VARČEVANJE PRI ŽARNICI

Marsikdo ne ve, da lahko tudi sami vplivamo na življenjsko dobo žarnice. Proizvajalci žarnic navajajo vrednosti pričakovane dobe v razmerah »normalne uporabe«. Ali bo ta čas krajši, seveda nikogar razen kupca oziroma plačnika računa ne zanima. Veliko bomo storili, če bomo po končani predstavitvi projektor izključili in primerno ohladili žarnico. Postopek vam bo vzel nekaj minut dodatnega časa, bistveno pa bo prispeval k življenjski dobi žarnice. Šele ko bo žarnica res ohlajena, je projektor pripravljen za transport. Manj smiseln se zdi ukrep »racionalizacije« delovnih ur, saj je dejstvo, da je lastništvo tovrstne naprave nesmiselno, če se bo na njej nabiral prah in bo dejavna le kratek čas.

Nekateri uporabniki so nadvse iznajdljivi. Tako na različnih spletnih straneh (npr. www.instructables.com/id/Halogen-Work-Light-Projector-Mod) najdemo napotke, kako modificiramo projektor in v njem uporabimo cenejše tipe žarnic brez opaznejšega poslabšanja projektorjevih lastnosti. Če je verjeti informacijam na spletnih straneh, so (lahko) rezultati zavidljivi, vsekakor pa se je treba zavedati, da bo za primerljivo zamenjavo treba imeti tudi kanček »sreče«, saj vsaka žarnica ustrezne napetosti in moči še ne zadošča. Zelo pomemben podatek je tudi tako imenovana barvna temperatura žarnic. Lep primer žarnic, primerljivih po napetosti in moči, a različnih barvnih temperatur, je viden pri različnih tipih varčnih žarnic, ki imajo poleg osnovne »bele barve« tudi različne barvne (zelenkasti, rumenkasti ...) odtenke. Bela torej še zdaleč ni vedno bela, to dejstvo pa bo še posebej izrazito pri uporabi v LCD-projektorju ...

Špekulacija z življenjsko dobo žarnice oziroma možnostjo zamenjave te s cenejšo se morda še izide, a kaj če odpove katera druga komponenta? Ustreznega orodja in nadomestnih delov verjetno ne boste imeli, potrebnim komponentam moramo prišteti še strošek servisiranja. Najverjetnejši scenarij pri pretečeni garanciji bo verjetno kazal v smeri »optimalne poti«, ki bi jo lahko sicer imenovali nakup novega projektorja (ali reciklaže).

PROJEKTOR IZ DOMAČE DELAVNICE

Druga možnost je, da poskusimo narediti projektor sami. V tem primeru bi svoj izdelek spoznali do »zadnjega vijaka« in ga po potrebi brez večjih težav tudi popravili. Pogoj je seveda, da imamo na voljo vse komponente, katerih cena bi bila dovolj ugodna.

Vsak LCD-projektor sestavlja nekaj osnovnih gradnikov. Zelo poenostavljeno bi ga lahko opisali kot računalniško krmiljen in svetlobno prepusten LCD-element, prek katerega sije vir svetlobe, namenska optika pa poskrbi za ustrezno povečavo in kakovost slike na steni. Kratek sprehod po spletnih straneh pokaže, da je projektov za samogradnjo LCD-projektorjev kar nekaj.

V grobem bi jih lahko razdelili na dve skupini. V prvi so modeli, ki jih naredimo popolnoma z »ničle«. Njihovi prednosti sta skoraj poljubna oblika in možnost oblikovanja od A do Ž po lastnih zamislih. Vsej svobodi navkljub pa je vseeno treba upoštevati tudi fizikalne zakonitosti. Priznati moram, da je bila na začetku mamljiva misel, saj bi lahko svoj projektor v popolnosti oblikoval sam. Nekaj idejnih načrtov sem našel, zataknilo pa se je pri dveh »umazanih« podrobnostih: prva je ta, da bi bil prisiljen v nakup komponent, katerih dobava je vprašljiva, druga pa je še bolj vprašljiva – končna cena takšnega projektorja. Ne smemo pozabiti tudi na dejanske rezultate, ki bi v veliki meri temeljili na lastnih izračunih. No, dopuščam tudi možnost, da nisem iskal na pravih mestih in je morda vse skupaj preprostejše, kot sem predvideval.

Razmišljati sem začel o možnosti koraka z majhnim preskokom. Uporabiti sem želel diaprojektor, namesto diapozitiva pa bi uporabil LCD-zaslon iz žepnega predvajalnika. Hitro pa sem to misel zavrgel, saj sem naletel na enega največjih sovražnikov LCD-zaslonov – visoko temperaturo. V vmesnem prostoru, ki je namenjen diapozitivu, je brez večjih predelav diaprojektorja praktično nemogoče zagotoviti potrebno hlajenje. Tovrstna predelava pa bi vplivala tudi na kakovost projicirane slike.

V drugi skupini so samogradnje, ki kot osnovo uporabijo grafoskop. Gre za grafoskope, ob katerih smo pred desetletji gulili šolske klopi. Tovrstna ideja uporabe grafoskopov je stara in sega v čase pojava prvih LCD-projektorjev. Takrat so se pojavile LCD-prosojnice – zasloni, ki so omogočali priklop na osebni računalnik, svetloba grafoskopa pa je poskrbela za projiciranje slike z LCD-zaslona na platno ali steno. Ideja uporabe grafoskopa v vlogi LCD-projektorja je zanimiva iz dveh razlogov. Rabljene modele grafoskopov je mogoče dobiti za manj kot sto evrov, poleg tega je njihova optika vrhunsko dodelana, saj so jo razvili in do konca »izpilili« strokovnjaki ter izdelali v stotinah različnih modelov. Pomembno je tudi dejstvo, da so žarnice v grafoskopih na cenovni ravni nekaj evrov. Prednost uporabe grafoskopa je že »uglašena« optika, ki se ji boste za pametno ceno verjetno le težko približali. Seveda pa tudi tovrstna rešitev ne bo brez slabosti. Morda vas bodo še najbolj motile mere in teža vašega projektorja.

KOCKA JE PADLA

Začelo se je iskanje ustreznega modela grafoskopa (primerno poceni in v dobrem stanju). Prvotna ideja je bila, da bi grafoskop »oropal« vitalnih delov, vse skupaj pa namestil v lastno ohišje (beri: scenarij ena, z možnostjo oblikovanja lastnega ohišja). Izkazalo pa se je, da je grafoskop v razmeroma dobrem stanju. No, vsaj takrat sem bil prepričan, da je. Med vidnimi hibami sta bila polomljen zobnik na vodilu zrcala/leče ter prosto vrteč se gumb za določanje višine žarnic. Steklo na gornji strani mi je povzročalo nekaj več skrbi, sicer ni bilo poškodovano, je pa odstopalo od ohišja.

Prvi korak je bilo zunanje čiščenje ohišja in steklenih površin (steklo za folije, leča). Za čiščenje optičnih komponent je treba uporabiti nežno krpo in blago čistilno sredstvo, da ne povzročimo nepopravljivih poškodb. Odpiranje grafoskopa je potrdilo pričakovano – zadeva je narejena res »simpl«. Napajanje grafoskopa, ventilator, žarnici, nekaj mehanike in Fresnelova leča. Zadovoljen ugotovim, da lahko sam odpravim težavo s prosto vrtečim se gumbom, hkrati pa ugotovim, da ena od žarnic ne deluje. Zadovolji me misel, da se zdi osvetlitev še vedno dobra, hkrati pa manj vatov v notranjosti pomeni manj težav s temperaturo. No, resnici na ljubo vedno gori ena žarnica, druga pa čaka v rezervi.

Ker nimam rezervnega dela (zobnik, žarnica) poskusim pri proizvajalcu grafoskopa (Vega), ki me usmeri na enega od partnerjev (podjetje Avilux iz Ljubljane). Dogovorim se za obisk in izkaže se, da je bil to zadetek v polno. Prijetno me je presenetilo, da ne gre le za prodajalca, temveč dobrega poznavalca področja, od katerega lahko dobim precej informacij in se nanj pri težavah zanesem. Šele takrat sem ugotovil, da sem imel več sreče kot pameti, saj za moje pojme dober grafoskop (zadeva deluje, ni večjih poškodb) še ne pomeni, da je v resnici sploh uporaben za moj namen. Preprost test z drobnim besedilom na vsej strani je pokazal, koliko je grafoskop v resnici vreden (na srečo sem ga po občutku kar dobro »pošraufal«). Ko zaupam še svoj namen – izdelavo LCD-projektorja –, dobim še precej koristnih namigov. Med njimi, kako bi lahko obstoječi grafoskop dodatno »navil«, a več o tem v nadaljevanju. Pred morebitnim nakupom grafoskopa ne pozabite s celostranskim besedilom na foliji preveriti, kakšna je kakovost slike!

SRCE PROJEKTORJA

Z uporabo grafoskopa smo v veliki meri rešili problem osvetlitve in optike. Na vrsto pride druga pomembna komponenta – LCD-modul, ki bo poskrbel za prikaz slike. Vsak LCD-modul seveda ne bo ustrezal. Potrebujemo takšnega, ki ga lahko krmilimo prek osebnega računalnika (npr. VGA oziroma DVI), najprimernejši pa bodo z diagonalo 14 ali 15 palcev. Če boste uporabili nekoliko manjši LCD, tudi ne bo nič narobe, saj ima večina projektorjev ob straneh rob, ki ga ne moremo izkoristiti in zato sliko na zaslonu rahlo zmanjšamo. Manjši zaslon ima celo prednost – če zagotovimo ustrezno hlajenje, lahko modul namestimo med Fresnelovo lečo in steklo, s čimer zagotovimo zaščito pred poškodbami in prahom.

Do potrebnega LCD-modula pridemo najlažje/najceneje z običajnega LCD-zaslona (monitorja) navedenih dimenzij. Kot kandidati so zaradi nizke cene izvrstni zasloni z okvaro osvetlitve. Dejansko je v okvari največkrat elektronsko vezje, ki jo krmili, ne pa sama osvetlitev. Če imate morda pri roki okvarjen prenosnik in želite uporabiti njegov zaslon, vas moram razžalostiti, saj je potrebno krmilno vezje zaslona največkrat integrirano na matično ploščo prenosnika in je zato LCD-neuporaben brez ustreznega krmilnega vezja.

Če na voljo nimamo ustreznega monitorja, lahko najdemo rabljenega preko oglasov. Cene delujočih, solidno ohranjenih modelov se gibljejo od 50 evrov navzgor. Žal pa se tu skriva »umazana« podrobnost – vsi zaslon niso primerni za naš namen. Zato je najlažje, če na spletnih straneh najdete informacijo o ustreznosti določenega modela in se šele takrat odločite za nakup določenega tipa LCD-zaslona. Če te informacije ne boste imeli, se pripravite na morebitno neprijetno presenečenje, saj boste šele, ko bo polovica monitorja razstavljena, spoznali, da ste si z nakupom naredili le nepotreben strošek. Če vas kaj tolaži – tudi avtor članka sem v prvem poskusu ustrelil v prazno in izbral neprimeren model ter zašel v težave. Vseeno pa lahko tudi neustrezen model pred usodnim korakom vrnemo v delujoče stanje in ga uporabimo (namesto, da bi ga uničili).

ZA POTRPEŽLJIVE IN NATANČNE

Za razstavljanje LCD-zaslona potrebujemo osnovno orodje (izvijači, klešče). Še bolj kot primerno orodje pa potrebujemo potrpežljivost. LCD-zaslon bomo namreč razstavili na prafaktorje in uporabili njegovo srce – segment na tekoče kristale ter pripadajoče vezje, ki skrbi za vklop, napajanje in krmiljenje LCD-modula.

Najprej odstranimo stojalo zaslona in zadnjo stranico. Pod pokrovom najdemo izbočen del, ki pokriva vezja. Ko ta del odstranimo, vidimo posamezne module. Prvi modul, na katerem je priključek za napajalno napetost, skrbi za napajanje zaslona. Povezan je z majhnim modulom za vklop zaslona in nastavitve (gumbi na sprednji strani zaslona) oziroma modulom, ki skrbi za pretvorbo signala iz grafične kartice in krmili LCD-zaslon. Modul, ki skrbi za osvetlitev zaslona, lahko takoj odstranimo (ta modul je lahko tudi integriran v enega od drugih modulov). Prepoznamo ga po tem, da ima dva povezovalna kabla, ki gresta na zgornji in spodnji del zaslona. Kabla za osvetlitev lahko takoj odstranimo. Sledi odstranitev nekoliko trše folije ter vijakov, ki držijo tiskano vezje s krmilnikom zaslona. Na vrsto prihaja najobčutljivejši del. LCD-zaslon je neke vrste veliko integrirano vezje, ki ima v nekaterih primerih kot las tanke povezave, prekinitev teh pa lahko povzroči nepopravljive napake na zaslonu. Če bomo kakšno povezavo prekinili, se bo to pokazalo kot navpična črta določene barve (npr. rdeča), pri prekinitvi večjega števila povezav pa kot neaktiven segment, ki je lahko širok od nekaj milimetrov do nekaj centimetrov. Ko vezje LCD-modula odstranimo iz okvirja, odstranimo še osvetlitev in polarizatorski foliji.

Svetujem vam, da se razstavljanja lotite tisti, ki imate vsaj osnovno znanje elektrotehnike oziroma elektronike. Sicer je smiselno, da najdete osebo, ki ima takšno opravilo že za sabo in bo zato možnost za uspeh bistveno večja. Vseeno pa po nekaj razstavljenih LCD-zaslonih lahko rečem le, da stoodstotne možnosti za uspeh ni, saj se lahko napaka pokaže tudi čez nekaj časa (npr. po nekaj pregibih povezave krmilnega vezja). Zato morate razmisliti tudi o črnem scenariju – da v prvo ne bo uspelo (tudi meni ni!).

POSTAVITEV

Ko je LCD-modul ločen, ga lahko postavimo na grafoskop. Pri tem moramo paziti na nekaj malenkosti. Dobro je, če je LCD-modul nekoliko dvignjen nad grafoskopom in hlajen. V našem primeru smo kot distančnike na vogalih modula uporabili tršo peno, za hlajenje pa ventilatorja iz osebnega računalnika. Paziti moramo tudi na ustrezno višino vezja za krmiljenje LCD-zaslona, saj se lahko sicer prekine katera od povezav z zaslonom (posledica so trajne navpične črte na zaslonu).

Poleg LCD-zaslona moramo na grafoskop postaviti pripadajoča vezja (napajanje, grafični vmesnik …), zato smo vse skupaj postavili na akrilno/pleksi steklo debeline 4 mm. Pri postavitvi je treba paziti, da vezja ne lepimo, temveč jih namestimo na ustrezne distančnike. Paziti moramo tudi na ustrezno zaščito pred dotikom (220 V omrežna napetost).

TRI, ŠTIRI, ZDAJ!

Na akrilno površino nameščene komponente so pripravljene za zagon. Modul enako kot LCD-projektor povežemo na izhod osebnega računalnika in izvedemo potrebne nastavitve (sistem z enim oziroma dvema zaslonoma). Če imamo manjši grafoskop, je smiselno za prikaz izbrati tako imenovani široki (wide) zaslon in ustrezno zmanjšati sliko na LCD-modulu. V tem primeru v kotih ne bo težav z »rezanjem« zaradi zasnove grafoskopa, le projicirana slika bo nekaj odstotkov manjša. Pri dolgotrajnejši rabi (npr. več ur skupaj) je z rahlim dotikom LCD-modula dobro občasno preveriti njegovo temperaturo.

Domačim izdelkom se včasih očita, da smo z njimi (pre)hitro zadovoljni in da uporabniki nismo ustrezno (samo)kritični do lastnega dela. Dejstvo je, da tako narejen projektor po zunanjem videzu še zdaleč ne more konkurirati komercialnim izdelkom. Njegova slabost je bolj kot teža nepraktičnost za transport. Če pod projekt potegnem črto, zadeva niti ni tako poceni, kot bi morda pričakovali (projektor 80 evrov, dve žarnici in rezervni zobnik cca 10, LCD-zaslon 50, pleksi steklo 30 evrov). V stroške niso všteti gorivo, čas in drobnarije, ki so bile na voljo doma (ventilatorji, distančniki, lepilo …).

Če bi želel svoj projektor narediti za pravo konkurenco komercialnim projektorjem, bi moral izbrati močnejši model (namesto 250 W žarnic model s 400 W, uporabiti projektor z več lečami) za kar bi bilo treba investirati v obstoječi grafoskop še okrog 100 do 150 evrov. V tem primeru bi bilo smiselno izbrati drugačen tip grafoskopa, saj bi bil rabljen verjetno le (če sploh) malo dražji od obstoječega.

Priznati pa moram, da mi tudi ta več kot zadošča. Projicirana slika je lahko večja, kot imam na voljo ustrezne površine v stanovanju, zato jo vedno zmanjšam, primanjkljaj pri moči žarnic pa nadomestim z ustrezno zatemnitvijo prostora. Manjša moč niti ni tako slaba, saj je poraba energije manjša, z manjšo močjo pa je tudi težav z odvajanjem toplote manj. Še najmanj pa me skrbi možnost okvare, saj nobena komponenta ne presega zneska, ki bi me spravil v obup. Precej velja tudi misel, da lahko projektor brez glavobola popravim sam z zanemarljivimi stroški. Če se boste za samogradnjo odločili tudi sami, še misel: prej ali slej si boste morali priznali, da šele ko z razstavljanjem ali hlajenjem zadevo »zafuraš do konca«, problematiko dobro obvladaš in spoznaš skrajne meje.