Lahko se zgodi, da vam ponudnik vaš »oblačni« račun zapre oziroma prepreči dostop do njega. To se je zgodilo že marsikomu. Pred kratkim je bilo v spletu najti zgodbo nekega Dylana, ki je imel dokaj zanimivo izkušnjo z Googlom. Nekega jutra, ko je hotel pregledati svojo pošto, ga je čakalo sporočilo, da je njegov račun zaprt, saj je Google »zaznal kršitev pogojev uporabe«. In to je vse. Nobenih podrobnejših podatkov, da bi človek lahko vedel, kaj je naredil narobe, predvsem pa, kako to popraviti, da lahko svoje podatke dobi nazaj.

Vsi bomo šli v oblak! Nobene potrebe ni več po tem, da bi imeli v domačem računalniku programe in podatke. Zakaj se »matrati« z nameščanjem vsega mogočega, če pa je dovolj bolj ali manj le brskalnik? To je mantra, ki nam jo informacijska industrija ponavlja že nekaj časa. Toda ali je to, kar govorijo, sploh res? So stvari v oblaku res tako preproste? Niso. Zatakne se že v osnovah – pravici do uporabe. Ne le, da so stvari malce čudne, celo nevarne so lahko.

Slovenci smo narod, ki imamo za vsako okvaro »nekoga«. Če se pokvari avto, naš prijatelj, znanec ali sodelavec pozna »nekoga«, ki lahko stvar popravi za pol cene. Zakaj je tako? Morda tudi zato, ker smo imeli v preteklosti slabe izkušnje z uradnimi servisi. In to tako glede cene kot tudi kakovosti. Če nekdo nekaj naredi na pol, potem naj bo vsaj to tudi polovico ceneje. To je bila naša logika. Pa ne le pri avtomobilih. Enako je bilo z vodovodi, centralno kurjavo, elektriko in … tudi računalniki.

V prejšnjih dveh številkah Mojega mikra smo s pregledom okoljskih ciljev in ukrepov podjetij Microsoft in IBM zastavili serijo člankov na temo okoljske odgovornosti velikanov IT. V tokratnem nadaljevanju pregleda je na vrsti Cisco, eden ključnih členov čedalje bolj omreženega sveta, ki je v zadnjih dveh različicah tolikanj omenjane lestvice Cool IT Leaderboard okoljevarstvene organizacije Greenpeace kljub precejšnjim spremembam metodologije obakrat zasedel prvo mesto.

V prejšnji številki smo s pregledom okoljskih prizadevanj Microsofta začeli s pričujočo serijo člankov na temo okoljske odgovornosti velikanov IT. Tokrat je na vrsti IBM, za katerega mirno lahko rečemo, da je pri svojih stotih letih najbolj »zrelo« podjetje v panogi. Pa je tako tudi na področju skrbi za okolje? Nedvomno je bil IBM med prvimi podjetji, ki so sploh začela razmišljati o svojem vplivu na okolje, pa tudi svojem »vplivu na vpliv.« Dokaz za to je smernica iz leta 1969 (!), ki se nanaša na ponudnike kemičnih odpadkov in določa zahteve glede njihove okoljske ustreznosti.

Podjetja se začenjajo bolj zavedati svoje družbene in okoljske odgovornosti, malo zaradi marketinško uporabnega zvena te besedne zveze, malo zaradi prihrankov, malo pa zato, ker jih nemara res skrbi za okolje. Med njimi je tudi nekaj slovenskih podjetij iz sektorja IKT, ki se že nekaj let na lastno pest trudijo z recikliranjem papirja, boljšim izkoriščanjem energijskih virov in podobnimi hvalevrednimi dejavnostmi, vendar jih na tem mestu vsaj za zdaj ne bomo omenjali, čeprav bi si to zaslužila. Hitro bi namreč komu storili krivico, saj je (vsaj upamo lahko tako) posameznih okoljskih akcij slovenskih podjetij preprosto preveč, da bi lahko našteli vse.

Ob koncu leta so oči slehernika vsaj malo zazrte v prihodnost, kar je toliko bolj res, če govorimo o ljubiteljih in poznavalcih tehnologije. Slednja sicer ves čas premika in odpravlja takšne in drugačne meje in ovire, vendar pa se znotraj poslovnih okolij stvari ne spreminjajo tako zelo hitro, kakor bi nemara lahko sklepali po iz leta v leto drugačnih lestvicah te ali one analitske hiše. Vsi, ki nas »te reči« zanimajo, smo doslej konec vsakega leta zaradi popolnega zapostavljanja naše očetnjave nekoliko namrgodeno preučevali lestvice globalnih tehnoloških trendov, ki so jih tako ali drugače »določile« mednarodne analitske hiše in ki navadno niso zdržale pritiska realnosti niti v globalnem poslovnem svetu, kaj šele v slovenskih okvirih.