Prodajalci in proizvajalci na področju foto opreme ponujajo vedno kaj novega. Novost se v prvih besedah največkrat pokaže kot večje število tako imenovanih megapik oz. megapikslov, ki pa resnici na ljubo že dolgo presegajo potrebe povprečnega uporabnika, saj večina običajnih smrtnikov slik verjetno nikoli v življenju ne bo povečevala preko formata A4. Gledano z vidika starega fotoaparata pa imajo novi (in tudi nekoliko manj novi) modeli precej prednosti, kot na primer možnost boljše optične povečave (zum) oziroma pomanjšave (makro), manjšo porabo energije, hitrejše delovanje, večjo občutljivost, pomoč pri ostrenju slike in še kaj.
Za lažjo odločitev oziroma v nadaljevanju izbiro fotoaparata so morda pomembna tudi naslednja dejstva. Strokovnjaki s področja fotografije bi imeli verjetno precej povedati tudi o fotografijah, ki so mi najljubše, oziroma tistih, za katere menim, da so »dobro narejene«. Sodim med ljudi, ki nadpovprečno veliko in radi slikajo, še vedno pa potrebujem fotoaparat, ki je lahek in največkrat omogoča uporabo v načinu »trotl ziher«. Občasno pa si vseeno zaželim iz fotoaparata izvleči nekaj več in izkoristiti, kar omogoča. Iz navedenega je verjetno jasno, da sem pri nakupu gledal fotoaparate v nižjih cenovnih razredih, pri tem pa sem dopustil možnost povečanja zneska, seveda pod določenimi pogoji (več za boljše rezultate) in ob razumnih in jasno začrtanih mejah. Ena od dilem je bil Canonov PowerShot A470, nad katerim je starejša hči navdušena. Tudi sam sem se ogrel zanj, saj si namreč oče ne more vedno sposojati fotoaparata od hčerke, ki si ga je kupila z lastnimi prihranki, poleg tega pa ji vedno »spremenim« vse nastavitve. Omenjeni malček po mojem mnenju za odšteti denar ponuja kar preveč in je zato vsaj pri meni povečeval dilemo glede smiselnosti morebitnih dražjih modelov. Pritegnili so me tudi cenovno mamljivi kompleti v slogu TV-prodaje: » … fotoaparatu dodamo še pomnilniško kartico, polnilec za akumulatorje, NiMh akumulatorje, torbico …« Če verjamete ali ne, vseeno me je na koncu premamil dražji (in zmogljivejši!) model SX100. Mislite, da so me prepričali običajno navedeni razlogi? Glavna razloga za odločitev sta bila: bistveno večja optična povečava (10 x), predvsem pa možnost razširitve programske opreme fotoaparata s kompletom CHDK (http://chdk.wikia.com).
KAJ JE CHDK
Starejši modeli Canonovih fotoaparatov, ki temeljijo na tehnologiji Digic II in nekateri Digic III, so delovali na osnovi operacijskega sistema VxWorks, ki ga je moral Canon plačevati (Wind River). Zato je Canon razvil lasten operacijski sistem z imenom DryOS, ki na srečo omogoča tudi razširitev programske opreme z brezplačno razširitvijo CHDK. CHDK (Canon Hacker's Development Kit) je odprtokodna razširitev za strojno programsko opremo (firmware), ki deluje v določenih tipih Canonovih fotoaparatov. Edini pogoj, da lahko CHDK uporabimo, je, da imamo pravi/podprti tip fotoaparata z ustrezno različico programske opreme. Pri različici moramo biti previdni, saj 1.0.0.0 ni enako kot na primer 1.0.0.1b ali 1.0.0.1c ... Zanimiv je način uporabe. Za želeno razširitev ni treba izvajati posegov v samem fotoaparatu (z mislijo »adijo, garancija«), ampak se CHDK naloži v pomnilnik fotoaparata ob vklopu. CHDK lahko naložimo samodejno ali ročno. Za razumevanje celotnega postopka in pridobitev pa vse skupaj si oglejmo na praktičnem primeru izbranega modela SX100.
PRVI KORAKI
SX100 deluje tako kot nekateri drugi modeli na osnovi DryOS-a. Kot smo že omenili, je prvi korak ugotovitev, ali tip fotoaparata podpira uporabo CHDK. Sledi drugi korak, pri katerem bomo ugotovili, ali je V fotoaparatu ustrezna različica programske opreme. Ta del lahko izvedemo že pred samim nakupom tako, da v načinu za predvajanje posnetkov (Play) hkrati držimo gumba FUNCSET in DISP (najprej pritisnemo FUNCSET nato DISP). Informacija se izpiše v obliki:
Firmware Ver. 1.0.0.0 [ OK ]
Je precej groba, zato nam ne zadošča v celoti. Do natančnejše informacije si pomagamo tako, da vzamemo pomnilniško SD-kartico iz fotoaparata in jo vstavimo v bralnik kartic. Z osebnim računalnikom bomo na njej ustvarili prazno datoteko ver s končnico req (datoteka bo ver.req). Za ta namen je kot nalašč priložena 16 MB kartica, ki je sicer bolj kot ne neuporabna za druge namene. Ko v korenskem imeniku (root) ustvarimo to datoteko, kartico vrnemo v fotoaparat in postopek ponovimo (način predvajanja in držimo FUNCSET ter pritisnemo DISP). Dobimo nov izpis, ki daje bistveno več informacij in je v našem primeru tak:
Canon Powershot SX100 IS
P-ID:315E PAL D
Firmware Ver GM1.00C
NoError
Avg 29 2007 15:27:50
Če gumb FUNCSET držimo še naprej in ponovno pritisnemo gumb DISP, dobimo še:
Adj Ver.009.005
ter po še enem pritisku:
IS Firm Ver. 2.30
IS Param Ver. 2.20
Ime datoteke ver.req lahko v bralniku kartic tudi spremenimo in jo preimenujemo v vers.req. V tem primeru dobimo po prej opisanem postopku informacije v obliki:
Adj Ver.009.005
Total Shoot :238
Open Shutter :0
Close Shutter:0
Parameter Total Shoot je lahko zanimiv, če kupujemo rabljen aparat. Z manjšim posegom smo tako prišli do dodatnih, a koristnih informacij, ki jih potrebujemo za korake, ki sledijo. Postopek je za druge podprte tipe fotoaparatov podoben, opis za posamezen tip pa lahko najdemo na spletni strani http://chdk.wikia.com/wiki/CHDK tako, da gremo na področje želenega tipa aparata.
NAMESTITEV
CHDK se tako kot podobni odprtokodni izdelki razvija v različnih smereh (npr. GrAnd, Fingalo, Microfunguy, EWAVR ...). Glede na tip fotoaparata (v našem primeru SX100) poiščemo na spletnih straneh ustrezno datoteko. Morda se boste na začetku pri iskanju počutili nekoliko zmedeno, zato namig: če je le mogoče, poskusimo najti uradno/stabilno različico CHDK AllBest, saj ponuja največ možnosti (npr. skripte). Če takšne različice ni, poskusimo poiskati Juciphox/MoreBest, katere razvoj pa še traja in zato morda ni najstabilnejša ter ima določene hrošče (buge). Prednost tovrstne različice je, da podpira večje število fotoaparatov in da kaže na podporo določenemu tipu. Autobuild označuje različico CHDK, katere razvoj še vedno traja, zato vse funkcionalnosti CHDK niso preizkušene ali morda celo ne delujejo.
Glede na navedeno bomo za svoj tip fotoaparata prenesli različico AllBest (allbest-sx100is-100c-51-491.zip) s spletne strani http://grandag.nm.ru/hdk/autobuild/download.htm. Postopek priprave/namestitve CHDK lahko izvedemo na več načinov. Za pomoč bomo uporabili program CardTricks (www.zshare.net/download/16872238def33a24/). Z njim lahko izvajamo različna opravila (npr. pripravo kartic za CHDK, izvoz firmwara …) v našem primeru ga bomo uporabili za celotno pripravo kartice, ki bo uporabna tako za zagon CHDK-ja kot v vlogi pomnilniškega medija za shranjevanje.
SD-kartico najprej vstavimo bralnik kartic, ki je priključen na osebni računalnik. Nato zaženemo CardTricks in izberemo možnost Auto ter kliknemo na sliko kartice. Izberemo logični pogon, ki označuje našo SD-kartico. Če kartica ni formatirana kot FAT (npr. FAT32), z nje ne bo mogoč samodejni zagon CHDK-ja. To »napako« lahko popravimo tako, da kliknemo Format as FAT (izguba podatkov na kartici). Ko je postopek končan, izberemo še možnost Make Bootable. Če datoteke allbest-... iz spleta še nismo prenesli, lahko to storimo tudi s pritiskom gumba Download CHDK. Če pa imamo arhivsko datoteko že na enem od lokalnih imenikov trdega diska, uporabimo možnost CHDK -> Card. Ko je prenos končan, je kartica že pripravljena za delo. Pred vrnitvijo SD-kartice v fotoaparat ne smemo pozabiti na stikalce, s katerim kartico zaklenemo pred pisanjem (damo ga v položaj Lock!). Če tega ne storimo, se CHDK ne bo naložil samodejno ob vklopu aparata.
SVET PO NOVEM
Če smo vse storili po opisanem postopku, nas ob vklopu pozdravi sporočilo o naloženi različici CHDK (CHDK Firmware allbest ...). Če je LCD-zaslon na fotoaparatu prazen, poiščemo tipko za predvajanje (Play mode) in jo pritisnemo enkrat ali dvakrat. Ko se pozdravno sporočilo izpiše in čez nekaj trenutkov izgine, lahko opazimo določene dodatne informacije, ki jih iz originalne različice nismo vajeni (npr. velikost praznega prostora na kartici, odstotek polnosti baterij). Dostop do razširjenih možnosti fotoaparata se razlikuje od modela do modela (modeli serije A ..., S2, S3). Pri SX100 dostopamo do razširjenih možnosti enako kot pri fotoaparatih serije A – pritisnemo tipko za neposredno tiskanje (Direct Print). Na dnu zaslona se prikaže napis ALT, ki nas opozori, da imamo omogočen dostop do nastavitev in možnosti CHDK-ja. Če želimo dostop do teh, pritisnemo tipko MENU.
Priznati moram, da me je prvo brskanje po nastavitvah navdušilo, prste pa si bo verjetno »obliznil« tudi kak fotografski navdušenec, ki je vajen razvajanja na dražjih modelih. Na tem mestu le opozorilo: ko gremo iz posameznih nastavitev oziroma glavnega menija, se nastavitve samodejno shranjujejo. Uporabniku se odpre nov svet, ki mu omogoča nastavitve, ki smo jih vajeni iz nekaj razredov višje opreme (npr. histogram v realnem času …). Možnosti, ki jih opazimo takoj, se začnejo že pri prikazu na zaslonu, saj lahko uporabnik sam določi, katere informacije želi (npr. ura), še pomembnejše pa so razširjene možnosti zajema posnetkov (npr. zapis RAW za slike). Dodane so funkcionalnosti na ravni delovanja (npr. daljši/krajši čas ekspozicije). Dobrotam še zdaleč ni konca, saj CHDK podpira tudi uporabo skript, ki omogočajo delovanje (zaporedje ukazov) na podlagi določenih pogojev. Skriptni jezik temelji na narečju basica z imenom UBASIC. Uporabnik lahko torej skripte napiše sam ali pa si iz spleta prenese že narejene (http://chdk.wikia.com/wiki/UBASIC/Scripts).
LE NEKAJ PRIMEROV
Paše za oči, ki je uporabniki nismo vajeni, je v tem cenovnem razredu fotoaparatov precej. Omenili smo že, da fotoaparat po nadgradnji omogoča shranjevanje v zapisu RAW. Ta zapis je v svetu digitalne fotografije ekvivalent filmskemu negativu, saj ostane po zajemu slike neobdelan. Zajeta slika se obdela z RAW-pretvornikom in drugimi postopki, tako da pridemo do končnega zapisa v znani obliki (npr. JPEG). Ko poskusimo s shranjevanjem v zapisu RAW, se potrdi pričakovanje, da je datoteka CRW (Canonov zapis RAW) nekajkrat večja od datoteke JPG. Poleg tega bomo imeli težave z odpiranjem te datoteke v pregledovalnikih. Marsikdo se bo verjetno vprašal, ali zapis sploh pravilno deluje. Kar precej uporabnikov na tem mestu obupa, ker jim ne uspe odpreti zapisa RAW. Razlog za »težave« je v tem, da je treba »surovi« zapis najprej pravilno prevesti. Ena od možnosti je uporaba programske opreme, ki obvlada tovrstni zapis, npr. XnView (http://pagesperso-orange.fr/pierre.g/xnview/endownloadwin32.html)ali Raw Therapee (www.rawtherapee.com/). Druga (lažja) možnost je pretvorba v drug format brez izgube, na primer v Adobov format DNG (Digital Negative), iz katerega lahko posnetek naprej urejamo. Za uporabnike Canonovih modelov PowerShot je ena do možnosti za pretvorbo program DNG4PS, ki ga najdemo na spletni strani http://dng4ps2.chat.ru/index_en.html. Pri pregledu datotek CRW pa se moramo zavedati določenih pravil. Zaradi neobdelanosti oziroma nepravilne umerjenosti (določimo drug tip fotoaparata) so lahko določene barvne komponente nesorazmerne. Ker SX100 načeloma ne podpira uporabe zapisa RAW, ga programska oprema pogosto prepozna kot model A720. Datoteke CRW so tudi vedno namenjene le za branje (read-only), zato jih nikoli ne shranjujemo v originalno datoteko oziroma zapis CRW. Če želimo ohraniti ustrezen zapis brez izgube, lahko uporabimo format TIFF. In ne pozabite, za obdelavo datotek RAW potrebujemo spodobno strojno opremo (grafična kartica, procesor, pomnilnik,trdi disk).
Podobno kot zajem slik omogoča večina aparatov tudi zajem video posnetkov. Pri originalni programski opremi so uporabniki omejeni na uporabo digitalne povečave (zuma). Canon namreč pri snemanju video posnetkov namerno onemogoča uporabo optičnega zuma. Pri nadgradnje s CHDK-jem pa lahko brez težav uporabimo tudi to možnost (optični zum). Ker gibanje objektiva ni brezšumno, se lahko zvok v času delovanja samodejno izključi. Omenili smo že nekaj dodatnih informacij, ki nam olajšajo delo. Ena od njih je tako imenovani kalkulator DOF ( Depth-of-Field), ki nam na zaslonu izpiše skrajni meji, ki sta še v gorišču, ter izračuna razdaljo med njima. Najdemo lahko še koristne nastavitve, ki nam izboljšajo možnosti fotoaparata, seveda pa so se razvijalci CHDK-ja ponekod tudi poigrali. Tako lahko med meniji najdemo možnost malega »file managerja«, fotoaparat lahko postane pripomoček za branje datotek txt ali pripomoček za krajšanje časa z igranjem igric (npr. Sokoban).
MULTIPRAKTIK
Canon podobno kot drugi proizvajalci namerno okrni možnosti cenejših modelov. S preprostim posegom – namestitvijo razširitve CHDK postanejo Canonovi aparati precej zmogljivejši, kot so bili ob nakupu. Z uprabo skript lahko postane mali aparat nižjega cenovnega razreda konkurenca tudi dražjim modelom SLR (Single Lens Reflex), saj tako pridobimo možnosti, ki so uporabne, a še vedno ne običajne. Z izjemo nekaterih skript (ki lahko preobremenijo strojno opremo fotoaparatov, na primer pri pretirani povečavi) je uporaba CHDK-ja praktično brez nevarnosti, kljub temu pa velja opozorilo, da vse počnete na lastno odgovornost. Lastnikom podprtih modelov vsekakor priporočam, da zadevo preizkusijo in se o vseh pridobitvah prepričajo iz prve roke. Če zadeve ne želimo več uporabljati, moramo na SD-kartici le prestaviti stikalce (iz položaja Lock), s čimer onemogočimo samodejni zagon. Korak dlje do popolnega izbrisa je ponovno formatiranje SD-kartice oziroma datotek. In kakšna je cena, ki jo plačamo za uporabo CHDK-ja? Največkrat večja poraba energije, če že ne zaradi obremenitve fotoaparata, pa iz razloga, ki sem ga zasledil na eni od spletnih strani: »Največji razlog večje porabe energije je ta, da boste svoj fotoaparat še raje in zato tudi pogosteje uporabljali.«
Zanimivosti in nasveti
• CHDK (Canon Hacker's Development Kit) je namenjen, kot že ime samo pove, razširitvi programskih možnosti Canonovih fotoaparatov. V teoriji je mogoča namestitev v vsakem aparatu s tehnologijo Digic II, vprašanje pa je, ali bo to v praksi delovalo. Če nas tovrstna možnost zanima, je pred nakupom smiselno preveriti, ali je določen model že podprt in ali ima ustrezno različico strojne programske opreme (firmware).
• CHDK ni prava modifikacija, kar je lahko za marsikoga celo prednost. Vseeno pa se je treba zavedati, da določena dejanja (predvsem pri uporabi različnih skript) lahko vodijo tudi do preseganja meja strojne opreme, zato z njimi ne smemo pretiravati in je treba natančno upoštevati vsa navodila.
• S preprostim posegom lahko programsko opremo CHDK naložimo na pomnilniško kartico, ki jo fotoaparat uporablja za shranjevanje slik/video posnetkov. Z brezplačno nadgradnjo lahko uporabnik pridobi možnosti, ki smo jih vajeni pri fotografskih aparatih višjih cenovnih razredov.
• CHKD omogoča avtomatizacijo procesov s preprostimi in manjšimi programi (skripti), ki jih lahko uporabnik napiše sam v enem od narečij jezika basic ali pa jih prenese s spletnih strani. Pogoj, da lahko uporabnik skript zažene, je, da je ta naložen v pomnilnik fotoaparata. Po naložitvi je ime skripta izpisano na LCD-zaslonu, požene pa se s pritiskom tipke sprožilca aparata. Na enak način lahko uporabnik tudi prekine izvajanje skripta.
• Pri morebitnih težavah z drugo programsko opremo (npr. Canonov Remote Capture) ali če želimo začasno neaktivnost CHDK, zagon onemogočimo s stikalcem na pomnilniški kartici – prestavimo ga iz položaja Lock, ki aktivira samodejni zagon. CHDK trajno odstranimo s pomnilniške kartice tako, da z nje izbrišemo datoteko DISKBOOT.bin
Moj mikro, Oktober 2008 | Marko Koblar
