Prva znamenja so tu, pomladni čas pa pravi za predstavitev dveh zanimivih novincev. A preden se pozabavamo z njima, se posvetimo številkam, za začetek milijonom točk. Proizvajalci nikakor ne želijo pozabiti na to možnost, ko želijo privabiti nove kupce oziroma spodbuditi stare k menjavi opreme. Tokrat bodo številke zanimive.

Brezzrcalni digitalni fotoaparati prinašajo kar nekaj tehnologij, ki smo jih pravzaprav že poznali, in na zanimiv način povezujejo svet kompaktnežev in večjih zrcalnorefleksnih 'zverin'. Ali prinašajo kakšne revolucionarne tehnologije? Tudi, a so večinoma nadgradnje že starih, uveljavljenih tehnologij. So pa zaradi digitalne tehnike toliko bolj zanimive, saj omogočajo drugačne rešitve, o katerih smo v analognih časih le sanjali.

… vremenu, da ne bo pomote. Pod lupo smo tokrat vzeli Olympusova vsevzdržljivca, oba iz višjega cenovnega razreda.

Vsakega fotografa, ki želi iz svojih posnetkov iztisniti karseda veliko, prej ali slej zapelje pot v surovi, tako imenovani RAW-format.

Canon je na sejmu CES predstavil prav poseben fotoaparat, ki si zasluži samostojno obravnavo. A poleg smo mu dodali še enega starejšega, za današnje čase že pravega metuzalema.

Tokrat smo si pobližje pogledali tri ultrazum kompaktneže, v času preizkušanja pa smo dobili še dva posebneža, ki krojita sam vrh ponudbe žepnih izvedenk.

Ste opazili, da v zadnjem času več pišemo o brezrcalnih fotoaparatih? Razlog je preprost − čedalje več jih je na trgu. Tokrat smo na preizkusu zbrali dva Panasonicova, GF3 in G3, ter Sonyjev NEX7. Za nameček smo dodali še starejšega Panasonica, GH2, ki tako kot Sonyjev NEX7 pomeni vrh ponudbe brezzrcalnih fotoaparatov. Zdaj pa v boj, ki se tokrat začuda ni izkazal za mesarsko klanje.

O čem takem smo lahko pred leti le sanjali: žepni fotoaparat z 10- ali večkratno spremenljivo goriščnico. Na srečo se proizvajalci ne gredo le tekme v številu pik, ampak tudi na drugih področjih.

Svet micro 4/3 je letos doživel kar nekaj razširitev, tako glede fotoaparatov kot objektivov. Slednji so še pomembnejši, saj se fotoaparati praviloma menjajo na dve leti ali celo hitreje, objektivi pa ostanejo krepko dalj časa. Olympus in Panasonic sta se potrudila in pokazala tisto, kar so čakali predvsem resnejši fotografi, namreč svetlejše objektive.

Na srečo ne v redovalnici, ampak med novimi fotoaparati. Trije se ponašajo s številko ena v imenu, o četrtem pa ni treba ugibati. Na tokratnem skupinskem testu so fotoaparati so Nikon J1, Nikon V1, Olympus E-PM1 in Sony NEX-5N. Vsi so si zelo podobni, nobeden nima izbirnika za načine fotografiranja, gumbov je karseda malo in vsi iščejo kupce zunaj klasičnih fotografskih vod. Želijo biti čim manjši, pri Nikonu je treba osnovni objektiv najprej aktivirati, podobno kot pri Olympusu, in na voljo so v različnih barvah. Novinci si torej več kot očitno ne iščejo klasičnih kupcev, ampak iščejo nove.