Razmetana miza, stanovanje, kronično zamujanje. Vsi imamo slabe navade. Naprave nam lahko pomagajo, da se slabih navad znebimo, ali pa stvari še poslabšajo. Namesto da nam ponudijo enostaven način, da izboljšamo svoje življenje, prilijejo dodatnega olja na ogenj. Tokrat si bomo ogledali slabe navade pri uporabi naprav. Malo je ljudi, ki bi lahko trdili, da prav ničesar od tega ne počnejo.

Palestinski raziskovalec varnosti informacijskih sistemov je poleti nekajkrat opozoril Facebook na hrošča v sistemu. Ta je dopuščal, da lahko vsak, tudi pošiljatelj nezaželenih sporočil ali spletni prevarant, na zidu drugega uporabnika objavi, kar koli želi, tudi če ni njegov »potrjeni« prijatelj. Facebook hrošča ni želel priznati, zato je Palestinec objavil sporočilo na računu ustanovitelja podjetja Marka Zuckerberga. Šele tedaj so napako popravili, vendar Palestincu niso hoteli izplačati obljubljene nagrade.

Ko bi se lahko študent brezplačno izobraževal sam, na najboljših svetovnih univerzah, sprejemal znanje najboljših profesorjev in gradil »a la carte« interdisciplinarno poklicno kvalifikacijo, ki jo priznavajo največji svetovni zaposlovalci. Ni fantazija, temveč ena od možnosti, ki jo ponuja tako imenovano množično odprto spletno izobraževanje (MOOC).

Ponudniki fiksnega dostopa v internet se že dlje časa trudijo spodkopati nevtralnost interneta: »Tako ne gre več, mi vlagamo in vzdržujemo omrežja, plačujemo mednarodne povezave, drugi pa služijo na naš račun. Potrebne so spremembe.« Te bomo občutili uporabniki. Ali to pomeni konec naročniških paketov z neomejeno količino prenesenih podatkov na nekaterih prenosnih tehnologijah?

Bonsaj mačke, ki prebivajo v steklenici, gromozanski psi, višji od konjev, božja znamenja, kajpak tudi vesoljci, ki so ustvarili človeka. Verjamemo? Če smo skeptični glede teh primerov, pa mirno požremo vse preizkuse in hvalospeve izdelkov in storitev. Pa res lahko zaupamo uporabniku »johny123«? Kdo sploh je? In kako to, da je odlično ocenil izdelek, za katerega sumimo, da ni vreden počenega groša?

Lažne (predelane) fotografije niso nič novega, saj so se pojavile kmalu po iznajdbi fotografije. Računalniki so lažiranje dvignili na novo raven, ko lahko fotografijo hitro spremenimo, za to pa ne potrebujemo ne veliko denarja ne znanja. Vse je v redu, dokler gre za hecanje. Ko pa fotografijo nekdo spremeni zato, da nekoga javno oblati, potem je vrag vzel šalo. Kako spoznamo, da je s fotografijo nekaj narobe?

Kaj je značilno za elektronske naprave, pa naj bodo od znanega proizvajalca, brez imena, drage ali poceni? Da imajo enake sestavne dele in da jih, razen nekaj izjem, sestavljajo v nekaj megatovarnah v Tajvanu ali na Kitajskem.

Model »plačaj in igraj brez omejitev« na škodo uporabnikov spreminjajo v model freemium, pri katerem nikoli ne moremo vedeti, koliko nas bodo užitki stali. Ponudniki iger so postali pogoltni. Zaslužki, ki so jih imeli s starim modelom, jim ne zadoščajo več. Uporabnike ujamejo z obljubo o zastonjski ali izjemno poceni igri, nato pa uporabijo vse mogoče psihološke zvijače in manipulacije, da jim ti ves čas še dodatno plačujejo. Uspeh igralca ni več odvisen od njegove spretnosti, temveč od denarja, ki ga je pripravljen dodatno zapraviti.

Igra, ki v sebi skriva izobraževalno vrednost, saj spodbuja ustvarjalnost, reševanje problemov in kritično mišljenje, je v kratkem času zasvojila slovenske najstnike. Dvanajstletni Matic je sposoben presedeti pred računalnikom ves dan, bodisi da gradi v ustvarjalnem načinu, se bojuje s pošastmi v načinu »preživetje« ali pa se srečuje s prijatelji v načinu za več igralcev. Ko pa ni pred računalnikom, bulji v zaslon tablice, saj si je zadal cilj, da pregleda vse z Minecraftom povezane videoprispevke na YouTubu. Zaradi števila teh in sprotnega nastajanja novih je slednje nemogoče, a to mu ne vzame poguma.