JE PREHOD SPLOH POTREBEN ?

Da ne bo pomote. Prehod na digitalno oddajanje zemeljskega signala je pameten. Ne le zato, ker je zadevo tehnološko »in«, temveč zaradi dejstva, da uspešno rešuje določene praktične probleme. Dejstvo je, da je veliko evropskih držav že prešlo na digitalno oddajanje zemeljskih signalov, a za razliko od Slovenije (MPEG-4) in še nekaterih drugih držav so se odločili za drugačno osnovo (MPEG-2). MPEG-4 gradi na osnovi MPEG-1 in MPEG-2. Oprema za sprejem MPEG-4 pogosto podpira tudi uporabo MPEG-2, ni pa nujno. Naprav, ki so namenjene uporabi MPEG-2, tudi ni mogoče preprosto nadgraditi v naprave za sprejem MPEG-4. Glede na manjše proizvedene količine in večjo zmogljivost naprav MPEG-4, so te vsaj za zdaj dražje od primerljivih naprav MPEG-2. Če načrtujete letni dopust pri naših južnih sosedih ali recimo želite čez leto sprejemati tudi programe sosednjih držav, potrebujete digitalni TV-sprejemnik ali ustrezen pretvornik (bolj učeno se imenujejo tudi set-top-box), ki bo podpiral tako MPEG-4 (za slovenske programe) kot MPEG-2 (npr. Avstrija, Italija, Hrvaška).

MPEG-4 je sestavljen iz več delov, ki pokrivajo posamezna področja (npr. sistemi, vizualni del, zvok ...). Ker so določeni deli specifikacijsko zelo obsežni, posamezne aplikacije oziroma naprave ne podpirajo vseh zmožnosti, ki jih predvideva standard. Razvoju aplikacij je zato namenjena vrsta profilov, ki jih lahko razvijalci uporabljajo glede na potrebe. Uporaba različnih profilov, pa lahko pripelje do tega, da ima lahko končni uporabnik težave (npr. sprejema sliko, zvoka ni ali pa je popačen).

Še vedno pa nismo pojasnili namena prehoda. Digitalno oddajanje TV-signala, podobno kot smo tega vajeni na drugih področjih, omogoča optimalnejšo uporabo določene infrastrukture. Pri govorni telefoniji lahko z pomočjo multipleksiranjem prenašamo prek ene fizične parice večje število uporabnikov. Podobno lahko z digitalizacijo namesto enega analognega TV-kanala na istem frekvenčnem področju prenašamo večje število digitalnih TV-kanalov. Njihovo število je odvisno od kakovosti prenosa oziroma ločljivosti posameznega programa in uporabljenega načina kodiranja (npr. MPEG-2, MPEG-4). Posledica tega dejstva je, da za isto število TV-kanalov potrebujemo ožji frekvenčni pas, ki je še posebej dragocen na tem frekvenčnem področju zaradi ugodnih propagacijskih lastnosti. Ta pojav je znan pod imenom »digitalna dividenda«. Predvideva se, da se bo ta frekvenčni (sproščeni) prostor namenil za nove TV-programe oziroma mobilne operaterje, ki bodo na teh frekvenčnih pasovih ponujali širokopasovne storitve. No, čas pa bo pokazal, kolikšen del te pogače bodo v praksi deležne male države, kot je naša, saj imajo na svojih mejah veliko sosedov, s katerimi so potrebni ustrezni dogovori.

DVB-T, S, C, H …

Digitalno oddajanje video signala označuje kratica DVB (Digital Video Broadcasting). Zdaj že vemo, da je ta informacija precej pavšalna. Zato so tej končnici dodane dodatne črke, ki precizirajo način oddajanja. DVB-T (Digital Video Broadcasting – Terrestrial) označuje digitalno zemeljsko radiodifuzijo. DVB-S in DVB-S2 označujeta digitalno oddajanje prek satelita. Sistemi S2 označujejo drugo generacijo, ki razširja prvotni standard DVB-S. Popravki niso le kozmetični, saj lahko tako prenašamo tudi MPEG-4 pri visoki ločljivosti. DVB-C standard za prenos prek kabelskih omrežij (C-Cable) in omogoča podporo MPEG-2 ali MPEG-4. Naštevanje članov družine DVB končajmo z DVB-H, ki je ena od možnosti za uporabo z dlančniki oziroma njim podobnimi napravami.

Podobno kot pri standardih za analogni prenos TV-signala tudi pri digitalnem ni globalnega sistema. V primerjavi z evropskim DVB najdemo po svetu tudi druge družine (ATSC – Severna Amerika, ISDB – Japonska ...). Če torej želimo preklopiti na digitalno sprejemanje TV-signala prek antene, mora naš pretvornik ali televizijski sprejemnik podpirati DVB-T v MPEG-4 (H.264 za sliko). Manjka nam še ena informacija – informacija o kodiranju zvočnega signala, saj je zvočni signal mogoče zapisati z različnimi načini kodiranja. Sprejemnik oziroma pretvornik mora podpirati zapis zvoka v kodiranju AAC (Advanced Audio Coding – http://en.wikipedia.org/wiki/Advanced_Audio_Coding). Kot daje že ime slutiti, gre pri zapisu AAC za novejše in učinkovitejše kodiranje, ki je prilagojeno MPEG-4. V pomoč kupcem bo morda tudi dejstvo, da so prodajalci že dolžni jasno označiti, kateri izdelki so primerni za naše področje (sprejem slovenskih TV-programov) in kateri ne .

JE DIGITALNO ŽE SAMO BOLJŠE ?

Sam prehod na digitalno oddajanje še ne pomeni večje ločljivosti. Marsikdo od prihoda pričakuje boljše sliko – no, to v določenih primerih celo drži, a več o tem v nadaljevanju. Digitalni prenos signala še ne zagotavlja prenosa slike visoke ločljivosti (HDTV – High-Definition Television). Vsaj v začetku bo večina spremenila le »obliko« signala, oddajala pa bo v standardni ločljivost (SD oziroma SDTV). Razliko med sliko visoke ločljivosti in sliko standardne ločljivosti je na lastni koži preizkusil marsikateri kupec TV-sprejemnikov. Ob nakupu so mu verjetno prikazali demonstracijsko HDTV-sliko in iz zaslona »potegnili« maksimum, ob prihodu domov pa je gledal sliko v standardni ločljivosti. Še huje pa je to: prodajalci mamijo kupce z nakupom "na meter« v smislu večje je, boljše je. Resnica pa je ravno nasprotna – na majhni razdalji med zaslonom in gledalcem zaslon ne sme biti prevelik, saj v nasprotnem primeru trpijo oči, pri standardni ločljivosti pa so popačenja slike opazna. Čeprav bo večina oddajanja vsaj v začetku v ločljivosti SD, pa bodo določeni dogodki lahko oddajani v HDTV. Če sprejemnik podpira le uporabo SD, bo ob zaznavi signala HDTV le opozoril, da ne podpira tovrstnega signala. Brez težav pa bomo s set-top-boxom prikazali signal, oddajan v ločljivosti HDTV na klasičnem TV-sprejemniku (seveda s popačenji). Cenovna razlika med primerljivimi modeli s podporo SD in HDTV je minimalna, zato je smiselna odločitev za sprejemnik, ki podpira SD in HTDV.

SD, HD READY, FULL HD

Do zdaj smo se že srečali s pojmom slike standardne (SDTV) oziroma visoke ločljivosti (HDTV). Slika digitalnega signala standardne ločljivosti je po ločljivosti enaka oziroma primerljiva s sliko analognega TV-signala. Slika standardne ločljivosti se običajno definira v razmerju 16 : 9 (širši zasloni), lahko pa jo tudi prilagodimo tudi na starejše razmerje 4 : 3 (klasični TV-zasloni). Pri navedenih razmerjih gre za razmerje med širino in višino prikazane stranice zaslona.

Podobno kot pri računalniških zaslonih označujemo tudi pri TV-sprejemnikih sliko s številom pik po vrsticah in kolonah. Namesto obeh podatkov pišemo včasih le število vrstic, ki mu sledi črka p (progressive) oziroma i (interpolated oziroma interleaced). Razlika med obema načinoma je ta, da se pri naprednem (p) načinu ob vsakem osveževanju osvežijo vse vrstice, pri drugem (i) pa vsaka druga – izmenoma enkrat sode vrstice, drugič lihe. Jasno je, da je z vidika potrebne bitne hitrosti način »i« pri enaki kakovosti enkrat bolj racionalen kot »p«. Slika standardne ločljivosti (576i) ima 576 vrstic in 720 stolpcev, potrebna bitna hitrost za zagotavljanje takšne slike pa je 5–7 Mb/s.

Na trgu najdemo naprave z oznako HD Ready. Tovrstne naprave lahko prikazujejo sliko v načinu 720p (720 x 1280 pik) in načinu 1080i (1080 x 1920 pik). Takšna naprava pa ne more pokazati slike polne ločljivosti pri načinu 1080p. Da gre za marketinško zvijačo in »zlorabo« pojma HD, kaže tudi dejstvo, da gre za interno prilagajanje in preračunavanje slike. Specifikacija tudi ne zahteva sprejemnika. Poznamo tudi različice HD Ready 1080p, ki lahko pokažejo sliko tudi v progresivnem načinu s 1080 vrsticami.

Ko govorimo o vseh možnosti HD, imamo v mislih način 1080p, ki ga pogosto označujemo tudi z izrazom Full HD. Pri tem načinu imamo sliko 1920 x 1080 pik, ki lahko deluje v naprednem načinu (p) ali s prepletanjem (i). Za način 1080p potrebujemo ustrezen sprejemnik, jasno pa je, da podpira tudi vse nižje načine delovanja. Pri sliki visoke ločljivosti lahko zaradi večjih podrobnosti (dejansko večje število pik) sedimo bližje TV-sprejemniku oziroma imamo večji zaslon, ne da bi nas motila popačenja. S hitrim prepletanjem (način i) lahko ukanimo oko, občutljivejši pa lahko dobijo občutek, da slika »drhti«.

ODDAJANJE IN SPREJEM

Pri oddajanju analognega TV-signala se na enem kanalu oddaja le en TV-program. Pri digitalni televiziji lahko znotraj frekvenčnega pasu enega kanala oddajamo več programov (običajno 8 pri MPEG-4). Ta paket programov, ki se oddajajo znotraj frekvenčnega pasu enega kanala, imenujemo tudi multipleks. Programi v multipleksih so lahko »odprti« ali kriptirani – pri kriptiranih programih potrebujemo posebne dekodirne kartice. Signal iz multipleksov A (http://dvb-t.apek.si/multipleks_a) in B (http://dvb-t.apek.si/multipleks_b) ne bo kodiran, zato lahko izberemo sprejemnik brez dekodirne kartice. V multipleksu A se bodo oddajali programi TV SLO 1,2,3, POP-TV, Kanal A, TV3, TV Pika. Glede na geografsko področje (vzhod, zahod), bo tem programom dodan še regionalni program. Shema TV-programov v multipleksu B, ki ga bo upravljal Norking, še ni znana.

Če ste se v zadnjem času sprehajali med prodajnimi policami s TV-pripomočki, ste lahko opazili »nove« sobne antene, namenjene sprejemu digitalnega TV-signala. Nove antene (sobne ali na strehi) ne potrebujemo, seveda pod pogojem, da že imate širokopasovno anteno (npr. obstoječa sobna antena, logaritemska antena). Širokopasovne antene prepoznamo po tem, da omogočajo sprejem celotnega frekvenčnega pasu oziroma več frekvenčnim pasovom. Antene, namenjene sprejemu DVB-T, so sicer boljše (šum), dejstvo pa je, da lahko v 90 % primerov pretvornik oziroma DVB-T sprejemnik priključimo neposredno na obstoječo anteno, saj se digitalni signal oddaja na istem frekvenčnem področju. Pri zvezdastem razvodu lahko brez težav priključimo digitalni pretvornik/TV-sprejemnik v razvod domače analogne televizije, tako kot bi to storili s klasičnim TV-sprejemnikom. Ker pa se novejši antenski ojačevalniki napajajo neposredno iz sprejemne naprave (pretvornik), je v tem primeru treba to napajanje izključiti.

3, 2, 1 ...

Kako najpreprosteje do slike digitalnega TV-signala? Zdaj že vemo, da vlogo sprejema in obdelave digitalnega TV-signala prevzame pretvornik. Po priklopu klasičnega televizorja na pretvornik (npr. prek kabla SCART), ostane TV-sprejemniku le vloga »neumnega zaslona«. To dejstvo lahko potrdimo s preprostim preizkusom. Izbrali smo pretvornik, ki ponuja tudi možnost priklopa prek kabla HDMI (http://en.wikipedia.org/wiki/HDMI). Že razširjeno ime High-Definition Multimedia Interface pove, da gre za vmesnik, ki omogoča prenos avdio in video signala. Gre za neke vrste digitalno alternativo analognim vmesnikom, kot je recimo SCART. Seveda ne gre le za digitalizacijo signala, temveč tudi za napredek na kvalitativni ravni. Preko kabla HDMI lahko prenašamo tudi signal visoke (HD) ločljivosti in do 8 avdio kanalov. Temu primerna je tudi cena, ki je lahko včasih precej zasoljena (nekaj 10 evrov). Če tak pretvornik prek kabla HDMI priključimo na LCD-zaslon z vhodom HDMI, spremenimo zaslon v popolnoma uporaben digitalni TV-sprejemnik. Najbolj moteče bodo verjetno omejene zvočne možnosti vgrajenih zvočnikov, vsekakor pa je to popolnoma uporabna možnost za drugi TV-sprejemnik.

Koristno lahko uporabimo tudi analogno TV-kartico, ki je vdelana v osebnem računalniku. Po prenehanju analognega oddajanja, bi le ta postala neuporabna. Podobno kot pri običajnem TV-sprejemniku, bo za delovanje z digitalnim signalom potrebno pred njo dodati pretvornik. Signal pretvornika preko SCART izhoda povežemo z video vhodom TV-kartice (velika večina kartic ga ima). In kje se skriva prednost takšnega načina, saj je na tržišču precej cenenih DVB-T kartic, ki so bistveno cenejše od pretvornikov? V preprostem dejstvu, da je sprejem digitalnega MPEG-4 signala precesorsko bistveno bolj zahteven kot sprejem analognega TV-signala. Obremenitvi procesorja smo se izognili tako, da potrebno delo opravi pretvornik, zato lahko na tak način sprejemamo MPEG-4 signal tudi na manj zmogljivih računalnikih. Ne smemo pa pozabiti, da bo morebitno snemanje digitalnega signala ostalo na dosedanji ravni analogne TV-kartice, saj le ta ne podpira visoke ločljivosti.

Kaj pa računalniški dodatki za sprejem digitalnega signala? Na tržišču lahko najdemo najrazličnejše tipe. Nekateri tipi podpirajo hibridno delovanje (analogno in digitalno), določeni tipi so namenjeni vdelavi v razširitvene reže, drugi priklopu na USB. Pred izbiro posameznega izdelka moramo dobro razmisliti kaj hočemo. Izdelki namenjeni priklopu na USB so zanimivi, ker jih lahko hitro priključimo ali odstranimo in prenesemo na drug računalnik. Tovrstne rešitve so zanimive predvsem za lastnike prenosnih računalnikov. Zaradi relativno majhnih dimenzij in načina priklopa niso najprimernejše za trajno postavitev. Slabost je tudi relativno velika obremenitev USB vmesnika. Tu so v prednosti kartice namenjene vdelavi, saj ne obremenjujejo USB vmesnika, poleg tega so primernejše za trajno namestitev. Nikakor pa ne pozabite na najpomembnejše dejstvo – dekodiranje signala MPEG-4 opravlja praktično vedno programska oprema v osebnem računalniku. To pomeni, da praktično ni razlike med bistveno cenejšo kartico s podporo MPEG-2 in dražjo s podporo MPEG-4, saj je vloga kartice oziroma vmesnika le sprejem digitalnega TV-signala, vse drugo pa opravi programska oprema. Vse je torej odvisno od programske opreme proizvajalca, ki je priložena kartici. Tu pa se lahko pojavi težava, ki ni majhna, saj lahko naletimo na težave s prepoznavanjem strojne opreme. Če vam ne uspe, bo kartica v deželi na sončni strani Alp pač neuporabna. Odločiti se morate torej, ali boste kartico »preplačali« zaradi priložene programske opreme, ki omogoča delovanje MPEG-4 iz škatle, ali pa boste poskusili po drugi poti.

ALTERNATIVA – BDA

Ker je priložena programska oprema pri špekulativnem nakupu kartice DVB-T s podporo MPEG-2 neuporabna, moramo poskusiti z drugo. Veliko proizvajalcev podpira tako imenovani gonilnik BDA oziroma kartice s podporo Microsoftovi arhitekturi BDA (Broadcast Driver Architecture). BDA je Microsoftova specifikacija za podporo digitalnega zajema video signala v Windows OS. BDA omogoča razvijalcem programske opreme standardizacijo dostopa do naprav za TV-sprejem, ki so lahko različnih tipov (npr. USB, PCI) in podpira tako DVB kot ATSC. Teoretično pomeni, da je poljuben kos z BDA združljive strojne opreme združljiv s poljubno programsko opremo, ki podpira naprave BDA. Pred nakupom vmesnika DVB-T je zato na mestu pretehtati možnost/smiselnost izbire modela, združljivega z BDA. Če mislite, da je podpora BDA novost se motite, saj je bila vključena že v različici Windows 98 (Web TV for Windows). Še najvarnejši je nakup kartice DVB-T s podporo BDA. S priloženo programsko opremo zagotovimo, da bo kartica delovala, podpora gonilniku BDA pa nam omogoča eksperimentiranje tudi z drugo.

V našem primeru smo se odločili za kartico proizvajalca Leadtek. Izbrali smo
kartico WinFast DTV 1000S. Kartici je dodana programska oprema, ki omogoča sprejem signalov DVB-T MPEG-4. V primerjavi s klasičnimi TV-karticami na zaslonu hkrati gledamo dva TV-programa (v istem multipleksu). Skoraj vse TV-kartice omogočajo tudi snemanje. Pri digitalnem sprejemu pa lahko snemamo en program ali vseh osem TV-programov v multipleksu. Seveda je datoteka v tem primeru ustrezno večja (8-krat). Priložena programska oprema shranjuje posnetke v obliki datoteke TS (Transport Steam). Žal priložena programska oprema ne omogoča ogled tovrstnih datotek (manjšo zamero si je prislužil tudi programski vodnik, ki ne deluje pravilno). Zato smo uporabili brezplačni predvajalnik VLC (www.videolan.org). Če smo posneli le en program, bo predvajalnik VLC tako začel predvajati program. Če pa smo posneli vse programe multipleksa, želeni program predvajamo tako, da odpremo datoteko *.ts, v meniju VLC-ja izberemo Predvajanje – Program in izberemo želeni program.

Omenjena kartica je združljiva z BDA, prav tako predvajalnik VLC. Zato lahko namesto priložene programske opreme uporabimo VLC tudi za ogled TV-programov, njihovo snemanje (VLC 1.0.3) in dostop to teleteksta. Kartico povežemo s predvajalnikom tako, da izberemo možnost Odpri – Odpri napravo za zajemanje. Pod možnostjo Način zajemanja izberemo možnost DVB DirectShow in izberemo tip DVB-T. Za področje osrednje Slovenije v polje Transponder/mnogokratne frekvence vnesemo vrednost 602000 kHz (602 MHz) in kliknemo gumb Predvajaj. Ročno lahko med posameznimi programi preklopimo tako, da izberemo možnost Predvajanje – Program in izberemo želeni program. Če vam uporaba datotek *.ts ne ustreza, lahko zapis pretvorimo v drug format. Zaradi trenutno še razmeroma »slabe« podpore MPEG-4, je jasno, da je temu primerno tudi stanje brezplačne programske opreme. Veliko dela vam lahko prihrani brezplačni SUPER, ki ga najdete na spletni strani (www.erightsoft.com/SUPER.html). Po pretvorbi lahko obdelavo (npr. izrez reklam) nadaljujemo z znanimi orodji, kot je VirtualDub (www.virtualdub.org) oziroma njegova modifikacija Virtualdub-MPEG2 (http://home.comcast.net/~fcchandler/stable/VirtualDub-MPEG2.zip).

OBČUTKI

Priznati moram, da sem bil zaradi lokacije prebivališča, ki ima optično vidljivost do oddajnika na Krimu, skeptičen s svojimi pričakovanji – je lahko bistvena razlika? Oba programa slovenske nacionalke smo že zdaj sprejemali brez težav, podobno tudi Kanal A, nekoliko slabše POP-TV ter bistveno slabše TV3. Prehod na digitalni signal je prinesel prijetno presenečenje, saj je odstranil moteče sence in druge motnje, ki jih poznamo pri analognem signalu. Pri sprejemu digitalnega signala je slika brezhibna ali pa je preprosto ni. Najopaznejša razlika je bila zato pri programih, ki so bili pri analognem sprejemu najslabši. Razlog se skriva v inteligenci digitalnega sprejemnika. Pri analognem sprejemu nam različne poti signala povzročajo na zaslonu motnje, pri digitalnem pa sprejemnik izbere optimalnega in ga ustrezno obdela. No, resnici na ljubo – kljub dobremu signalu (jakost in kakovost), se včasih zgodi, da se slika na kakšnem delu zaslona preprosto za trenutek ali dva »zakocka«, nato pa se vrne v normalno stanje. Še boljši rezultati so bili na drugi lokaciji. Zaradi geografske lege objekta, smo bili do zdaj obsojeni le na odboje signala. Posledica tega dejstva je bila, da nobenega od zgoraj navedenih programov nismo sprejemali brezhibno (več zamaknjenih slik). Zato smo dobrih dvajset kilometrov oddaljeni od prestolnice sprejemali TV-signal prek digitalnega satelitskega sprejemnika. Prehod na DVB-T je naredil skoraj čudežni preskok in omogočil praktično nemoteno sprejemanje vseh programov multipleksa A.

V prispevku smo se osredotočali predvsem na sprejem in kakovost slike. Pozabiti pa ne smemo na dodatne možnosti, ki jih omogoča digitalizacija (npr. elektronski vodniki, izbira različnih podnapisov, zvoka ...).

Realna ocena prehoda zahteva tudi omembo nekaterih slabosti. Posebej pri manj zmogljivih napravah (TV-sprejemnikih oziroma pretvornikih) je opazno počasnejše preklapljanje med TV-kanali. Manj moteče je dejstvo, da prihaja tudi do nekajsekundnega časovnega zamika digitalnega TV-signala glede na analognega.