V preteklih številkah Mojega mikra smo si lahko ogledali nekatere zanimive možnosti, ki jih ponujajo internet in podatkovna omrežja. Zagotavljanje prenosa kolikor toliko kakovostnega videa v »realnem« času pa sodi gotovo med izzive, pri katerih je treba pokazati nekaj več. Zakaj? Video v realnem času sodi podobno kot prenos govora prek protokola IP (VoIP – Voice over IP) med časovno kritične aplikacije. Drugače kot pri predvajanju že pripravljenih datotek, ki jih lahko predvajamo neposredno s strežnika ali pa jih prej prenesemo v svoj računalnik, moramo pri videu v »realnem« času zagotoviti stalen podatkovni niz od začetka do konca posnetka. Pri vnaprej pripravljenih datotekah lahko z nalaganjem v večji medpomnilnik (buffer) zagotovimo določeno varnost, da o datotekah, ki jih predvajamo neposredno s trdega diska, sploh ne govorimo. Ko gre za prenos v realnem času, pa se moramo kljub vsemu zavedati, da zaradi potrebnih korakov vendarle dobimo določen časovni zamik.

ZAHTEVE IN ŠE ENKRAT ZAHTEVE

Verjetno si je večina med vami že ogledala video datoteko, preneseno prek spleta. Hitro je mogoče ugotoviti, da so tovrstne datoteke (npr. filmi) bistveno manjše, kot so na originalnem mediju. Namesto potrebnega zapisa na nekajkrat večjem originalnem mediju (npr. DVD – Digital Video Disc) je mogoče film zapisati na običajno zgoščenko (CD – Compact Disc). Cena, ki jo uporabnik plača za nekajkrat manjšo datoteko – za prihranek tako pri mediju kot samem prenosu −, pa se pokaže v opazni izgubi kakovosti slike. Izguba je odvisna od uporabljenega načina stiskanja in stopnje kodiranja. Treba je opozoriti tudi na čas, ki je potreben za izdelavo tovrstne datoteke. Zmogljivost strojne opreme in čas, potreben za pretvorbo, sta v obratnem sorazmerju. Boljšo ko imamo opremo, krajši bo čas.

Marsikomu se verjetno postavlja vprašanje, zakaj govorimo o prej omenjenih postopkih, če smo napovedali, da bomo govorili o prenosu videa v realnem času. Razlog je preprost. Večino prej omenjenih korakov bomo morali zagotoviti tudi tukaj. Za lažje razumevanje pa si bomo tematiko ogledali na nekaterih praktičnih primerih.

OD IDEJE DO UPORABNE REŠITVE

Začnimo z nekoliko »lažjim« primerom. Zvok in sliko, ki ju zajamemo z digitalno kamero, želimo prenašali prek krajevnega omrežja na oddaljeni prostor in ju tam predvajati z LCD-projektorjem. Ker smo želeli to storiti s čim boljšimi rezultati in čim nižjimi stroški, smo za ta namen predvideli uporabo kamere MiniDV proizvajalca JVC, ki naj bi jo prek vmesnika firewire priključili na osebni računalnik. Ta računalnik bo skrbel za obdelavo slike in prav tako za prenos govornega signala in slike prek ethernetnega omrežja. Na drugi strani omrežja ethernetnega omrežja bomo priključili drug računalnik, ki ga bomo uporabili kot samostojni odjemalec oziroma vmesnik proti projektorju. Za solidne rezultate potrebujemo računalnik, ki glede strojne opreme ni ravno »podhranjen«, zlasti pri procesorski moči in količini delovnega pomnilnika (RAM).

Brez ustrezne programske opreme tudi tokrat ne bo šlo. Tako kot v večini dosedanjih primerov smo tudi tokrat rešitev najprej iskali v brezplačnih paketih. Na srečo se je pokazalo, da je kar nekaj paketov, ki jih lahko uporabimo za svoje potrebe.

PREPROSTO IN BREZPLAČNO

Strinjam se z znanim pravilom, da največkrat v 20 % časa dosežemo 80 % rezultata, preostalih 80 % časa pa porabimo za odpravljanje napak in dodelavo. S tem sicer pridobimo še dodatnih nekaj odstotkov, žal pa se v praksi vse prevečkrat izkaže, da preostalih težav/napak ne odpravimo nikoli. To je eden od razlogov, da dajem pogosto prednost preprostim rešitvam, tudi če včasih na ta račun trpi katera od funkcionalnosti, ki pa ni ključna.

Po namestitvi vmesnika firewire in priklopu kamere namestimo enega od paketov. Z vidika preprostosti je zanimiv U-Broadcast (www.uticasoft.com). Z njegovo pomočjo lahko zelo hitro pripravimo strežnik, prek katerega pošiljamo video signal v omrežje. Osnovne zahteve za zagon so za današnje čase dokaj skromne – potrebujemo napravo za zajem (npr. spletno kamero ali TV-kartico za zajem), nameščeno podporo za DirectX 8 ali novejšo ter podporo za zapis v format Windows Media 9. Že prvi pogled nam pove, da gre za preprost program, ki ima vse nastavitve v dveh menijih, kjer uporabnik najde praktično vse kar potrebuje. Vsekakor je ta program odlična priprava za zahtevnejša orodja, ki sicer omogočajo več, a za njihovo uspešno uporabo potrebujemo več časa/znanja.

U-Broadcast lahko deluje v treh načinih. Od izbranega načina pa je odvisno, katere možnosti v meniju lahko uporabljamo. Način Offline, kot daje že ime samo slutiti, v našem primeru ni uporaben, poleg tega pa ga ne podpira vrsta naprav. V tem načinu je poraba procesorske moči in pomnilnika minimalna, vendar v tem primeru nimamo možnosti zajema in oddajanja signala. Od uporabnikovih potreb je odvisno, katerega od dveh načinov za oddajanje bo izbral. Več možnosti ponuja način Streaming (video-filtered), podporo za FTP, vendar je zaradi teh možnosti počasnejši. Če uporabnik potrebuje le možnost pošiljanja, lahko izbere tretji način delovanja − Streaming no filter).

Pred zagonom strežnika določimo še druge parametre. Ker bomo prenašali tudi zvok, omogočimo tudi zajem zvoka. Če bi morda poleg živega prenosa želeli posneto shraniti tudi v datoteko, moramo aktivirati možnost Video capture (v tem primeru moramo izbirati možnosti). Če želimo še nekoliko povečati kakovost zajema, aktiviramo možnost Deinterlace. Za naš prenos sicer ni pomembno, pri oddajanju signala pa lahko dodamo strežniku tudi atribute, kot so ime strežnika, avtor, opis ...

Strežnik uporablja vrata 8080 kot privzeto možnost. Če imamo ta vrata že zasedena, jih lahko po potrebi spremenimo. Dostop do strežnika lahko tudi omejimo glede na število hkratnih uporabnikov. Privzeta vrednost je 4 in je v našem primeru ni treba spreminjati. Za konec nam je ostal še najpomembnejši del – določitev uporabljenih kodekov, ki jih bomo uporabili za zvok in sliko.

KODEKI

Ob priklopu kamere in njeni namestitvi v sistem (Microsoft DV Camera and VCR) lahko to uporabimo za zajem zvoka in slike. Zavedati se moramo, da določamo dvoje parametrov: prvega znotraj tako imenovanega profila WM (Windows Media), v drugi skupini pa so nastavitve za video oziroma avdio kodeke (Audio codec, Video codec). S slednjimi določamo, kako se bo izvajal zajem na vhodu, s čimer lahko vplivamo na velikost dobljenih datotek, profil WM pa nam določa način oddajanja v strežniku. Nabor možnosti je bogat (od 28 Kb/s do 2 Mb/s), žal pa med njimi ni možnosti PAL. Zato lahko izberemo možnost sistema NTSC ali pa si z Windows Media Encoderjem naredimo lasten profil in ga naložimo v U-Broadcast. »Lenoba nima meja«, zato verjamem, da ste uganili, katero možnost bomo izbrali. Ko določimo potrebne parametre, poženemo strežnik s pritiskom na tipko F4. Ko je strežnik aktiviran, parametrov ne moremo več spreminjati. Spremenimo jih tako, da strežnik ustavimo (tipka F5), parametre spremenimo in strežnik ponovno zaženemo.

Kot zanimivost naj omenim, da takoj ob namestitvi strežnika nisem imel omenjene kamere, zato sem uporabil kar TV-kartico z možnostjo zajema TV-signala (oziroma zunanjega video signala). U-Broadcast je tudi v tem primeru deloval praktično brez težav. Kot kaže so razvijalci to možnost predvideli, saj so se »čudežno« pojavile dodatne možnosti, povezane s TV−sprejemnikom (sprememba kanala, možnost izbire vhoda ...). Tako lahko torej brez težav oddajamo tudi TV-signal. Legalnost tega početja pa je seveda posebno vprašanje, povezano z vprašanjem avtorskih pravic.

NA DRUGI STRANI PA ...

Tu bo večina bralcev verjetno »razočarana«. Na drugi strani oziroma drugem računalniku (ki sprejema signal) posebni posegi niso bili potrebni. Vse, kar mora uporabnik storiti, je zagon Microsoftovega predvajalnika Windows Media Player (ustrezna različica!) in izvesti priklop LCD-projektorja. Sliko iz strežnika na drugi strani dobimo tako, da odpremo URL-naslov (File−Open URL), v katerega vnesemo IP-naslov strežnika v obliki http://IPnaslovstrežnika:uporabljenavrata. Nastavitve smo pustili pri privzetih vrednostih, zato je bilo v našem primeru videti takole http://192.168.200.2:8080. Če smo vse storili prav, se mora po nekaj sekundah po polnjenju medpomnilnika pojaviti živa slika (z večjim ali manjšim časovnim zamikom). Pri morebitnih težavah se razlog najverjetneje skriva v nastavitvah predvajalnika. Smiselno je preveriti nastavitve v Tools – Options – Network.

Marko Koblar