Kot vidimo v razpredelnici, je razlika med modernejšimi fotoaparati z večjimi tipali trikratna, v primerjavi s kompaktneži pa desetkratna ali več. Zaloge je torej še nekaj, kar pomeni, da se vojna na tem področju še ne bo kmalu končala. Če pogledamo zadnja novinca iz glavnih taborov, vidimo, da je med njima precejšnja razlika v številu pik. V sami velikosti fotografije je razlike le sedemindvajset odstotkov, kar ni več tako veliko. Iz številk v razpredelnici lahko opazimo, da se lahko končno število pik v fotoaparatih brez težav dvigne do petdeset milijonov točk in več, pri tem pa gostota ne bo presegla tiste, ki jo ima Sony NEX 7.

Canon EOS 5D mark III

Prvi Canon 5D je krojil zgodovino, saj je bil prvi dostopnejši fotoaparat s tipalom polnega Leica formata. Njegov naslednik je šel še korak dlje z videom: če so ga na začetku kupovali predvsem fotografi, so ga na koncu izbirali predvsem snemalci videa. Tam nekatere omejitve, ki so marsikaterega fotografa spravile na rob živcev, niso tako pomembne kot sama kvaliteta fotografije oziroma cena. Pomislite, učinek globinske ostrine, ki ga premorejo le krepko dražje kamere, je postal dostopen tako rekoč vsakemu. In veliko jih je to tudi izkoristilo. Celo v Hollywoodu so 5D mark II radi uporabljali, tudi pri dragih produkcijah. Ta fotoaparat se je namreč izkazal za odlično 'crash camero', poceni in visokokvaliteten zapis. Transformerji II, nesreča pri dirkanju s formulo ena, da vam bo bolj jasno. Medtem ko so filmarji uživali ob Canonovem darilu, so ga fotografi zaradi avtomatskega ostrenja preklinjali. Imel je namreč isti modul kot predhodnik in pred njim Canon 20D. Počasen, velikokrat nenatančen in z le eno križno točka. Po skoraj štirih letih je tu zamenjava, ki na papirju obljublja veliko – kaj pa v praksi?

Na prvi pogled med fotoaparatoma ni velike razlike, a natančnejši pogled jih hitro odkrije. Gumb za vklop je postavljen poleg glavnega izbirnika, ki se premakne le z dodatnim pritiskom na gumb, in možnost preklopa med programi pomotoma, tudi pregled žive fotografije in zajem videa, je dobila nov pomen. Držalo za roko je še boljše, glavne izboljšave pa so seveda v samem fotoaparatu. Namesto skromnih enajst točk za ostrenje jih je po novem 61, od tega 31 križnih. Predhodnik je imel le eno. Meni za avtomatsko ostrenje je krepko razširjen, s tem pa tudi same možnosti. Novinec je obdržal enako število pik, a poglavitna novost je izboljšana visoka občutljivost. Tudi videodel je izboljšan z dodatnimi možnostmi, ki prej niso bile na voljo. Če primerjamo novinca in predhodnika, lahko rečemo, da gre bolj za evolucijo kot revolucijo. Glavna novost, novo avtomatsko ostrenje, se odlično obnese – čeprav ni najhitrejše, je postalo zaradi novih križnih točk natančnejše. Med testnimi posnetki smo težko našli take, ki bi imeli zgrešeno točko ostrenja, kar je dobra novica. Fotoaparat je torej temeljito prenovljen in pripravljen za nadaljnja štiri leta.

Nikon D800

Fotoaparat, ki so ga nikonaši zahtevali zadnja tri leta. Predhodnik, D700, je bil sicer odličen fotoaparat, a je imel nižjo ločljivost kot Canon 5D mark II, poleg tega pa ni imel možnosti snemanja videa. Prav to je v zadnjih nekaj letih postala zelo iskana možnost, višja ločljivost pa je pomembna predvsem za studijsko in tako imenovano 'stock' fotografijo. Pri novincu se je Nikon odločil za velik skok, saj je tipalo dobilo kar 36 milijonov točk. Kot zanimivost lahko povemo, da so nam na tiskovni konferenci pred tisto, kjer so predstavljali Nikona D4, zagotavljali, da je šestnajst milijonov točk več kot dovolj. Morda za fotoreportersko delo, a za studijsko in pokrajinsko fotografijo premalo. Kakor koli obračamo, 36 milijonov pik je tu, v zrcalnorefleksnem fotoaparatu. To je bilo prej rezervirano za srednji format, a je vmes že pobegnil proti 60 milijonom in več pik. Poleg tega se D800 ponaša s snemanjem videa v polni HD-ločljivosti in nestisnjenim HDMI-izhodom. Kot nalašč za zahtevnejše videoprojekte, kjer šteje vsak bit. Samo ohišje se v primerjavi s predhodnikom ni veliko spremenilo, razen nekaj gumbov na zadnji strani. Lastniki D700 bodo brez težav presedlali na nov aparat, prav tako tudi tisti, ki jim je Nikonov sistem domač. Ostanimo še malo pri ločljivosti. D800 ima kar nekaj možnosti za različne formate fotografije, prav tako ima možnost nastavitve ločljivosti, a le v JPEG-načinu. Vsi ljubitelji surovih posnetkov ste obsojeni na najvišjo ločljivost (razen Canona, ki pozna tudi nižje ločljivosti v RAW-formatu). Slednje je koristno, ko bi radi posnetke hitreje obdelovali oziroma ne potrebujejo polne ločljivosti.

Delovanje

Oba fotoaparata sta namenjena resni ljubiteljski in polprofesionalni rabi, kar se vidi že iz samih tehničnih lastnosti: vodoodporno ohišje, čitalec za Compact Flash in SD-kartice, iskalo, ki v celoti pokrije vidno fotografijo, in nazadnje pomanjkanje vseh avtomatskih načinov s sličicami. Tudi pri razponu časov ni nobenih razlik, od trideset sekund do 1/8000 sekunde. Canon je s šestimi posnetki na sekundo hitrejši, Nikon zmore štiri. Oba imata tihi način delovanja, ki krepko zniža jakost značilnega zvoka premikanja zrcalca in zaklopa. Canon ima malo več točk za ostrenje, 61 proti 51, kolikor jih ima Nikon, a ta razlika ni zelo pomembna. Bolj smo pogrešali njihovo razporeditev na rob fotografije kot tako število. Je pa avtomatsko ostrenje v D800 hitrejše kot pri 5D mark III. Če zaokrožimo, oba fotoaparata sta dovolj zmogljiva tudi za resnejše delo, ne le v idealnih pogojih, ampak brez težav preživita tudi kakšen dež. Vendar pri tem ne pozabite, da mora biti tudi objektiv vodoodporen.

Kvaliteta fotografije

Priznamo, na začetku smo dvomili o visoki ločljivosti, ki jo ima Nikon D800, a smo se že pri prvem pregledu posnetkov pomirili. Kvaliteta na ta račun ne trpi, tudi dinamičen razpon je odličen. Naslednje vprašanje je občutljivost. Tudi tu se novinec dobro obnese, celo bolje, kot smo pričakovali. ISO 1600 ne predstavlja nobenih težav, celo ISO 6400, če ga pomanjšamo, postane uporaben. Tu bi bil RAW v polovični ločljivosti zelo koristen, še posebej v navezi z algoritmi za zmanjševanje šuma. Canon 5D mark III je ohranil enako število pik kot predhodnik, zamenjala se je le enota za obdelavo signala. V štirih letih so inženirji seveda naredili kar nekaj korakov naprej, kar se pozna tako pri dinamičnem razponu kot visoki občutljivosti. ISO 6400 je uporaben, prav tako smo v programu Lightroom brez težav potemnili RAW-posnetek za 1,5 zaslonke in ohranili barve. Če je Nikonov bolj usmerjen v nižjo občutljivost in s tem višjo ločljivost, je Canonov novinec posebej zanimiv za poročne fotografe, kjer se svetlobne razmere lahko zelo hitro spremenijo.

Oba fotoaparata sta se dobro izkazala, vsak na svojem področju. Lahko bi rekli, da zdaj Canonu manjka fotoaparat z velikim številom pik, Nikonu pa nekaj v slogu 5D. A to se do Photokine še lahko spremeni. Za konec omenimo še razliko v ceni, Nikonova je skoraj četrtino nižja kot Canonova. Še vedno sta oba fotoaparata v dosegu ljubiteljev, Canon malo manj, kar bo gotovo ohranjalo dobro ceno prejšnjega modela. Kakor koli, oba glavna tabora sta dobila novo orodje, ki bo sposobno ohraniti vodilni korak še nekaj let.