Računalniško opremo občasno posodabljamo. Včasih je temu vzrok okvara ali iztrošenost, včasih premajhna zmogljivost za obseg dela, včasih pa čedalje zahtevnejša programska oprema. Pri tiskalnikih je zgodba nekoliko drugačna. Za nakup je treba odšteti določeno vsoto denarja, potem pa moramo skozi vso življenjsko dobo tiskalnika zanj kupovati ne le papir, ampak tudi drug potrošni material: barve in različne materiale, ki se med tiskanjem obrabijo (valji, folije ...).

Domača uporaba tiskalnikov se vsekakor razlikuje od uporabe v manjših ali srednjih podjetjih. Če ne glede drugega pa, vsaj običajno, po obsegu tiskanja. Kljub temu je večina tiskalnikov, ki jih imamo doma, v resnici namenjena tudi manjšim pisarnam. Tako imamo doma tiskalnike, ki so praktično zmogljivejši, kot bi bilo nujno potrebno.

Drugače kot pri poslovni rabi, kjer pomembno vlogo igra tudi količina izpisa, je tiskanje doma praviloma omejeno na nekaj izpisov na mesec. Morda kak dopis, pritožba, seminarska naloga. Če so barve, seveda tudi fotografije. Delo je raznoliko in vsem tem zahtevam najlaže ustrežejo brizgalniki. So majhni, tihi, preprosti za rabo in znajo zadovoljiti potrebe večine gospodinjstev.

»Bog ne daj, da bi crknil televizor, Bog ne daj ...« poje Adi Smolar. Pa še res je, Bog ne daj, da bi crknil televizor, saj je današnja uporabnost televizorjev mnogo večja kot prvotna namembnost – spremljanje TV-programa.

Čas videorekorderjev se je dokončno iztekel, o čemer priča težava, če ga želite v trgovinah še kupiti. Kakšnega še dobite, izbire pa ni več. V celoti so jih izpodrinili digitalni snemalniki, ki v cenejših različicah zapisujejo na medij DVD, dražji pa imajo vdelan še trdi disk.

V začetku januarja je svet filmofilov in ljubiteljev HD-vsebin presenetila odločitev studia Warner Bros, da bo opustil svoj nevtralni položaj (podpiral je oba formata) in do poletja postopoma ukinil podporo formatu HD DVD ter začel izdajati ekskluzivno za blu-ray. Mnogi so v tem videli konec vojne HD-formatov, a resnica morda le ni tako enostavna …

Evolucija se je začela, ko je po šestih letih razvoja Bairdove mehanske televizije v Veliki Britaniji Telefunken v Nemčiji izdelal prvi televizor s katodno cevjo. Razvoj je bil prekinjen času 2. svetovne vojne, po tem, ko so v vsem svetu prodali le nekaj tisoč televizorjev.
Že kmalu po vojni so Francozi razvili celo VHF TV-sistem z 819 vrsticami, ki je že za tiste čase prenašal 819 vrstic (več kot današnji 720-vrstični HD-signal), na žalost sicer le črno-belo sliko – pa saj je bila večino filmov v tistem času predvsem črno-belih. Ne glede na vrhunsko kakovost se sistem zaradi prevelike zahtevnosti ni obdržal, leta 1969 ga je opustila Belgija, komaj leta 1984 Francija in leto zatem Monako. Tudi v TV-tehnologiji velja Darvinovo načelo, da ne preživijo najboljši, temveč najbolj prilagojeni.

Medtem ko je plazma po delovanju bliže katodnim televizorjem, LCD deluje povsem drugače. Pri plazmi (pravzaprav je to ioniziran plin) se prosto tavajoči elektroni zaletavajo v mešanico žlahtnih plinov, ki zato oddajajo UV-svetlobo. Ta svetloba osvetljuje pike na fosforescenčnih premazih notranje strani zaslona (tri premazi za tri barve – rdeča, zelena, modra), in ko zažarijo različne kombinacije sosednjih pikic, vidimo različne barve na zaslonu.

Navkljub napovedim, da bo konec preteklega leta na trg prišla peščica revolucionarnih, zanimivih televizijskih tehnologij (SED, FED in LaserTV) se to ni zgodilo. Edina odmevnejša novost leta je (majhen) Sonyjev OLED-televizor. Zato je vprašanje, ali lahko v 2008 sploh pričakujemo kaj novosti, povsem na mestu.

Pred meseci mi je kolega omenil, da ne uporablja protivirusnih programov, ker da mu upočasnjujejo računalnik. Skoraj z nejevero sem ga poslušal in zmajeval z glavo. Uradni Microsoftovi podatki potrjujejo, da se nezaščiten računalnik z originalno namestitvijo sistema Windows brez popravkov okuži v roku 15 minut po priklopu v internet … Ogroženi so naši podatki, a še pomembneje, tudi mi in naši najmlajši!