Metod, ki so jih oblikovali hekerji za beleženje tipkanja, dogajanja na zaslonu, oddaljeno vklapljanje spletnih kamer in mikrofona računalnika, pa ne uporabljajo le hekerji in »hekerji«, temveč na žalost vse bolj tudi delodajalci za nadzor nad zaposlenimi, ki se takšnega nadzora ne zavedajo. »Ubogi« delodajalci, ki jih »grdi« delavci izkoriščajo in na delovnem mestu, namesto da bi delali, visijo v Faceboku in se pogovarjajo s prijatelji. Ima delodajalec pravico tako nadzirati zaposlene?

Tudi Slovenija ni (več) imuna na spletni kriminal. Odkar statistično sodimo med razvitjše države, postajamo zanimivi. Napadi prihajajo največ iz tujine, domači nepridipravi pa so pri tem večkrat le pomagači. Bojujemo pa se proti organiziranimi genijem, z zelo jasnimi in nevarnimi cilji. Absolutne varnosti ni, zaščititi se moramo sami. Toda kako, ko pa ni več mogoče obvladati vsega, kar se dogaja v računalniku in kaj prihaja iz spleta? Pravilo je, ne zaupajte nikomur in bodite zelo previdni pri vsem, kar je lahko potencialna žrtev napada. In kaj je to? Vse, kar je mogoče zlorabiti v vašo škodo – od elektronskega bančništva do osebnih podatkov, zdravstvenih podatkov pa do gesel za dostop do različnih spletnih servisov in strani!

Si predstavljate, da bi šli k zdravniku, ta bi nam predpisal zdravilo, v lekarni bi ga prodali, nato bi se zdravje poslabšalo in bili bi sami krivi, da je do tega prišlo. In to kljub dejstvu, da se je zdravnik zmotil pri diagnozi, naredil slovnično napako pri imenovanju zdravila na receptu in da lekarnar tega ni znal prebrati, pa je dal zdravilo, ki mu je bilo ravno pri roki. V realnem življenju si to verjetno težko predstavljate. A tako nekako je glede nevarnosti, ki prežijo iz spleta. Ni pomembno, koliko napak naredijo vpleteni, in tudi ne, da je dokazano, da so zlorabe omogočile ravno te, na koncu smo vsega krivi uporabniki.

Po mnenju Brada Brooksa, enega Microsoftovih podpredsednikov, je najboljša novost v sedmici interaktivna televizija. Strinjal sem se z njim. Tudi meni se tako zdi. Gospodu se je že narisal velik nasmešek na obrazu, češ, pa sem obrnil tega novinarja. Ko sem nadaljeval ... BUT (toda) kaj, ko v večini sveta ne deluje. Priznal je, da imam prav. To pa kaže, da kljub lepim besedam in obljubam svetovnih voditeljev kupci niti v tako imenovanem razvitem svetu še zdaleč nismo enakovredni.

Naslednji prispevek bo morda zvenel kot izliv besa. A je odraz lastne nemoči in jeze nad ekonomsko stvarnostjo, ki smo ji priča. Ko smo uvajali kapitalizem, so nam govorili, da je konkurenca rešilna bilka za vse težave na trgu. Da je ta edina, ki s časom ustvari ravnovesje sil na trgu in postavi vse na svoje mesto. »Malo počakajte in vse se bo uredilo,« so nam govorili. A se konkurenca vse bolj izkazuje za nekaj nestvarnega, imaginarnega, posebej pa za nekaj, kar deluje le znotraj omejenega trga. Brez pravih korekcij od drugod, iz soseščine. Skupni evropski trg ne deluje, vprašanje je, ali in kdaj bo začel delovati in, če gledamo informacijski trg, ali je to sploh želja proizvajalcev računalniške opreme, saj v njej bolj ali manj vse niti držijo Američani.

Še pred časom je veljalo, da nihče ne more identificirati spletnega uporabnika, če njegovih osebnih podatkov ne izda ponudnik dostopa v internet. A ker je v večini držav to dovoljeno le v primerih suma kriminalnega početja, smo bili, če seveda nismo imeli masla na glavi, uradno varni. A spletne tehnologije so napredovale in danes nad identifikacijo nima nadzora le ponudnik dostopa v internet. Tudi če še tako dobro zakrivamo svoje spletne strani. To pot ne bomo govorili o kriminalnih namerah kraje identitete in vsega, kar to početje prinaša s sabo. O tem smo v Mojem mikru govorili že večkrat. Govorili bomo o bolj subtilnem početju – sledenju uporabnikovega vedenja.

Spomnimo se, koliko srda je bilo lansko leto naperjenega proti spletnim iskalnikom, predvsem Googlu kot največjemu med njimi, zaradi hranjenja podatkov o iskanjih, ki so jih izvedli uporabniki. Tu sicer ne gre za klasično sledenje uporabnikom po spletu, zagotovo pa so to podatki, iz katerih je moč izluščiti vedenjske informacije in jih popredalčkati v osebnostne profile. To pa so že stvari, ki imajo na trgu svojo, natančneje zelo veliko vrednost. Pa ne gre za fobijo »velikega« brata in nadzor elit nad človeštvom. Gre za realno nevarnost, da nas bodo velike korporacije z vsakim obiskom spleta podrobneje poznale. Pri tem ni nujno, da gre za poznavanje v smislu »Janez Novak«, bolj v smislu »tehnološki navdušenec«, »gurman«, »ljubitelj avtomobilov«, »Vzhodnoevropejec«, »belec« …

Obeta se pooblačitev, saj prihajajo oblaki. No ja, en sam oblak. A glede na to, da je vse več govoric, raziskav in napovedi o tem, da bo računalništvo v oblaku povzročilo zaton samostojnih programov, je ta oblak res videti kot nekaj revolucionarnega. Pa je res tako?

Kaj je bistvo obdelave fotografij? Da obdelamo vse, ki smo jih posneli, ali zgolj tiste, ki so obdelave potrebne? Kakorkoli že, prva možnost je znotraj spletnega programa skoraj misija nemogoče. Datoteke so vedno večje (zmanjševanje pomeni delno uničenje fotografije) in bi hitro presegle prostor, ki ga uporabniku brezplačno ponujajo ponudniki tovrstnih spletnih storitev, da ne govorimo o potrebnem času nalaganja. Ostane le druga možnost, a tudi tu je prisotna omenjena težava.

V roke nam je prišlo avgusta objavljeno poročilo z naslovom »Cellphones and Brain Tumors: 15 Reasons for Concern – Science, Spin and the Truth Behind interphone« (Mobilni telefoni in tumor na možganih: 15 razlogov za skrb – Znanost, zmeda in resnica o mobilni telefoniji). V poročilu, ki je sad dela raziskovalcev v 13 državah, je govor o sevanju visokofrekvenčnih naprav (hišnih prenosnih telefonov in telefonov GSM) in vplivu sevanja na razvoj rakastih bolezni v možganih. Poročilo pozornost posveča vplivu sevanj na tri različne tipe rakastih bolezni v možganih (dva tipa tumorja na možganih in tumorju slušnega živca v možganih).