Oni niso pozitivci, pa tudi negativci ne. So »legija, ki ne oprošča in ne pozablja«. Kaj so torej skupine, kot sta LulzSec in Anonymous? Organizirani hekerji? Spletni kriminalci, ki jih zanima le vdor v sisteme s ciljem kraje podatkov? Posamezniki z višjimi cilji? Za Ameriko, pa tudi za večino zahodnih držav, je meja med internetnim kriminalom ter vohunjenjem in aktivizmom oziroma »hektivizmom« tanka. Pripadniki hekerskih organizacij niso vohuni, to je bolj ali manj jasno, vendar morajo biti pripravljeni, da jih bodo tako obravnavali, če (ko) jih bodo ujeli.

Zgodovinsko gledano so bili hekerji vedno nadpovprečno bistri posamezniki, ki so vdore izvajali zaradi nečimrnosti in želje dokazati sebi in drugim, da so tega zmožni. Internet je hekerje povezal med seboj, jim omogočil organizirano delovanje in izmenjavo izkušenj. Kot lahko vsak postane novinar in piše svoj blog, tako se lahko vsak nauči vsaj osnov hekerskih veščin. Zgodila sta pa se še dva premika: zbrisala se je meja med kriminalnim dejanjem z namenom pridobitve koristi in drugimi hekerskimi napadi in skozi hekerske skupnosti so se začele promovirati politične ideje.

Nobenega dvoma ni, da tehnološki napredek prinaša družbene spremembe. Zaradi industrijske revolucije so se ljudje preselili v mesta, da bi našli delo v prenatrpanih tovarnah. Tlačanstvo je bilo ukinjeno, močne družinske vezi, samozadostnost in pravico do posesti zemlje so nadomestili negotov najem zemlje, odvisnost od trgovin in slabitev družine. Informacijska revolucija, ki jo tako radi postavljamo ob bok industrijski, tako drastičnega vpliva na družbo nima. Kljub temu pa so nekatere spremembe, tehnologije, ki so bile razvite, vplivale na življenje večine ljudi. Oziroma vsaj na nas, ki živimo v »razvitem« svetu.

Načini fotografiranja so seveda pomembni. Tako tisti, ki so pripravljeni vnaprej, kot tudi tisti, ki uporabniku omogočajo nekaj več svobode pri nastavljanju parametrov, če si to želijo. Večina si sicer ne želi brkljati po kopici nastavitev, je pa dobro, če jih aparat premore, saj vas bo morda fotografija nekoliko bolj zagrabila, kot pričakujete, in bo to dobra priprava na aparat DSLR.

Brez digitalnega fotoaparata ne gre več. Vsaj kompaktnega ima že praktično vsak. Marsikomu namreč zadoščajo tudi poceni kompaktni modeli, ki imajo objektive z majhnimi povečavami. Včasih pa to le ni dovolj. Včasih se je na primer nemogoče dovolj približati objektu, ki nas zanima, posebej če je to recimo plašna žival ali kak objekt, do katerega ne bi radi pešačili. Za takšne primere pa so namenjeni tako imenovani super zum kompaktni fotoaparati.