi je pozicija oziroma orientacija bliskovnega pomnilnika. V določenih primerih je vezje »diska« postavljeno vodoravno, in ne navpično. Glede na prostorsko stisko v lahkih odjemalcih se lahko zgodi, da so priključki glede na vezje obrnjeni »nepravilno« (tako imenovana leva in desna orientacija). Pred izbiro modela odjemalca je dobro preveriti tudi, kakšen medij je v vlogi diska. Je ta vloga dodeljena cenejši kartici Compact Flash ali hitrejšemu bliskovnemu pomnilniku, ki ga priključimo na vmesnik za trdi disk? Prav tako je pomembno preveriti, kako (prek katerega vmesnika) je priključen bliskovni pomnilnik – več o tem v nadaljevanju.

Veliko lahkih odjemalcev ponuja še eno zelo uporabno možnost. Že na samem odjemalcu ali pa s pomočjo razširitvenega dodatka lahko dodamo vmesniško kartico (na primer dodatna mrežna kartica za potrebe izdelave usmerjevalnika). Tudi v tem primeru pred odločitvijo preverite, ali to možnost ponuja že osnovni model ali pa je to recimo le opcija s pomočjo proizvajalčevega dodatka. V drugem primeru je smiselno izbrati to možnost že ob nakupu (izberemo tak odjemalec), saj bomo v nasprotnem primeru za dodatek plačali precej več in imeli dodatne stroške s poštnino.

IZBIRA IN PRVI (NUJNI) KORAKI

V našem primeru smo kot izhodišče postavili določene zahteve. Želeli smo nekoliko močnejšo strojno opremo, kar je pomenilo odločitev za vsaj 1-GHz procesor ter vsaj 1 GB delovnega pomnilnika. Želeli smo imeti možnost namestitve operacijskega sistema Windows in Linux ter možnost dodajanja vmesniške kartice PCI, ki razširi možnosti uporabe (na primer usmerjevalnik, VoIP-prehod …). Za morebitne dodatne razširitve smo predvideli možnost uporabe naprav, ki bi jih priključili prek vmesnikov USB. Glede na trenutno ponudbo in želene lastnosti smo izbrali HP-jev model 5735 z AMD-jevim 1-GHz procesorjem (Sempron 2100+), 1 GB RAM pomnilnika in bliskovnim pomnilnikom s kapaciteto 1 GB. Ta lahki odjemalec omogoča priklop na omrežje prek vmesnika 10/100/1000BaseT. Ker omenjeni model v osnovni različici ne omogoča vdelave razširitvene kartice, smo izbrali ponudbo, ki je imela dodan tudi opcijski razširitveni modul. Razširitveni modul podvoji »volumen« lahkega odjemalca in doda možnost vdelave ene razširitvene kartice, uporabe paralelnega vmesnika ter drug serijski vmesnik. Predlagamo, da si kot pomoč pri izbiri glede na konfiguracijo, izvedbo in možnosti, ki jih posamezni modeli omogočajo, ogledate spletno stran http://www.parkytowers.me.uk/thin/index.shtml.

Ob prvem zagonu lahko doživite tudi kakšno neprijetno presenečenje. Problematika se nam je z določenimi minimalnimi razlikami praktično ponovila v dveh primerih. Ob priključitvi odjemalca na napajalno napetost smo dobili sporočilo o neuspelem zagonu zaradi odsotnosti operacijskega sistema. Zadeva je do določene mere razumljiva, saj želi prejšnji lastnik oziroma podjetje, ki jih (pre)prodaja, izbrisati vse nastavitve. Verjetno se vam samo po sebi postavlja vprašanje, do katerih nastavitev, z izjemo morebitnega statičnega IP-naslova odjemalca, bi lahko sploh prišli. No, odgovor na to boste dobili zelo hitro …

Ker operacijskega sistema na lahkem odjemalcu še nimamo, smo ga želeli namestiti. Ker naš lahki odjemalec nima CD-/DVD-enote, omogoča pa priklop USB-naprav, smo želeli spremeniti vrstni red naprav, s katerih se lahko izvede zagon (sekvenca boot). Naleteli pa smo na novo oviro – dostop do BIOS-a je bil zaščiten z geslom. Možnosti sta bili dve – počasnejša, vzpostaviti ponovni kontakt s proizvajalcem, s prošnjo, da posreduje geslo, ali pa hitrejša, brisanje nastavitev BIOS skupaj s trenutnim geslom za dostop. Na spletnih straneh smo skušali najti ustrezen namig (običajno je ta povezan s kratkostičnikom v bližini baterije na osnovni plošči). Ker tega nismo našli, smo po korakih razdirali ohišje lahkega odjemalca, dokler nismo imeli dostopa do celotne matične plošče. Ker kratkostičnika nismo našli, smo ob izključenem napajanju za nekaj sekund odstranili baterijo, priključni sponki ležišča baterije pa smo za nekaj sekund kratko sklenili. Po vrnitvi baterije v ležišče in ponovnem zagonu smo brez težav imeli dostop do BIOS-ovih nastavitev ter spremenili vrstni red zagonskih naprav (na prvo mesto smo dali zagon z USB-ja).

NAMESTITEV PO ŽELJI

Dostop do BIOS-a nam omogoča namestitev »poljubnega« okolja, vseeno pa je za test delovanja primerno izbrati privzeto programsko opremo in preveriti delovanje same naprave. Zato smo v našem primeru s proizvajalčeve spletne strani prenesli sliko diska skupaj s programom, ki v okolju Windows omogoči izdelavo zagonskega USB-ključka. Načelno je vseeno, katero različico prenesemo, pomembno je le, da je namenjena pravi velikosti diska (v našem primeru 1 GB). V primeru prenosa starejše različice se okolje lahkega odjemalca posodobi prek povezave z oddaljenim strežnikom.

Za namen namestitve izdelan ključek ob zagonu samodejno prenese sliko diska na bliskovni pomnilnik lahkega odjemalca. Po prenosu slike in ponovnem zagonu vnesemo v lahki odjemalec le še nekaj potrebnih podatkov (na primer administratorsko geslo). Postopek namestitve proizvajalčeve programske opreme na odjemalec je priporočljivo izvesti zaradi dveh razlogov. Hitro lahko ugotovimo morebitne napake, hkrati pa ugotovimo odzivnost samega lahkega odjemalca. Če bi po naključju imeli občutek, da je strojna oprema »podhranjena«, je treba to upoštevati pri naslednjih korakih oziroma programski opremi, ki jo boste nameščali. Ker smo imeli na T5735 že nameščeno programsko opremo lahkega odjemalca, smo ga preizkusili v primarni vlogi, v kateri se odlično obnese.

Omenili smo že, da lahko na našem odjemalcu zaganjamo različne operacijske sisteme. Uporabimo lahko tudi različne »live« distribucije, ki omogočajo zagon sistema z USB-ključka. Vdelani bliskovni pomnilnik z velikostjo 1 GB bo zadoščal za manjše distribucije Linuxa, za večje pa je treba razmisliti o možnosti nadgradnje – zamenjave obstoječega bliskovnega pomnilnika z večjim oziroma kombinirane namestitve – del namestimo na bliskovni pomnilnik, del na USB-ključek. Na našega odjemalca smo za test brez težav namestili eno od »okrnjenih« različic sistema Windows XP, po želenih razširitvah (na primer .net) pa se je hitro pokazalo, da sam vdelan bliskovni pomnilnik ne zadošča.

Pogled po spletnih straneh je hitro pokazal, da rešitev – zamenjava ni ravno poceni. Dejstvo je, da je smiselna razširitev na vsaj 8 GB, če že ne na 16 ali 32 GB. Cene bliskovnega pomnilnika pa se pri isti velikosti lahko zelo razlikujejo in v nobenem primeru glede na kapaciteto (v primerjavi s trdim diskom) niso prav poceni, zato je smiselno kupiti tovrstni pomnilnik prek različnih spletnih licitacij. Pri njih se držite načela, da to storite v miru (dobro preverite, ali je to pravi izdelek), predvsem pa ne bodite neučakani. Če vam določena ugodna ponudba ne uspe, ne kupujte za vsako ceno. Zavedamo se, da je to pogosto v nasprotju s človeško naravo – še zlasti ob dejstvu, da boste dobili lahkega odjemalca najverjetneje že v nekaj dneh iz ene od držav EU, bliskovni pomnilnik pa bo potoval z Daljnega vzhoda skoraj mesec dni. Tolaži pa vas lahko misel, da je tak pomnilnik bistveno hitrejši in pogosto vidno vpliva na hitrost delovanja celotne naprave (na primer zagon).

Poleg že omenjene orientacije bliskovnega pomnilnika moramo biti pazljivi na način priklopa – predvsem števila priključnih sponk. Pri priklopu prek 44-pinskega vmesnika je napajanje bliskovnega pomnilnika izvedeno prek priključnih sponk vmesnika, v primeru priklopa prek 40-pinskega vmesnika pa moramo napajanje zagotoviti ločeno.

NAMESTITEV DRUGIČ

Če nimamo CD-/DVD-enote, ki omogoča priklop na vmesnik USB, in nam ne ustreza namestitev sistema prek omrežja, lahko problem namestitve rešimo na dva načina. Običajnemu CD-/DVD-pogonu dodamo poseben vmesnik, ki omogoča priklop enote na USB-vrata. Druga možnost je, da namesto CD-/DVD-medija uporabimo ustrezno pripravljen USB-ključek.

Na spletnih straneh lahko v določenih primerih najdemo tako *.iso kot *.img datoteke. Prve uporabimo za »peko« CD-/DVD-medija, *.img datoteke pa uporabimo za pripravo USB-ključka, s pomočjo katerega izvedemo zagon in enakovredno namestitev. Če želimo uporabiti namesto CD-/DVD-enote USB-ključek, nimamo pa *.img datoteke (imamo pa *.iso datoteko), lahko s pomočjo različnih orodij *.iso datoteko pretvorimo in izvedemo pripravo USB-ključka. Omenimo le nekaj orodij, ki to omogočajo: ISO to USB (http://www.isotousb.com/), Unetbootin (http://unetbootin.sourceforge.net/), Rufus (http://rufus.akeo.ie/), ISO2USB (http://iso2usb.sourceforge.net/), Universal USB installer (http://www.pendrivelinux.com/universal-usb-installer-easy-as-1-2-3/), LinuxLive USB Creator (www.linuxliveusb.com). Opozorimo le še, da navedeni pripomočki niso uporabni za vse primere.

Po zagonu sistema oziroma namestitvenega okolja s ključka lahko izberemo želeno možnost namestitve. V določenih primerih lahko brez težav izvedemo namestitev na drug USB-ključek (enega uporabimo za zagon, drugega (oziroma drugo particijo) pa za namestitev (pod pogojem, da je dovoljena namestitev na izmenljiv medij)). Ta možnost je cenovno ugodna – ni pa vedno mogoča, delovanje pa je počasnejše kot v primeru uporabe bliskovnega diska. Če boste za namestitev in poznejši zagon (na primer Linuxa) uporabili USB-ključek, se lahko zgodi, da bo treba po odstranitvi zagonskega ključka popraviti grubove parametre.

UPORABA

V praksi smo na naš ex-lahki odjemalec namestili programsko opremo, ki nam je omogočila delovanje VoIP-prehoda na osnovi Linuxa in ISDN BRA vmesniške kartice. S pomočjo dodatne mrežne kartice in programske opreme pfSense (http://www.pfsense.org/) na podlagi FreeBSD smo vzpostavili zmogljiv požarni zid. Brez težav je stojna oprema gostila delovanje operacijskega sistema in funkcionalnost spletnega strežnika P2P odjemalca, datotečnega, DLNA, tiskalniškega strežnika … V grobem lahko rečemo, da v praktično nobenem od uporabljenih primerov niso imeli občutka o »podhranjenosti« strojne opreme.

VSEENO PA


Spoznali smo, da lahko lahki odjemalec v določenih primerih uporabimo tudi kot samostojno napravo ali manj zmogljiv strežnik. Zagon sistema je na račun vdelanega bliskovnega pomnilnika proti pričakovanjem hiter. Za razmeroma ugodno ceno dobimo solidno strojno opremo, razmeroma majhnih dimenzij, s praktično neslišnim delovanjem, na katero lahko namestimo »standardno« programsko opremo brez modifikacij. Dobrodošlo je tudi dejstvo, da nam programski prehod z lahkega odjemalca na samostojno napravo ne pomeni potencialne možnosti okvare, kar bi pomenilo, da je naprava neuporabna. Kljub solidnemu občutku pri delovanju in že omenjenih prednostih se je dobro zavedati tudi slabosti. Na spletnih straneh lahko najdemo tudi navodila, kako »naviti« hitrost, a taki posegi največkrat zahtevajo svojo ceno. Morebiten dvig hitrosti pomeni povečano temperaturo v notranjosti, kar zahteva vdelavo ventilatorja (napajanje, šum …). V primeru HP-jevega modela je nerodno izveden tudi način vdelave razširitvene kartice, ki proizvajalcu ni ravno v čast (dopuščamo možnost, da obstaja za ta namen maska), zato je bila potrebna manjša predelava. Treba se je zavedati tudi zakonitosti bliskovnega pomnilnika glede omejenega števila pisalnih ciklov, zato se izogibajte namestitve in uporabe aplikacij, ki aktivno pišejo na trdi disk. Ob pravilni izbiri pa boste brez dvoma dobili občutek, da ima lahko v novi preobleki pravzaprav vse, kar imajo veliki …

Moj mikro, november december 2013 | Marko Koblar