Računalniške pisave ali fonti, kot jih »po domače« imenujemo, so večini vidni v obliki možnosti izbora določene pisave v različnih vrstah programske opreme, kot so: urejevalniki besedil, elektronske tabele ali različna predstavitvena orodja. Uporabnikom je popolnoma logično, da lahko prikazano besedilo natisnemo z enakimi lastnostmi, kot so prikazane na zaslonu, tudi na papir, folijo ali drug material. Zasluga za to gre sinhronizaciji prikaza na različnih napravah, ki se med seboj razlikujejo in ne vedo za obstoj drugih.
»PRAZGODOVINA«
Starejši bralci se verjetno spomnijo dni, ko je zahteval prikaz znakov čžš najrazličnejše nadgradnje strojne opreme. Grafične kartice Hercules (http://en.wikipedia.org/wiki/Hercules_Graphics_Card), ki se jih morda spomnite po prikazu na zelenih, jantarjevih ali sivih zaslonih, so za prikaz znakov, značilnih za našo abecedo, potrebovale posebno nadgradnjo. Pri novejših karticah VGA je za prikaz domačih znakov zadoščalo le nalaganje ustreznega programa ob zagonu (npr. vgayu), ki je omogočil prikaz želenih znakov in omogočal preklop med različnimi kodnimi tabelami oziroma tipkovnicami.
Prikaz želenih znakov na zaslonu pa še ni pomenil, da bodo ti znaki izpisani na papir. Prve generacije tiskalnikov (matričnih, laserskih, brizgalnikov) so imele vse znake zapisane v vezjih tiskalnika. Izpis posameznega znaka, je bil izveden na podlagi klica kode tega znaka. Celotno krmiljenje tiskalnika (npr. izmet lista, sprememba pisave ...), je bilo izvedeno prek krmilnih sekvenc. Zato je bilo za izpis znakov čžš treba izvesti preprogramiranje vezij tiskalnika, v katerih so bili shranjeni različni znaki (npr. angleški, nemški ...), in jih nadomestiti z novimi (npr. izbrisan je bil švedski nabor in nadomeščen z novim, ki je vseboval tudi znake čžš). Slabost uporabe v tiskalniku obstoječih znakov je bila omejenost na določene »privzete« tipe pisav, zato so si uporabniki pomagali na različne načine. Prva možnost je bila dodajanje namenskih kartic, ki so bile dodane v tiskalnike in jih razširile z novimi pisavami. Slabost teh rešitev je bila potreba po nakupu kartic za vsak tiskalnik in dejstvo, da je še vedno ostala omejitev na določene tipe pisav.
Razmeroma zgodaj so se začeli uporabljati drugačni pristopi k izpisu. S programsko opremo (npr. Lettrix za DOS) je bilo mogoče v tiskalnik začasno naložili poljubne znake (ki so jih uporabniki lahko tudi sami oblikovali) in jih klicati prek kod. Še preprostejša je bila možnost, da se posamezni znak ni več tiskal kot določena črka, ampak sličica. Črka a torej ni bil več a, ampak je postala množica belih in črnih pik znotraj navideznega okvirja, ki je bil namenjen črki a. Cena, ki jo je bilo treba plačati – zeloooo dolgo časa za izpis.
NOV VETER SKOZI OKNA
Tudi prve različice grafičnega okolja Microsoft Windows niso bile najprijaznejše uporabi »krilatih« črk. V prvih različicah je bilo potrebno kar nekaj »telovadbe« glede razporeditve znakov na tipkovnici oziroma prikaza pisav. Dokaj neopazno smo bili deležni pomembnih novosti na sistemski ravni. Ko je bil določen gonilnik nameščen v okenskem okolju, je deloval za vse okenske programe, kar je načeloma pomenilo manj težav pri vnosu specifičnih znakov, prikazu na zaslonu in izpisu s tiskalnikom.
Po navdušenju nad grafičnim okoljem smo uporabniki postali zahtevnejši. Zaradi dokaj omejenega nabora možnih pisav so se pojavili ponudniki »pisav«, ki jih je bilo mogoče dodati v sistem in tako razširiti nabor. Tovrstne pisave so bile za sistem manj »prijazne« (več o razlogih bo jasno v nadaljevanju), dejstvo pa je, da so bile tovrstne pisave običajno lepše izdelane, predvsem pa drugačne. Eden najbolj znanih ponudnikov tistega časa, je tudi danes vsem znani Adobe – med najbolj znane izdelke tistega časa na področju pisav sodi njihov Adobe Type Manager. Še večja potreba se je porajala pri različnih programih za grafično obdelovanje (npr. CorelDraw), ki so razširile nabor podprtih pisav (v prvih različicah je razširitev pisav delovala le v določenem programu, za katerega je bila izdelana).
OSNOVNI POJMI
Ko govorimo o področju prikaza besedil, se srečamo z različnimi pojmi. S področjem ustvarjalnega urejanja besedil in pisav se ukvarja tipografija. V tipografiji poznamo različne pisave, ki jih sestavlja eden ali več tipov »fontov«, ki so lahko različnih velikosti. Pogoj, da lahko določene tipe združujemo v isto skupino oziroma družino, je določena stopnja sorodnosti v skladu s pravili oblikovanja pisav. Družino sestavljajo »enake« črke, ki se razlikujejo po debelini (krepko – bold) ali naklonu (poševno – italic). Posamezno vrsto pisav sestavljajo številke, črke in ločila. Pogosto so dodani še različni simboli (npr. za denarne enote, matematični znaki ...). V pogovornem jeziku pisave pogosto zamenjujemo s pojmom font. Razlog za to je, da je v današnjem času ta razlika manjša, kot je bila v času tiskarskih strojev. Pisave so bile definirane z okviri, fonti pa so se osredotočali na praktično izvedbo v določenem slogu, ki je bil izveden s kompletom določenega števila črk definirane velikosti (pisava Arial 10 je en font, pisava Arial z velikostjo 12 pa drug font).
DIGITALNE PISAVE
Pisave so shranjene v obliki datotek kot majhne slike, ki z rastrsko sliko opisujejo obliko posameznega znaka, črke ali številke. Tovrstne pisave označujemo kot bitne oziroma rastrske. Druga možnost so znaki v obliki matematičnega zapisa, ki označujejo črte in krivulje (Bezierjeve), s katerimi definiramo obris posameznega znaka – znotraj črna barva, zunaj bela. Takšne pisave imenujemo vektorske. Razlika med obema vrstama zapisov je podobna razliki med bitnimi in vektorskimi slikami. Končni rezultat je v obeh primerih izpis želenega simbola, vseeno je med obema tipoma zapisov precej pomembnih razlik.
Pri bitnih pisavah je treba za vsako velikost (npr 10, 12, 14 ...) izdelati ustrezno število pisav, zato veljajo za nefleksibilne. Z določenimi postopki je mogoče doseči tudi spremembo velikosti bitnih fontov, zavedati pa se je treba, da je videz tovrstnih fontov optimalen pri velikosti, za katero so narejeni. Prednost rasterskih pisav je razmeroma preprosta izdelava in hitrost – zato ni nenavadno, da so se v času omejene procesorske moči in pomnilniški kapacitet, ki so jih imeli računalniki v preteklosti, izkazali za ugodnejše.
Pri vektorskih zapisih je treba za vsako velikost pisave izvesti ustrezen postopek, ki izvede rasterizacijo in se na podlagi ustreznega algoritma odloči, ali bo določena pika bela ali črna. Ta postopek lahko izvajajo različne naprave in se izvaja vedno znova, zato je zamudnejši. Pri napravah visokih ločljivosti (na primer tiskalniki – veliko pik na palec) ni težav, pri naprav z manjšo ločljivostjo (npr. zasloni) pa lahko pri prikazu majhnih znakov naletimo na težave (npr. deformacije). Prednost vektorskih zapisov se skriva v možnosti preprostih transformacij.
VELIKOST
Velikost je poleg oblike ena najopaznejših lastnosti določene črke. Merimo jo na različne načine (npr. pikah, milimetrih ...) najpogosteje pa jih merimo v pikah. Morda ste pri uporabi različnih tipov pisav »enake« velikosti ugotovili, da te niso enake. To je posledica dejstva, da se lahko pike definirajo na različne načine. Zelo pogosto označujemo piko, ki je 1/72 palca – tako imenovani desktop publishing point. Pri uporabi pisave velikosti 12 (1/72 x 12 je velikost 1/6 palca oziroma nam bližjih 4,23 mm). Pri velikosti se moramo zavedati, da gre za navidezni okvir oziroma višino okvirja, znotraj katerega definiramo matriko vseh črk (ne glede na velikost oziroma podaljšek pod osnovno vrstico ).
Pisave so lahko shranjene v različnih formatih kot so Microsoft Windows Bitmapped Font (*.fon), PostScript Type ... Razlogov za to je več. V času prihoda prvih različic okolja Windows so bile zaslonske pisave omejene le ne nekaj tipov, spreminjanje velikosti pa je pogosto pomenilo deformacijo. Adobe je izdelal vektorske pisave (PostScript), ki so bile namenjene profesionalnim uporabnikom (Type 1, Type 3). OpenType sta razvili skupaj podjetji Microsoft in Adobe. TrueType so razvili pri podjetju Apple, prevzeli pa so jih tudi drugi – tovrstne datoteke najdemo tudi v okenskem imeniku ../Fonts (*.ttf). Seznam še ni končan, pomembno je, da lahko z ustreznimi orodji pretvarjamo med seboj različne vrste pisav oziroma tipe zapisov.
IZBIRANJE PISAVE
Posamezni tipi črk se razlikujejo po določenih lastnostih, ki so pogosto vključene tudi v ime pisave. Ena od njih je tako imenovana teža. Z njo opisujemo relativno razmerje višino simbola in njegovo debelino. Za opis je na voljo tabela, v kateri nastopajo bolj ali manj znani izrazi (thin, light, normal, bold, heavy, ultra-black ...). Teži podoben parameter je širina pisave, le da pri njej namesto višine nastopa širina. Tudi v tem primeru imamo tipična imena (compresse, narrow, wide ...). Širine ne smemo zamenjati drugim pojmom – sorazmernostjo (proportion). Če so vse črke enako široke (npr. črki a in i), lahko označimo pisave z izrazi monospaced, non-proportional. Končajmo s pogostim pojmom, ki prav tako pogosto nastopa v imenih pisav – serif. Prepoznamo jih po tem, da imajo pisave na koncih določene »okraske«. Predpona sans (v francoščini pomeni brez) označuje, da okraskov v določenem tipu pisave ni.
Izdelava potrebnega nabora znakov zahteva določeno spretnost, upoštevanje pravil in čas. Izbor pisav je na spletnih straneh izredno bogat, zato je smiselno uporabiti že narejene pisave, ki jih lahko prenesemo (pogosto tudi brezplačno) s spletnih strani. Razloga za to sta dva – prihranili bomo precej časa, saj lahko najdemo že izdelano pisavo po svojih potrebah. Znanje in izkušnje za izdelavo lastnih pisav bomo lažje pridobili postopno z morebitno predelavo/dodelavo obstoječih pisav.
Do spletnih strani s pisavami lahko pridemo prek iskalnika (npr. Google). Izbrali smo eno od strani – www.myfonts.com/browse/foundry/larabie/. Za primer smo določili pisavo Duality. Osnovno pisavo lahko prenesemo brezplačno. Spletna stran je prijazna do uporabnika, saj si lahko pred prenosom ogledamo razpored in ugotovimo, ali so v pisavo vključeni vsi znaki, ki jih potrebujemo (tudi črke čžš). To lahko storimo na dva načina – v besedilno polje vnesemo želene znake ali pa si ogledamo razširjeno tabelo vseh znakov in preverimo kodno tabelo. Uporabnik se lahko odloča, kakšno obliko zapisa želi. Prenos in namestitev pisave v računalnik izvedemo tako, da opravimo brezplačni »nakup« s klikom povezave View pricing and availability. Izberemo le brezplačno različico in jo dodamo v košarico (gumb Add to cart nato gumb Place this order). Pisavo lahko namestimo samodejno v okensko okolje z datoteko *.msi ali prenesemo datoteko *.zip, v kateri je datoteka duality.ttf in pisavo namestimo ročno (Nadzorna plošča/ Pisave/ Datoteka/ Namesti novo pisavo …).
POSTANITE »FONT MAJSTR«
V navedenem primeru smo imeli precej sreče. Pisava je bila na voljo brezplačno, poleg tega je imela izbrana pisava izdelane tudi vse potrebne črke. V veliki množici brezplačnih pisav v spletu bo to prej izjema kot pravilo. Običajno so izdelane vse potrebne črke in številke, manjkale pa bodo specifične črke naše abecede ali pa ne bodo pravilno razporejene glede na tipkovnico (kodna tabela). Ker ne želimo, da bo Špela postala Spela in žaba zaba, bomo že izdelane pisave ustrezno popravili. Za tovrstna opravila je na voljo precej komercialnih orodij (npr. FontCreator – www.high-logic.com/fontcreator.html) v našem primeru pa bomo smo izbrali brezplačno različico programa Type Light (http://homepages.ihug.co.nz/~allanm1/Typelightsetup.exe). S njim lahko naredimo ali urejamo ter prevajamo različne tipe pisav (TTF, OTF). Licenca omogoča brezplačno uporabo za zasebne namene in omejeno komercialno rabo. Program deluje od različice Windows 98 dalje.
S spletne strani www.dafont.com/ (ali recimo www.1001fonts.com/) prenesimo pisavo One Stroke Script. Naredimo kopijo datoteke v imeniku c:\test. Ko pisavo ročno namestimo in poskusimo vnos znakov čžš, ugotovimo, da teh črk ne izpisuje pravilno. Zato pisavo odpremo s programomType Light v imeniku c:\test. S klikom možnosti View – Mapping, odpremo okno, v katerem se nam izrišejo krivulje, ki definirajo posamezen simbol glede na kodo oziroma tipko. Paziti moramo, da imamo aktivno ustrezno kodno tabelo, saj sicer ne bomo našli (sivina) oznake, na katerem mestu morajo biti manjkajoče črke. Pomagamo si lahko tudi tako, da odpremo eno od obstoječih pisav in si ob pregledu te zabeležimo, na katerih mestih so želene črke. Običajno potrebujemo le velike in male črke čžš. Najlažje in najboljše zaradi enotnosti črk je, če si kot osnovo prekopiramo velike črke CZS za bodoče ČŽŠ ter male črke czs na mesta bodočih črk čžš. Dodati moramo le še strešico, ki jo lahko narišemo sami ali pa jo »ukrademo« s kakšnega znaka (po potrebi morda še obrnemo ali zrcalimo) in jo kopiramo na vse želene znake. Ko so znaki končani moramo svoje delo pravilno shraniti. Smiselno je, da popravimo podatke o pisavi (meni Font – Names). Popravimo ime v polju Family Name v mojMikro ter v polju Full name predpono mojMikro (to sicer ni v skladu s pravili poimenovanj pisav!). Pisavo shranimo in zapremo Type Light ter namestimo prek nadzorne plošče (Nadzorna plošča/ Pisave/ Datoteka/ Namesti novo pisavo …). Po namestitvi bo nova pisava mojMikro vidna tudi v vseh aplikacijah.
Datoteko znova odprimo in spremenimo enega od simbolov (npr. klicaj). Datoteko shranimo in preverimo spremembe. Opazili bomo, da sprememba simbola ni vidna na zaslonu. Razlog je ta, da je v sistemu še vedno nameščena prvotna pisava, zato jo je treba najprej odstraniti in nato namestiti novo različico pisave. Po tem posegu bo sprememba znaka vidna tudi v pisavi/na zaslonu. Program Type Light omogoča večino osnovnih opravil z pisavami. Zahtevnejši lahko posežejo po programu z zmogljivejšimi orodji, kot je na primer FontForge (http://fontforge.sourceforge.net/, http://en.wikipedia.org/wiki/FontForge). Za namestitev FontForga v okolje Windows moramo namestiti CygWin. Natančnejša navodila za namestitev lahko najdemo na spletni strani www.typeforge.net/cms/index.php?option=com_content&task=view&id=15&Itemi.... Komur namestitev CygWina ni po godu, lahko s spletne strani prenese že prevedeno različico (www.geocities.jp/meir000/fontforge/fontforge-mingw_2009_03_05.zip), ki jo uporabljamo enako kot običajne programe za okensko okolje.
VAM KRIVULJE NISO VŠEČ ?
Podobno lahko izdelamo tudi rastrske pisave, le da bomo tokrat namesto izdelave krivulj, ki opisujejo rob želenega simbola, polnili matriko. Preprost za uporabo je Fony (http://hukka.furtopia.org/projects/fony/). Fony je namenjen izdelavi in urejanju rastrskih pisav (končnica *. fon), vseeno pa lahko vanj uvozimo tudi vektorske pisave (npr. TrueType). Pri izdelavi ali uvozu moramo biti pozorni na dvoje. Izdelati moramo vse velikosti želenih pisav, poleg tega moramo paziti na ustrezne dimenzije matrike, v katere definiramo posamezno črko, številko ali simbol. Podobno pazljivi moramo biti tudi pri morebitnem uvozu obstoječih pisav (uvoz pravilne velikosti), ki jih bomo pretvarjali v rastrske pisave. Fony omogoča tudi namestitev in odstranitev izdelane pisave.
Pisave lahko izdelamo tudi prek različnih spletnih strani. Ena od teh je www.yourfonts.com/. S pomočjo te strani in privzetega obrazca (tabele), v katerega uporabnik vnese obliko želenih znakov (npr. prostoročno pisavo, ročno izrisane črke), dobi uporabnik na koncu ustrezno datoteko. Zveni zapleteno ? V resnici je vse prej kot to. Najprej prenesemo obrazec, potreben za vnos znakov (www.yourfonts.com/template.pdf). Pri oblikovanju posameznega znaka (ročnem izrisu s črnim flomastrom ali recimo tušem) moramo paziti na določena pravila, kot so osnovna vrstica, sorazmerja ... Ko smo z rezultatom zadovoljni, obrazec zajamemo z optičnim bralnikom. Zajem mora biti izveden izvedeno v barvah ali sivinah pri ločljivosti med 150 in 300 točkami na palec. Predlogo shranimo v grafično datoteko (gif, tif, jpeg). Na koncu določimo še ime pisave in datoteko naložimo na spletno stran. Nalaganje običajno traja okrog ene minute. Če so pri tovrstnem »avtomatskem« izdelovanju težave (v našem primeru s črko »č«), lahko dobljeno datoteko popravimo v urejevalniku (priporočljivo je, da simbol postavimo na pravo mesto v skladu z kodno tabelo, ki jo uporabljamo). Seveda bo prej treba odšteti še slabih 10 evrov za posamezno pisavo za storitev spletnega servisa. Če se vam to zdi preveč, lahko izberete katerega od brezplačnih spletnih servisov za izdelavo pisav, kot je http://fontstruct.fontshop.com/. Omenjeni servis je zanimiv zaradi že pripravljenih gradnikov, ki olajšajo izdelavo pisav.
Izdelava določene pisave zahteva določeno znanje, čut za oblikovanje in čas. Glede na vložen čas, ki ga boste porabili za izdelavo posamezne pisave, je dobro, da preverite, kako boste pisavo lahko shranili (morebitne omejitve), morebiten način vnosa podatkov v spletni servis in prevzem pisave. Sicer lahko doživite neprijetno presenečenje, ko šele tik pred koncem ugotovite, da sta bila vse delo in porabljen čas zaman.
Zanimivosti in nasveti
• Pisave imajo pogosto zanimivo zgodovino. Helvetiko je kot eno od prvih pisav na laserskih tiskalnikih predstavilo podjetje Apple. Omenjeni tip pisave se pogosto primerja z Arialom, ki ga podpira podjetje Microsoft.
• Posamezen simbol lahko vnesemo tudi prek kode. Držimo tipko Alt in (obvezno na numeričnem delu tipkovnice – sicer ne bo delovalo !) vnesemo potrebno kodo. Za pritisk velike črke A pritisnemo tipko Alt in vnesemo njeno kodo (65) kot 065. Ko tipko Alt spustimo, se prikaže velika črka A.
• Vsak med nami ima tip pisave, ki ga najraje uporablja. Tip in velikost izberemo glede na namen. Velja, da so pisave, ki imajo različno širino, lažje berljive. Lažje berljive naj bi bile tudi pisave z okraski. To je tudi razlog, da tovrstne pisave pogosto zasledimo v najrazličnejših tiskanih medijih (knjige, časopisi). Določeni tipi pisav niso namenjeni branju, ampak le okrasu besedila ali za izpis naslova (npr. pisave v obliki različnih ornamentov, pisane črke).
• Če se držimo pravil, ki jih narekujeta oblikovanje in označevanje pisav, lahko že na podlagi imena sklepamo o določenih lastnostih posameznih tipov pisav.
• S pomočjo znanega stavka »The quick brown fox jumps over the lazy dog« lahko izpišemo vse znake angleške abecede in vidimo obliko posameznih črk in njihov učinek v besedilu.
Moj mikro, Julij – Avgust 2009 | Evan Ambrož |
