Peto pravilo: Če imate vsaj malo tehnične žilice, odprite računalnik in preverite kontakte.

(Z)MEŠANJE

Vedno pa za vse niso krivi serviserji. Precej masla imajo na glavi tudi prodajalci, kar se izkaže šele na servisu. Neki bralec nas je pred nekaj leti opozoril na to, kar se mu je zgodilo. Z računalnikom je bilo nekaj narobe, in ker ni bil več v garanciji, ga je odnesel k najbližjemu serviserju, in ne tja, kjer je računalnik kupil. Izkazalo se je, da je bila to dobra ideja, saj je razkrinkal goljufivega prodajalca. Možak, ki nas je o tem obvestil, je namreč skupaj z računalnikom na servis prinesel tudi račun za računalnik, ker je menil, da bodo serviserji tako lažje ugotovili, kaj je narobe. Ko so fantje računalnik odprli in začeli gledati, kaj je notri, so ugotovili, da vsebina ni enaka tisti na računu. V računalniku je bila druga, seveda cenejša grafična kartica, pa tudi napajalnik je bil šibkejši, kot je pisalo na računu. In ker uporabnik računalnika od nakupa ni odpiral, prav tako pa ga ni imel na servisu, je jasno, da je vsega kriv prodajalec. No ja, nekdo v prodajni verigi. Ker je pri nas atestiranje računalnikov drago, je »butične« prodaje, kjer vam računalnik sestavijo po vaših željah, zelo malo. To pa pomeni, da prodajalci sami ne sestavljajo računalnikov, ampak jih kupujejo od drugod. In ker gre bolj ali manj za »premetavanje škatel«, se lahko zgodi, da se kje kaj nenamerno zalomi, lahko pa tudi namerno.

Do zamenjav pa lahko pride tudi na servisih. Ne bi bilo prvič, da so serviserji brez vednosti kupca zamenjali kakšno komponento za cenejšo. To se najpogosteje dogaja pri delovnih pomnilnikih in grafičnih karticah, kjer z menjavo ni veliko dela, hkrati pa je možnost, da bo uporabnik ugotovil, da gre za menjavo, dokaj majhna.

Šesto pravilo: Če računalnika ni sestavil prodajalec, zahtevajte, da preveri, ali so v njem dejansko komponente, ki so specificirane na računu.

FANTOMSKA POPRAVILA

Računalniške napake so lahko resne, lahko pa tudi popolnoma banalne. Če nam v računalniku dejansko gre kaj k vragu, smo običajno pripravljeni plačati pošteno ceno za popravilo. Težava pa je, da je včasih težko vedeti, koliko je serviser dejansko vložil dela v popravilo in kaj je dejansko popravljal. Izvedeli smo na primer, da se je starejša gospa zapletla v napajalni kabel svojega prenosnika in zlomila priključek na njem. Ker seveda prenosnika ni mogla več priključiti na napajanje, ga je odnesla na popravilo. Tam so ji zadevo popravili tako, da so prispajkali nov priključek, ženici pa zaračunali menjavo matične plošče, saj so ji razložili, da je priključek prispajkan neposredno nanjo in da drugače ne gre. In ker je babica imela v računalniku precej podatkov in se je bala, da bodo izgubljeni, je na plačilo pristala.

Takšnih fantomskih popravil je še veliko. Včasih gre le za nerodno spremembo v BIOS-u, ko je uporabnik hotel recimo zamenjati vrstni red naprav, iz katerih se računalnik zaganja, a po nerodnosti spremenil še kaj drugega, pa do tega, da se je na tipkovnici zataknila tipka in računalnik zato »piska«. Popravila so banalna, kupci pa včasih plačujejo vse, od novih matičnih plošč do diskov, pomnilnikov, grafičnih kartic in še česa.

Sedmo pravilo: Če vam na servisu kar koli zamenjajo, zahtevajte star del nazaj.

KRAJA!

Pri nas tega za zdaj nismo dokazali, vendar ni razloga, da ne bi bilo tako. V Veliki Britaniji so pred nekaj leti imeli precejšnjo gonjo, ki jo je sprožilo odkritje kanala Sky News o tem, da serviserji na veliko kradejo podatke iz računalnikov svojih strank. V nekaj primerih so namreč odkrili, da so serviserji najprej popravili napako v računalniku, nato pa pregledali disk, če je na njem kaj uporabnega. Radovedneži so nato pregledovali fotografije s počitnic, presnemavali glasbo in filme. To je sicer zoprno in vsekakor vredno graje, še huje pa je, ker so serviserji kradli tudi osebne podatke uporabnikov, recimo serijske številke programov, ki so bili nameščeni, pa tudi bančne podatke, ki so jih nekateri uporabniki imeli na zelo vidnih mestih. Pozneje so jih celo zasačili pri poskusih prijavljanja v sisteme elektronskega bančništva. Raziskava je pokazala, da je v nekaterih podjetjih brskanje po dokumentih uporabnikov vsakdanja praksa.

Osmo pravilo: Če že morate imeti gesla in osebne podatke v računalniku, potem jih skrijte ali pa datoteko kako drugače zaščitite.

VSE NA NOVO

Je že res, da se računalniku lahko tako »zmeša«, da je potrebna ponovna namestitev operacijskega sistema, vendar se to ne zgodi tako pogosto, kot bi serviserji radi, da verjamemo. Težava je v tem, da velikokrat ne znajo najti napake ali pa ocenjujejo, da bi bilo iskanje preveč dolgotrajno, zato predlagajo stranki ponovno namestitev ali pa to naredijo kar samovoljno. Pred dobrim letom sem pisec teh vrstic sam imel izkušnjo, ko je k meni prišla znanka in me prosila, ali bi ji lahko priklical nazaj fotografije, ki jih je imela v računalniku. Zbrisal jih je »nekdo«, ki ga je našla na oglasni deski v svojem vhodu bloka in ki seveda ni znal najti napake, zato je na novo namestil Windows. Pri tem seveda ni naredil varnostne kopije, poleg tega pa je namestil še neko »svojo« različico, ki seveda ni bila originalna. K sreči je znanka imela originalni medij.

K novim namestitvam Windows se serviserji, posebej če jim manjka znanja, kar pogosto zatekajo. Ta namreč traja bistveno manj časa, predvsem pa zahteva manj znanja kot pa iskanje kakšne čudne napake v registru, težavnega gonilnika ali česa podobnega. V tem primeru se lahko zgodi, da boste plačali novo namestitev in še izgubili podatke.

Deveto pravilo: Če sumite, da gre za programsko napako, dajte računalnik na servis nekomu, ki ima usposobljene ljudi in lahko to izkaže s potrdili. Zahtevajte tudi varnostno kopijo podatkov.

NAJTI PRAVEGA

Kot smo zapisali, je lahko iskanje dobrega računalniškega serviserja prava loterija. Da pa ne bi bilo vse odvisno le od naključja, se je dobro držati omenjenih navodil, hkrati pa preveriti še nekaj elementov, pomembnih pri ugotavljanju, ali gre za nekoga, ki je dejansko usposobljen za servisiranje, ali pa za prevaranta:

• Preverite ali je serviser zavezanec za DDV. Če je, je velika verjetnost, da gre za resnejše podjetje.
• Preverite, ali ima serviser spletno stran, kjer najdemo več podatkov o njem,
• ali sprejemajo vnaprejšnji dogovor o ceni popravila,
• koliko stane odkrivanje napak in kaj vse to vključuje,
• Preverite, ali je serviser zavarovan. Če recimo pri vas doma kaj spajka in pri tem zaneti požar, kdo bo kril stroške.
• Zahtevajte nazaj staro opremo!
• Ne zaupajte serviserjem, ki imajo samo mobilno številko!

Če se držite teh osnovnih pravil, bo možnost za to, da boste nasankali, razmeroma majhna. Treba je vedeti, da je večina serviserjev vseeno poštenih in da svoje delo opravljajo tako, kot je treba. Pri tem pa je treba seveda uporabiti zdravo pamet. Če nekoga najdete na ulični svetilki pod »Ferdo, 041 222 xxx«, potem je možnost, da gre za nekoga, ki je, blago rečeno, nesposoben, neprimerno večja, kot če računalnik nesete na kak uraden servis, ki ima celo ulico in hišno številko.

Moj mikro, november 2011 | Zoran Banovič |