Naj za začetek omenim nekaj njegovih pomanjkljivosti. Kot samostojna, neodvisna enota bi težko preživel, saj za svoje delovanje potrebuje vhodni signal (največkrat iz mikrofona) in ciljno izhodno enoto (snemalnik, mešalna miza, ipd). Poleg tega pa samo ojačuje dani signal, zato bi težko rekli, da lahko z drugimi škatlicami tekmuje po atraktivnosti, saj ne ponuja niti osupljivih zvočnih učinkov niti lastnih zvokov.
Vendar je za akustično snemanje (poleg mikrofona in inštrumenta) to daleč najpomembnejši kos opreme in verjemite − njegove lahko cene upravičeno sežejo v nebo.
OJAČENJE MIKROFONSKEGA SIGNALA
Bistvo je seveda kakovostno ojačiti šibak mikrofonski signal (zgolj do 50 mV), saj kot tak ni primeren za neposredno povezavo z drugimi zvočnimi komponentami. Snemalniki, zvočne kartice in podobno namreč delujejo na osnovi linijskega signala (0,3 V do 1,2 V).
Naj vas ne zavede napis MIC na mini vtičnici preproste vsakdanje zvočne kartice. Seveda je primeren za priklop in ojačanje lo-fi mikrofonov (za on-line pogovor ali nezahtevno snemanje), vendar se kakovostnim posnetkom žal z njim ne boste niti približali. Kaj pa boljši mikrofon in omenjeni vtič na kartici? Še preden se lotite iskanja kabelskega pretvornika med profesionalnim mikrofonskim vtičem Canon in omenjenim mini banana vtičem, raje pomislite: Ali morda moj mikrofon ne potrebuje fantomskega napajanja? V omenjeni obliki zvočne kartice ga namreč ne boste dobili, saj deluje izključno prek vtičnic Canon (XLR), kar zmanjšuje možnosti kratkih stikov.
Funkcija ojačenja mikrofonskega signala je seveda znana že iz zgodnjih začetkov elektroakustične pretvorbe, vendar je z leti in različnimi obdobji dobivala precej različne vloge. Če se vrnemo nekaj desetletij nazaj, je bila skoraj »zabetoniran« del analogne mešalne mize, saj je bila ta nepogrešljiv centralni del studijskega sistema. Tudi danes so mikrofonski predojačevalniki seveda še prisotni v okviru takšnih in drugačnih mešalnih mizic, vendar je vpliv digitalne revolucije tudi tu naredil svoje. Klasična mešalna miza namreč že dolgo ni več strogi pogoj za kakovostno snemanje in tako se je pač zgolj ta njihov del pojavil v novi preobleki.
TAKŠNE IN DRUGAČNE ŠKATLICE
Mikrofonski predojačevalnik danes lahko srečamo v obliki različnih škatlic (najpogosteje kot 19-palčno ohišje rack). Obvezno so prisotni mikrofonski vhodni priključki (XLR-Canon), potenciometer za ojačenje signala, izhodni priključki (linijski signal), možnost (prej omenjenega) fantomskega napajanja (48 V) ... To napajanje je namenjeno kondenzatorskim mikrofonom in se imenuje fantomsko, ker pač ni videti dodatnega kabla za napajanje. 48 V namreč potuje do mikrofona po istem (simetričnem) kablu kot mikrofonski signal.
Glavna funkcija ojačenja se sicer lahko opravi na več načinov, na osnovi tranzistorjev, čipov ali elektronk. Ta zadnja možnost je danes precej priljubljena (retro pridih), saj ponuja tudi rahlo obarvanje zvoka, ki s tem postane prijetnejše za uho (zvok ni več tako digitalno sterilen).
Če sta v skupnem ohišju dva (ali več) mikrofonska predojačevalnika, je dobrodošel dodatek tudi stikalo za preklop faze, saj nam ta funkcija marsikdaj lahko reši položaj pri stereo (in drugi večkanalni) snemalni tehniki. Tudi stikalo oslabitve signala (pad) za 5, 10 ali več decibelov je primeren dodatek pri snemanju zelo glasnih inštrumentov, tako kot je zaželen tudi filter nizkih frekvenc (kadar teh ne potrebujemo).
Ker pa se je sčasoma pokazalo, da bi bile dobrodošle tudi aktivnejše funkcije pri oblikovanju zvočnega signala, so v nekatere škatlice vdelali tudi dinamične (kompresor) in frekvenčne (izenačevalnik) funkcije. S tem pa je funkcija »ojačenja« mikrofonskega signala dobila precej širši pomen, torej so morali napravici spremeniti tudi ime. Tu ni zakoličenih standardov, znani primeri pa so Channel Strip, Studio Channel ipd.
DIGITALNI PRETVORNIKI IN PRIKLJUČKI
Da pa digitalni freaki ne boste zaspali ob opisovanju teh na prvi pogled staromodnih zadevic, pa že nekaj let skrbijo nekateri proizvajalci kakovostnih zvočnih izdelkov. V omenjeno škatlo so dodali A/D-zvočne pretvornike in jih tako pripravili za neposredni priklop v računalnik (ali drug digitalni aparat). V začetku je bil vmesnik na voljo v obliki zvočno digitalnih (SPDIF optični, koaksialni ipd), danes pa se vse bolj pojavljajo vmesniki za neposredni digitalni priklop (mimo zvočnih vmesnikov): USB in Firewire. S tem so ubili več muh na en mah, saj odpade potreba po kopici dodatkov (od kablov do vmesnikov).
Obstaja pa še ena očem skrita vrsta mikrofonskega ojačevalnika, saj se v zadnjih dveh letih vse bolj pojavljajo mikrofoni z USB-priklopom (o Samsonovem modelu smo že pisali). Tu je ojačitveni del skrit v mikrofonu, krmiljenje pa poteka prek programske opreme (tak mikrofon bi bil v analognem zvočnem svetu povsem neuporaben). Čeprav so omenjeni mikrofoni zelo dobrodošla in priročna novost (ni dodatnih kablov in fantomskega napajanja), pa (zaenkrat) še ne dosegajo kakovosti preverjenih studijskih kombinacij mikrofon−predojačevalnik.
Igor Matičič
