DOMAČI FOTOSTUDIO

Sam sem se odločil za nekoliko drugačno rešitev. Ta jemlje potrebne lastnosti iz različnih rešitev za samogradnjo. Osnovo okvirja domačega fotostudia sestavljajo PVC-cevi, ki so namenjene izdelavi električnih inštalacij, ki se naredijo nad ometom. Cevi se lahko med seboj povezujejo oziroma kombinirajo prek povezovalnih členov (ravni elementi in 90 kolena). Tako lahko dobimo poljubno velikost »studia« glede na velikost objekta (kovanec ali recimo domači štirinožec). Za tla in ozadje takšnega studia je uporaben barvni papir šeleshamer, preostale stene sestavljajo PVC-cevi, ki jih prekrijemo z ustrezno tkanino ali drugim primernim materialom (npr. PVC-folija, papir). Prednosti tako izdelanega studia so preprostost (hitro ga sestavimo ali razstavimo), cenenost (okrog 15 evrov) in prilagodljivost, saj lahko brez večjih težav zamenjamo uporabljene materiale (npr. različne barve papirja ali blaga). Tak studio lahko brez težav tudi povečamo ali zmanjšamo glede na velikost objekta, ki ga želimo fotografirati.

Ko fotostudio izdelamo, potrebujemo še ustrezno osvetlitev. Včasih zadošča že namizna svetilka, bliskavica ali poceni reflektorska luč. Dobro je, da poskrbimo za ustrezno usmerjanje ter razpršitev oziroma mehčanje svetlobnega vira. To storimo tako, da svetlobni vir razpršimo in usmerimo z reflektorjem. Reflektor lahko oblikujemo iz različnih materialov (npr. les, karton), ki ga prekrijemo s primerno odbojnim materialom (npr. alu folija). Svetlobo nato še ustrezno zmehčamo z »razpršilom«. Koristne namige glede takšnih rešitev najdemo na spletni strani http://digital-photography-school.com/diy-flash-and-lighting-hacks-for-d.... Pri prehodu zunanje svetlobe prek obarvanih sten studia pride tudi do obarvanosti svetlobe v mini studiu. Vidimo lahko zanimive igre svetlobe, ki lahko naredijo še zanimivejše učinke. Če želimo naravne tone, ne smemo pozabiti na pravo nastavitev nivoja beline (WB – white balance).

POGLED OD BLIZU

Za (makro) fotografijo v mini fotostudiu, bomo potrebovali tudi primeren objektiv. Pri makro fotografiji fotografiramo z velike bližine, se pravi majhne razdalje med objektom in objektivom. Posledica tega je, da se predmeti navidezno povečajo. Večina kompaktnih aparatov ponuja dokaj dobre možnosti za makro fotografijo. Popolnoma drugače je pri zrcalnorefleksnih aparatih. Objektivi (KIT), ki so priloženi telesu aparata, niso primerni za tako obliko fotografije. Za ta namen potrebujemo namenski makro objektiv, ki nam omogoča boljšo izostritev predmeta kot z običajnimi objektivi, saj so makro objektivi optično optimirani za bližnje posnetke. Če nimate polne denarnice, raje sploh ne glejte cen makro objektivov, saj boste ob pogledu nanje le globoko vzdihnili. Na srečo si tudi tu lahko pomagamo z razmeroma preprostimi prijemi.

Prva možnost je uporaba predleč, ki dodajajo običajnim objektivom možnost povečave. Za nekaj deset evrov dobimo lečo (npr. Raynox DCR-250) oziroma komplet leč, ki jih lahko kombiniramo med seboj glede na želeno povečavo. Take leče so lahko dokaj učinkovite, njihova slabost pa je določena stopnja popačenja na robovih. Tej težavi se lahko dokaj uspešno izognemo z izrezi. Naredimo jih s programsko opremo. Za občasno makro fotografijo si lahko sposodimo tudi leče iz daljnogleda. Vse, kar moramo storiti, je odstranitev leč iz daljnogleda. Nato jih na primeren način samostojno ali združene namestimo pred objektiv fotoaparata. Enega od namigov za tovrstno početje najdemo na spletni strani www.metacafe.com/watch/1203050/diy_binocular_hack_for_digital_camera/.

Druga priljubljena možnost za »pridobivanje« povečave so tako imenovani makro obročki. Cena za komplet obročkov se giblje od 100 evrov navzgor. Namestimo jih med telo fotoaparata in obstoječ objektiv. Glede na povečavo, ki jo potrebujemo, izberemo enega ali kombinacijo več obročkov. Posledica vstavitve obročkov je povečanje goriščne razdalje, cena, ki jo je treba plačati za ta poseg, pa je zmanjšanje svetlobe, ki bo prišla do senzorja aparata. Pri nakupu moramo biti pazljivi, kakšne vrste makro obročkov izberemo, saj se med seboj razlikujejo po ceni in možnostih. Vseeno se lahko zgodi, da po združevanju več obročkov naletimo na težavo s funkcijo avtomatskega ostrenja (AF – auto focus). Zaradi manjše količine svetlobe ta funkcija ne deluje več tako, kot smo vajeni.

Ker makro obročki za občasno rabo niso ravno poceni, si lahko pomagamo z improvizacijo. Obstoječ objektiv odstranimo s telesa aparata in s kartonskim tulcem (npr. toaletni papir) ali ustrezno cevjo (plastika, trša guma) izvedemo potreben odmik objektiva od aparata. Mehansko povezavo telesa fotoaparata in tulca, v katerega vstavimo objektiv, najlažje izvedemo s pokrovčkom okvirja aparata (v katerega smo naredili ustrezno odprtino). Tulec oziroma cev nato prilepimo na pokrovček. Tudi v tem primeru ni brezplačnega kosila, saj smo izgubili nadzor objektiva prek elektronike fotoaparata. Prav tako nam ne bo delovala vgrajena bliskavica (fleš). Do določene mere si lahko pomagamo z nastavitvami na aparatu. Gumb za nastavitve damo najprej v položaj A oziroma S in izvedemo potrebne nastavitve, proženje pa izvedemo v ročnem načinu – prestavimo v položaj M. Dokaj dobro se v praksi obnese tudi metoda poskušanja. Z nekaj iteracijami – ko spreminjamo nastavitve in preverjamo rezultate – se lahko hitro naučimo ročnega nastavljanja potrebnih parametrov. Ker objektiv ne bo v neposredni povezavi s telesom aparata, lahko izberemo tudi objektiv, namenjen »poljubnemu« tipu aparata.

OBRAT ZA 180 STOPINJ

Ko smo odstranili objektiv s telesa fotoaparata, odpremo zaslonko objektiva do konca, približamo določenemu predmetu na majhni razdalji in poglejmo skozi objektiv v drugi smeri – na strani navoja, ki ga sicer privijemo na telo fotoaparata. Ugotovimo lahko, da je slika skozi objektiv na primerni razdalji ostra, brez vidnih popačenj in ustrezno velika – kot nalašč za makro posnetke. To možnost lahko dejansko izkoristimo in uporabimo tako imenovani obratni (reverse) obroček. Tak obroček namesto objektiva namestimo v okvir fotoaparata. Ko je obroček nameščen, lahko v njegov navoj pričvrstimo objektiv v »obratni« smeri. Tudi v tem primeru izgubimo možnost nadzora objektiva prek elektronike. Ročno določimo odprtost zaslonke (če imamo tak objektiv), čas osvetlitve pa določimo s prej opisanim postopkom. Grobo ostrenje izvedemo s približevanjem fotoaparata, finese so rezervirane za vrtenje objektiva. Cena obratnih obročkov se giblje med deset in petnajst evrov. Obroček za 50 mm (52 mm) objektiv je v specializiranih trgovinah običajno na zalogi, za druge dimenzije objektivov pa je pogosto potrebno predhodno naročilo.

Obratni obroček lahko izdelamo tudi sami. Uporabimo filter (lahko tudi poškodovan – v tem primeru odstranimo steklo) oziroma nevtralni zaščitni UV-filter za objektiv. V pokrovček telesa fotoaparata izrežemo ustrezno odprtino in z lepilom prilepimo nanj filter. Pri lepljenju moramo paziti, da je zunanji navoj usmerjen stran od pokrovčka, saj sicer nanj pozneje ne bomo mogli priviti objektiva. Prednost tako izdelanega obročka je boljša zaščita telesa aparata pred nečistočami, saj v primerjavi s tovarniško izdelanim v njem ne bomo imeli odprtine. Slabosti take rešitve sta rahla izguba svetlobe in vnos popačenja oziroma zmanjšanje ostrine, ki ga povzroči steklo. Vešče oči verjetno opazijo razliko, priznati pa moram, da sam tega ne opazim. Morda se sprašujete, zakaj ves čas omenjam problematiko izgube svetlobe. Pri makro fotografiji imamo zelo majhno globinsko ostrino, zato mora biti zaslonka kar se da zaprta. Posledica tega je, da moramo podaljšati čas osvetlitve, to dejstvo pa vodi v skoraj obvezno uporabo stojala (stativa) in/ali dodatne osvetlitve. Paziti moramo tudi na pravilno ostrenje, saj se nam sicer lahko zgodi, da slika ne bo ostra tam, kjer želimo.

KO »RUS ZAJAHA JAPONCA«

Privoščimo si eksperimentiranje s tistim, kar že imamo. Če imamo na voljo več različnih objektivov, lahko za potrebe makro fotografije sestavimo skupaj tudi dva objektiva. V našem primeru smo uporabili objektiv Sigma 55–200 mm in 50 mm Nikkor. Na telo aparata namestimo prvi objektiv, nanj pa podobno kot pri obratnem obročku namestimo drug objektiv (v obratni smeri). Idealno je, če imata oba objektiva približno enake mere (premer). Med seboj ju lahko povežemo z ustreznim obročkom (obročke z navojem različnih dimenzij na obeh straneh je na našem trgu težko dobiti) ali z lepilnim trakom. Pri takšnem povezovanju moramo paziti, da ne pride do mehanskih poškodb objektiva oziroma prask na lečah. Ostrenje bomo delali ročno (stikalo AF prestavimo na položaj M). Opozoriti je treba, da potrebujemo za takšno povezavo izredno dobro osvetlitev (oziroma bliskavico), ob upoštevanju dejstva. da je območje ostrine (DOF – depth of field – področje med najbližjo in najbolj oddaljeno točko, ki sta še vedno ostri) v praksi izredno ozko. Primer tovrstnega povezovanja si lahko ogledate na strani www.flickr.com/photos/prodigi/2235304345/. Praktični rezultati so lahko zelo zanimivi.

Preden zapustimo področje makro objektivov, si oglejmo še primer izdelave solidnega makro objektiva. Na tem mestu se posipam s pepelom in priznam, da sem se kot ljubitelj najrazličnejših starodobnikov projekta lotil s kančkom slabe vesti. Za prihranek denarja sem namreč žrtvoval nekaj, kar je do bližnjega srečanja z mano preživelo desetletja. Starejši bralci se verjetno spomnijo starih fotoaparatov Smena 8M. Dobro ohranjene primerke lahko dobimo prek oglasov za okrog dvajset evrov. Od omenjenega fotoaparata bomo uporabili le objektiv in ga ustrezno predelali.

Najprej odpremo vratca fotoaparata in odstranimo štiri vijake, s katerimi je objektiv pritrjen na ohišje. Nato odvijemo notranji obroček, ki ima na robu dve zarezi. Če so težave, preverjeno pomaga nož, s katerim lahko obroček obrnemo. Z objektiva nato odstranimo ročico sprožilca skupaj z mehanizmom. Sledi del, ki je kritičen, saj lahko pri nepazljivosti poškodujemo leče (v tem primeru bo objektiv neuporaben). S pinceto ali izvijačem previdno privzdignemo najvišjo lamelo in jo pritisnemo proti zunanjemu robu (vse lamele se odprejo) ter preverimo razdaljo med lamelami in lečo. Z manjšimi kleščami lahko zdaj odstranimo vse lamele tako, da bo leča ves čas vidna.

Tako predelan objektiv moramo pripraviti še za namestitev na telo fotoaparata. V ta namen v pokrovček telesa fotoaparata izrežemo (dobrih 10 evrov) odprtino ustreznih dimenzij. To lahko storimo z ostrim ali žarečim predmetom (npr. v našem primeru žareča sponka). Paziti moramo, da je odprtina primernih dimenzij, torej dovolj velika, da gre navoj objektiva skozi odprtino, in manjša od zunanjih mer obročka, ki smo ga prej odstranili. S tem obročkom bomo objektiv mehansko pričvrstili na pokrovček fotoaparata.

Tako izdelan objektiv se pri uporabi solidno obnese, seveda so vse nastavitve ročne. Pri morebitnih težavah preverimo položaj vdelanega obročka na sprednji strani. Z njim določamo odprtost zaslonke oziroma globinsko ostrino. Postopek izdelave si lahko ogledate tudi na video posnetku (www.metacafe.com/watch/567374/save_300_and_make_your_own_macro_lens_for_...). V našem primeru smo za celoten projekt porabili slabo uro. Na spletnih straneh najdemo ideje za izdelavo makro objektivov tudi za nekatere druge modele fotoaparatov.

VEČ LUČI!

Zdaj že vemo, da bomo pri makro fotografiji potrebovali svetlobo, največkrat zelo veliko svetlobe. Elegantna možnost je uporaba svetlobnega obroča, ki ga namestimo na objektiv fotoaparata. Cena tovrstnih obročev vas hitro privede na misel o cenejši rešitvi. Tak obroč najlažje izdelamo z uporabo belih svetlečih LED-diod. Na spletnih straneh najdemo tudi izvedbe, ki svetlobo bliskavice fotoaparata prek optičnih vlaken pripeljejo do roba objektiva aparata (www.fring.we.bs/). Izdelava LED svetlobnega obroča je dokaj preprosta. Določeno število svetlečih diod (od nekaj do več deset) razvrstimo po obodu površine, ki jo namestimo na objektiv. Vse, kar moramo vedeti, je tip in število svetlečih diod, ki jih bomo uporabili, kakšno napajalno napetost potrebujemo ter kakšen oziroma kakšne upore moramo dodati – glede na vezavo LED- diod.

V našem primeru smo se odločili za nadgradnjo prej izdelanega objektiva. Kot osnovo za izdelavo obroča smo uporabili prazen lonček za hladilno mazilo. Z ročno žago smo pazljivo zarezali ob pokrovčku posode tako, da smo navoj ločili od posode. Obroč z navojem smo obrnili in privili v pokrovček – tako smo dobili raven del, ki bo na koncu zaprt z notranjim pokrovčkom. V pokrov nato natančno izrežemo odprtino, ki se tesno prilega objektivu. V notranji pokrovček smo naredili odprtino za prehod svetlobe ter osem lukenj s premerom 5 mm, v katere smo z lepilom prilepili svetleče diode. Zaradi predvidene napetosti 12 V smo se odločili za dve veji (v vsaki zaporedno vezane štiri LED-diode, tok v veji smo omejili z uporom). Pri praktični uporabi se je kljub prvotnim pomislekom o premajhnem številu svetlečih diod pokazalo, da tako pridobljena osvetlitev zadošča. Paziti moramo le, da zaradi majhne razdalje med makro objektivom in objektom ne bo prišlo do motečega oviranja.

POSTANI ŠE DVOŽIVKA

Čas poletja je tudi čas večje aktivnosti na, ob in v vodi. Takrat se včasih pojavi tudi potreba po vodotesnem fotoaparatu, saj si želimo brez strahu fotografirati aktivnosti v vodi ali, kar bi bilo še lepše, pod vodo. V tem primeru si je dobro zastaviti vprašanje, kaj v resnici potrebujemo. Fotoaparat, ki bo odporen na vodo (fotoaparat bo brez težav prenesel stik z vodo), ali pa želimo imeti fotoaparat, ki bo preživel potop na večjo globino. Zahtevnejšim uporabnikom so na voljo namenska oprema ter vodotesna ohišja, ki niso univerzalna in so največkrat namenjena določenemu tipu fotoaparata. Za vodoodpornost in potope na manjši globini lahko uporabimo posebne vrečke, ki so namenjene različnim tipom fotoaparatov. Z njimi lahko zaščitimo fotografski aparat do globine nekaj metrov, kar največkrat zadošča. Cena in kakovost tovrstnih vrečk se od proizvajalca do proizvajalca razlikujeta, znesek se giblje okrog nekaj deset evrov. Rezultati so glede na vložek največkrat zadovoljivi. V našem primeru smo v vrečo potisnili kompaktni aparat Canon Powershot A470, rezultate si lahko ogledate na sliki. Vodotesno zaščito za fotoaparat ali video kamero lahko izdelamo sami, eno od možnosti lahko najdemo na strani http://web.media.mit.edu/~tim/pix/waterproofcamera.html. Če vas skrbi, da doma narejen izdelek ne bi bil primerljiv s komercialnim, naj omenim pravilo, da je tudi pred vsakim »potopom« fotoaparata v komercialni zaščitni vrečki vedno treba prej preveriti njeno vodotesnost.

DELO NA DALJAVO

Seznam možnosti še zdaleč ni popoln. Končajmo z uporabno možnostjo brezžičnega proženja. Skoraj vsi proizvajalci zrcalnorefleksnih aparatov ponujajo za podprte modele tudi IR (infra rdeče) daljinske sprožilce. Seveda modeli različnih proizvajalcev med seboj niso združljivi, v določenih primerih so nezdružljivi tudi sprožilci, namenjeni različnim modelom istega proizvajalca. Če primerjamo cene univerzalnih daljincev, ki podpirajo več naprav (npr. 8V1 – TV-sprejemnik, video snemalnik, DVD- predvajalnik ...) ugotovimo, da so te največkrat nižje od cen tistih za fotoaparate. Bolj kot cena me moti dejstvo, da bo to še en daljinec, ki se »valja« naokrog, ko pa ga potrebujem, ga ni ali pa ima prazne baterije. Ker gre za enako tehnologijo, se postavlja vprašanje, ali je mogoče uporabiti univerzalni TV-daljinec za proženje fotoaparata Praktičen test pokaže, da je to v resnici mogoče. Vse, kar moramo storiti, je, da najdemo kodo naprave, na katero se bo fotoaparat ustrezno odzval. To najlažje najdemo tako, da fotoaparat v skladu z navodili (v našem primeru fotoaparat proizvajalca Nikon) nastavimo na sprejem IR-signala. Čas nastavimo na 15 minut, da se sprejem IR-signala ne bo ves čas izključeval. Aparat nastavimo na samodejno delovanje (Auto) in v skladu z navodili za daljinski upravljalnik zaženemo samodejno iskanje kode. Ko fotoaparat kodo zazna – privzdigne bliskavico. Odreagirati moramo hitro in ustaviti iskanje. V skladu s predpisanim postopkom daljinskega upravljalnika, lahko preberemo tudi kodo, s katero fotoaparat deluje V našem primeru smo uporabili univerzalni daljinski upravljalnik Vivanco UR 98. Fotoaparat je »prepoznal« kot videorekorder proizvajalca Sony (tip 112). Namesto univerzalnega daljinskega upravljalnika lahko uporabimo tudi dlančnik (za Nikon – www.natemc.com/nikontriggerppc.php) ali mobilni telefon, ki bo oddal potrebno kodo.

Seveda še vedno ostaja možnost nakupa komercialnega izdelka glede na navedene rešitve. Pri samogradnjah pogosto velja nepisano pravilo in očitek, da smo samograditelji (včasih) manj kritični do lastnih izdelkov/rešitev kot do komercialnih produktov. Moje mnenje je, da brez slabe vesti izberite komercialni izdelek pod pogojem, da gre za opazno razliko glede na domačo rešitev. Morda bo še najboljši napotek – pokažite fotografije drugim. Iz lastne izkušnje lahko rečem, da ob hitrem pogledu včasih še sam ne vem s katerim objektivom/pripomočkom je bila izbrana slika narejena.