Zaradi krize, ki traja že več let, in z njo povezanega pomanjkanja finančnih sredstev na vseh področjih smo pogosto prisiljeni izvesti določene ukrepe, s katerimi poskušamo zagotoviti vsaj nemoteno delovanje obstoječega sistema. Včasih so določeni ukrepi manj prijetni, saj lahko pomenijo tudi korak ali dva nazaj v smislu tehnološkega razvoja, z drugimi pa lahko že z nekaj iznajdljivosti problem elegantno rešimo.

Pogosto slišimo napotek, da je treba oziroma nujno z manj denarja oziroma drugih virov narediti več in da je kriza dobra priložnost, da začnemo stvari delati drugače. Brez dvoma se je mogoče s takšnim pogledom do določene mere celo strinjati, a le pod pogojem, da smo v času vsesplošnega obilja ravnali s sredstvi manj gospodarno, kot bi lahko. V nasprotnem primeru pa gre le za pavšalno oceno brez resne osnove, kar lahko celo že na kratek rok, brez dvoma pa dolgoročno vodi v težave. Nenapisano pravilo velja, da se v normalnih okoliščinah namenja okrog 70 odstotkov sredstev za delovanje oziroma vzdrževanje sistemov, ostalih 30 odstotkov pa za razvoj. Če so finančni rezi pregloboki, se običajno najprej ukine razvoj, nato lahko sledi še znižanje »standardov«. Če je marsikdo še pred krizo vsaj doma ali v domači pisarni razmeroma hitro zamenjal kakšen kos strojne opreme, smo tudi v tem segmentu hočeš nočeš postali del psihoze vsesplošnega zategovanja pasu in zato vsak evro večkrat obrnemo.

Tehnološko zastarevanje na določenih segmentih opazimo prej kot na drugih. Če določen tip strojne opreme zaradi načina dela ni vsakodnevno v uporabi, se nam utegne zgoditi, da nam določena oprema tehnološko zastara, še preden je iztrošena. V preteklosti se je verjetno marsikomu zgodilo, da se mu je črna barva oziroma kartuša v brizgalnem tiskalniku posušila in ga pustila na cedilu, ravno ko je želel natisniti nekaj strani besedila. S spremenjeno tehnologijo in dostopno ceno laserskih tiskalnikov se je ta težava nekoliko ublažila, dejstvo pa je, da je tudi v domačem okolju smiselno opremo čim bolj izkoristiti, saj zato jo tudi imamo. Opravičila, seminarske naloge, različni dokumenti, povezani z družino ali domačim poslom, morda izpis dela besedila za lažje branje. Prav gotovo je mogoče razmišljanje označiti za zastarelo, a mi uporabljamo preprosto logiko in uporabljamo računalnik le za opravila, ki nam delo in druga opravila pospešijo, olajšajo ali pa jih s pomočjo računalnika naredimo bolje.

Tiskalnik ali večopravilna naprava

Tiskalnik ali večopravilne naprave so za večino domačih uporabnikov nujno zlo, ki zaseda dragocen prostor. Nihče ne želi imeti tiskalnika na mizi, prej ali slej pa se zgodi, da želi natisniti dokument. Rešitev je na dlani. Tiskalnik oziroma sorodno napravo postavimo na ustrezno mesto in uporabnikom omogočimo dostop do nje. Prvo domače omrežje smo vzpostavili pred leti z namenom deljenja datotek in možnosti dostopa/uporabe domačega tiskalnika. Šele druga oziroma tretja nadgradnja omrežja je na namizje pripeljala tudi dostop do interneta prek usmerjevalnika na klicni liniji.

Ker so bili prvi še dostopni tiskalniki za domačo uporabo razmeroma dragi, še bistveno dražji pa tiskalniki z mrežnim vmesnikom, je bila najpreprostejša rešitev priklop tiskalnika na enega od računalnikov, ta pa je svoj »vir« delil z drugimi uporabniki v omrežju. Takšna rešitev seveda ni bila najboljša, saj je moral biti ta računalnik ves čas dostopen oziroma vključen. To vlogo je lahko prevzel strežnik za tiskalnik – vmesnik z vsaj dvema priključkoma –, s pomočjo prvega je bil priključen na lokalno omrežje, prek drugega (običajno paralelnega) pa je bil povezan s tiskalnikom. Kljub dejstvu, da prvi tiskalniški vmesniki niso bili ravno poceni, je bila prednost njihove uporabe v dejstvu, da smo »mrežni vmesnik« za tiskalnik kupili le enkrat in ga lahko uporabili za pretvorbo cenejših tiskalnikov v »mrežne«. Pretvorba seveda ni bila popolna, saj so mrežni tiskalniki narejeni za bistveno večje obremenitve (robustnejša izdelava zaradi velikega števila izpisov, hitrejši izpis …). No, tisti z žilico za improvizacijo so hitro ugotovili, da lahko v vlogi strežnika uporabijo tudi star računalnik z ustrezno programsko opremo (na primer Linux + CUPS, http://en.wikipedia.org/wiki/CUPS). Da »preobrazbo« lahko izvedemo, je treba izpolniti nekaj pogojev. Tiskalniški strežnik mora biti združljiv s tipom tiskalnika (v primeru CUPS-a to pomeni, da mora biti tiskalnik podprt v Linuxu), programsko opremo osebnega računalnika, ki je želel uporabiti mrežni tiskalnik, pa je treba »prepričati«, da namesto na lokalno priključen tiskalnik pošlje podatke prek lokalnega omrežja na tiskalniški strežnik. Te pogoje moramo zagotoviti praktično vedno.

Ali res potrebujemo vse?

Tiskalniki se prodajajo podobno kot avtomobili. Osnovni modeli so razmeroma poceni, vsaka dodatna funkcionalnost in vzdrževanje pa se doplačajo. Kljub na prvi pogled majhnemu doplačilu lahko dodatne funkcionalnosti pomenijo (glede na delež cene osnovnega modela) razmeroma veliko povečanje. Običajno se razmislek začne z dotrajanostjo starega tiskalnika in primerjavo cene starega tonerja. Razmislek: za ceno novega tonerja (čeprav kupujemo obnovljene) za obstoječ tiskalnik dobimo skoraj že nov tiskalnik s tonerjem, pozabljamo pa, da ta ni napolnjen do konca. Na koncu se zgodi, da doplačamo še vse »malenkosti«, ki jih morda niti ne potrebujemo.

Da je razlika še večja, se nam lahko zgodi, da se oglašuje v akciji osnovni model, ki ga nihče noče in je zato cena nižja. In kje so malenkosti, ki jih morda ne potrebujemo? Ena od njih je možnost dostopa do tiskalnika prek brezžične povezave. Dostopovno točko verjetno že imate, če želite tiskati s prenosnika ali kakšne druge naprave, lahko z njeno pomočjo vedno brezžično tiskate. V določenem primeru pa se lahko zgodi, da se pod ohišjem različnih naprav skriva enako »drobovje«, a za drugačno ceno. Če smo recimo Canonovemu telefaksu model FAX-L100 odstranili oziroma izrezali plastični pokrov, ki je pokrival skriti vmesnik USB, smo ga spremenili v večopravilno napravo in telefaksu dodali še možnost uporabe v vlogi tiskalnika.

Konkretno

Oglejmo si problematiko konkretneje. Dotrajan domač tiskalnik želimo nadomestiti z novim. Zaradi občasne potrebe po tiskanju in fotokopiranju črno-belih dokumentov ter skeniranju in želje po prihranku prostora smo se odločili za večopravilno napravo. S stališča domačih potreb, lastnosti naprave in dimenzij ter sprejemljive cene (akcijska cena pod 100 evrov) osnovnega modela in pričakovanih stroškov vzdrževanja/tiskanja smo izbrali Samsungov model M2070. Kot že rečeno – glede na lastne potrebe in obstoječe okolje –, izbrali smo osnovni model brez »dodatkov« (W –wireless, F – faks). V vašem primeru bi bil izbor morda drugačen.

Omenjena naprava (namerno ne uporabljamo izraza tiskalnik) je namenjena domači uporabi in ponuja možnost priklopa prek vmesnika USB. V našem primeru smo želeli M2070 deliti med več uporabnikov, ki imajo lahko dostop prek mrežne oziroma brezžične infrastrukture (dostopovne točke). Če je le mogoče, smo želeli zagotoviti polno funkcionalnost naprave vsem uporabnikom. Morda se zdi ta zahteva popolnoma logična, a ni izvedljiva brez težav. Zakaj? Razlog se skriva v naravi naše naprave. Omenjena naprava ni le tiskalnik, temveč večopravilna naprava, kar zahteva kompleksnejšo komunikacijo kot v primeru tiskalnika. Večopravilne naprave pogosto označujemo s kraticami MFP (Multi Function Product), AIO (All-in-one) ali MFD (Multifunction Device). Tako opisujemo naprave, ki vključujejo funkcionalnosti več pisarniških naprav v eni. Tipično tovrstne naprave podpirajo uporabo navedene funkcionalnosti (ni nujno, da vse): telefaks, fotokopiranje, tiskanje, skeniranje, podporo e-pošti/mrežnemu datotečnemu sistemu. V našem primeru nimamo poslovne naprave, vseeno pa ne pričakujemo težav.

Poskusimo našo napravo priključiti najprej na improvizirani tiskalniški strežnik (računalnik z ustrezno programsko opremo in operacijskim sistemom Linux). Hitro ugotovimo, da omrežno tiskanje deluje brez težav, onemogočeno pa je skeniranje. Glede na pridobljeno znanje je rezultat logičen. Poskusimo še enkrat, a tokrat s »tovarniško« izdelanim strežnikom. Izbrani model oglašuje tudi podporo večopravilnih naprav. A glej ga zlomka, tudi v tem primeru je delovalo le tiskanje, skeniranje pa … kot da ga ni. Pogled v podrobnejšo dokumentacijo pokaže konkreten seznam podprtih modelov – tiskalnikov in ostalih večopravilnih naprav. Med množico naprav – tudi Samsungovih »sorodnih« modelov – naše pač ni bilo. Še vedno bi sicer obstajala teoretična možnost, da določena naprava ni navedena, a vseeno deluje. No, žal v večini le teoretično.

Razumeti

Vzrok za težave je v dejstvu, da se potrebna komunikacija med tiskalnikom in delovno postajo oziroma njeno programsko opremo (iz katere želimo izvesti določeno opravilo) ne izvede v potrebnem obsegu. Z drugimi besedami: to, kar bi moralo biti poslano iz USB-vmesnika na osebnem računalniku, ne pride na USB-vmesnik tiskalnika, pot je namreč drugačna. Nastavitve v računalniku in programska oprema morajo biti takšne, da vse potrebne informacije prek lokalnega omrežja in tiskalniškega strežnika (ki mora to podpirati) pridejo do tiskalnika na takšen način, kot bi bil tiskalnik priključen neposredno na ta računalnik. Zagotovljena pa mora biti ustrezna komunikacija tudi v obratni smeri.

Ena od možnih rešitev ponuja programsko opremo, s katero omogočimo funkcionalnost USB-strežnika. Da lahko USB-vmesnik prek IP-omrežja oddaljimo in/ali ga damo v skupno uporabo. V večini primerov gre za plačljivo programsko opremo (na primer USB over ethernet – www.usb-over-ethernet.com), za naše potrebe pa je zanimiva uporaba programske opreme https://www.virtualhere.com, ki je za končnega uporabnika v primeru uporabe priklopa ene USB-naprave brezplačna, programsko opremo strežnika pa lahko namestimo na kartični računalnik. Seveda pa potrebujemo na vsaki delovni postaji še ustreznega odjemalca, ki poveže delovno postajo z USB-napravo na USB-strežniku.

Star pregovor pravi, da pogosto zaradi posameznih dreves ne vidimo gozda. Veliko usmerjevalnikov za domačo rabo omogoča priklop USB-naprav. Če programska oprema usmerjevalnika omogoča poleg priklopa USB-tiskalnika tudi skupno uporabo USB-medija (na primer USB-ključek, USB-trdi disk), obstaja velika verjetnost (ni pa nujno), da je podprta tudi funkcionalnost večopravilne naprave. Uporabili smo obstoječ AVM-ov FRITZ!Box 7170. Ta usmerjevalnik, namenjen domači uporabi oziroma drugemu manjšemu okolju, poleg funkcionalnosti usmerjevalnika/požarnega zidu ter vmesnika VoIP za priklop analognih naprav telefonov omogoča tudi deljenje uporabe USB-vmesnika in funkcionalnost dostopovne točke.

Fritz!Boxov USB remote connection lahko deluje na dva načina. Pri samodejnem načinu se povezava med konkretno napravo, ki želi uporabljati »mrežni« tiskalnik, samodejno vzpostavi, ko je prisotna zahteva za tiskanje na njej. Ko je opravilo končano, se povezava z napravo samodejno tudi prekine. Tak način je uporaben zaradi dejstva, da je, takoj ko je opravilo končano, tiskalnik prost za druge uporabnike. Slabost takšnega načina povezovanja je, da so v tem primeru dostopne funkcije tiskanja, ostale tiskalnikove funkcije pa ne. Polno funkcionalnost omogoča ročni način povezovanja – kot trajna povezava. V tem primeru lahko uporabljamo vse funkcionalnosti (na primer skeniranje, informacije o napravi), težava pa je v tem, da tovrstna uporaba zahteva disciplino. Ko je uporabnik povezan na tak način (tudi če naprave sploh ne uporablja), je za druge uporabnike nedostopna.

Izkušnja

Po nekaj mesecih uporabe rešitve so izkušnje pozitivne. V domačem okolju s sproščanjem dostopa nismo imeli težav. Tiskanje je uporabniku prijazno, še boj skeniranje. Glede na različne mrežne izvedbe komercialnih večopravilnih naprav smo brez posebnega truda dosegli, da je skenirani dokument prišel na lokalni disk uporabnikove naprave (v primeru mrežnih večopravilnih naprav je to največkrat privzeti mrežni). Razlog za to je preprost. S pomočjo odjemalca USB remote connection dosežemo v primeru aktivnosti povezave navidezno lokalno povezavo med računalnikom in napravo. Učinek je pravzaprav tak, kot bi imeli v domačem okolju USB-napravo, ki bi jo prenašali in priključevali po potrebi – na vsak računalnik prek USB-vmesnika. Uporabljeni usmerjevalnik – model 7170 – podpira tudi VPN-povezljivost, zato smo poskusili tudi s tovrstnim načinom uporabe. V skladu s pričakovanji je tudi tak način deloval brez težav.

Opisani način reševanja »omreženja« vedno žal ni mogoč. Težava se največkrat pojavlja zaradi oglaševanih funkcionalnosti na napravah, ki v praksi pogosto niso izvedene, kot bi morale biti. V primeru uporabe tiskalnikov ni večjih težav, pogosto pa se pojavijo težave z večopravilnimi napravami. Če se kljub vsemu odločite za uporabo tovrstne naprave, preverite, ali je mogoče pred nakupom preizkusiti želene funkcionalnosti. V nasprotnem primeru se utegne zgoditi, da boste »prebrali« tisto, kar ste želeli prebrati, in ne tisto, kar piše. Posledica tega pa je lahko onemogočena ali delno omejena funkcionalnost naprave.

Moj mikro Januar Februar 2015 | Marko Koblar