Nikon J1 je novinec med brezzrcalnimi fotoaparati z izmenljivimi objektivi in prinaša kar nekaj novosti na to področje. Zaklop je lahko elektronski ali mehanski (pri modelu V1), kar pomeni, da je lahko fotoaparat tako rekoč neslišen. Video snema v polni HD-ločljivosti, pozna pa tudi upočasnjene posnetke, 400 ali 1200 posnetkov na sekundo. Nikonovi snovalci so dodali še sekundni zajem videa, ki že ima glasbeno podlago. Le kaj natančno so imeli s tem v mislih, si ne znamo predstavljati, morda bodo to mladi pograbili z obema rokama. Objektivi za sistem 1 so trenutno štirje, od tega eden s stalno goriščnico. Sistem ima najmanjše tipalo med brezzrcalnimi fotoaparati, saj meri le 13,2 x 8,8 mm. Za primerjavo, modeli micro 4/3 imajo tipalo velikosti 18 x 13 mm, medtem ko je v večini zrcalnorefleksnih fotoaparatih slednje veliko 2,.6 x 15,7 mm. A to pravzaprav niti ni toliko pomembno, marsikateremu utegne biti več globinske ostrine še všečnejše. Poleg tega so poskrbeli za zanimiv način vklopa − ko aktiviramo objektiv, se tudi fotoaparat vklopi. Olympus, lahko bi se česa naučil.

Olympus E-PM1 je znanilec nove dobe, saj je vsaj glede gumbov najbolj oskubljen PEN. S tem ni čisto nič narobe, saj je fotoaparat zaradi tega manjši, predvsem po širini, in elegantnejši. Ohišje je lepo oblikovano, potrudili so se tudi pri izbiri barv zanj, nam je bila rjava še najbolj všeč. Do izbire načina fotografiranja po novem pridete prek menija, kar niti ni tako zamudno, poleg tega bo to večina počela zelo poredko. Vse druge možnosti, ki smo jih spoznali pri drugih fotoaparatih iz družine PEN so seveda na voljo. To pomeni do 5 posnetkov na sekundo, snemanje videa v polni HD-ločljivosti in 35 točk za ostrenje, tako kot E-PL3.

Sony NEX-5N je rahlo nadgrajen NEX-5, brez oznake na ohišju bi ju težko ločili. Glavni spremembi sta dve: 16-milijonsko tipalo in zaslon, občutljiv na dotik. Prva misel glede novega tipala bi bila, da je novinec na slabšem, a prav hitro prepriča o nasprotnem. ISO je po novem raztegnjen do ISO 25600, uporaben pa tja do ISO 6400. Krepko nad drugimi brezzrcalnimi fotoaparati, ki imajo uporaben ISO praviloma do 1600. Drugače povedano, Sonyjev novinec je za dve zaslonki boljši kot drugii na tem preizkusu. Ima še nekaj drugih zanimivosti, na primer sestavljanje posnetkov HDR v fotoaparatu oziroma zmore do 10 posnetkov na sekundo. Zaslon, občutljiv na dotik, je uporaben, saj lahko z njim razširimo število tipk oziroma dodamo bližnjice do možnosti, ki jih želimo pri roki. Na primer spreminjanje občutljivosti, izravnava beline in podobne. S tem postane malček kar naenkrat zelo podoben klasičnim zrcalnorefleksnim fotoaparatom, vsaj po dostopnosti nastavitev. Poleg tega lahko prek zaslona določimo točko, ki ji fotoaparat sledi.

UPRAVLJANJE IN DELOVANJE

Jasno je, da želi imeti večina zahtevnejših uporabnikov čim več nastavitev takoj pri roki, brez brskanja po menijih. Večina s tem nima težav, saj fotoaparat uporabljajo v enem, največ dveh načinih in prepuščajo avtomatiki proste roke. A kljub temu ima manjšina večjo težo oziroma so glasnejši. S tem se srečujejo tudi snovalci, namreč kako narediti fotoaparat, ki bo zadovoljil tako začetnike, povprečne kot zahtevne uporabnike. Nikon V1 in J1 imata recimo vrtljiv izbirnik, a v njem najdete štiri možnosti, od tega dve za video in dve za fotografiranje. Za enosekundne posnetke smo se že spraševali, zato pa je možnost izbire popolne avtomatike toliko bolj logična. Če se uporabnik izgubi v menijih ali nastavi kakšno čudno možnost in ne najde poti nazaj, lahko zelo hitro preklopi na popolno avtomatiko in fotografira dalje. Sonyjevi meniji so sicer lepi in barviti, a so tudi za resnega uporabnika katastrofa. Nekaj se najde v eni skupini, nekaj v drugi. Na srečo je pomoč vedno pri roki, le hitrega izhoda, kot ga ima Nikon, ni. Enako velja za Olympus, a tu je vsaj osnovni meni preprost. Poleg tega so na voljo le osnovne nastavitve, za globlje v meni je treba aktivirati napredne nastavitve. Pohvalno, manj vešči uporabniki so tako varni pred izbiro napačnih nastavitev.

Še k samemu delovanju. Nikon J1, ki je vstopni model, je bil med četverico najpočasnejši glede ostrenja. Model V1 se je bolje odrezal, a pri obeh je bil zamik od pritiska na sprožilec do zajema fotografije znaten. Olympus in Sony sta se odrezala veliko bolje, tu zamika ni bilo čutiti. Ponoči in v slabših svetlobnih razmerah pa brezzrcalni fotoaparati omagajo krepko hitreje oziroma postane čas ostrenja primerljiv s kompaktnimi modeli z namesto z DSLR-ji. Tu pride zelo prav iskalo, vgrajenega ima le Nikon V1, medtem ko ga je treba pri Olympusu in Sonyju dokupiti. Iskalo omogoča tudi lažje ročno ostrenje, saj na primer za Olympusov sistem micro 4/3 oziroma Sonyjev NEX obstaja zbirka vmesnikov, ki omogočajo uporabo različnih objektivov. Razdalja med tipalom in robom bajoneta je namreč pri brezzrcalnih fotoaparatih za približno dva centimetra krajša kot pri večini zrcalnorefleksnih modelov. Na fotoaparatih micro 4/3 lahko uporabljate tudi 16 mm filmske objektive, ki so prav prijetno majhni in utegnejo presenetiti s svetlobno močjo.

KAKOVOST SLIKE

Za marsikoga se tu zgodba začne in konča. Začnimo na koncu, najboljši je Sony NEX-5. Ima najvišjo uporabno občutljivost in največji dinamični razpon izmed opisane četvorke. Zanimivo je, da oba Nikona ne zaostajata veliko za Olympusom E-PM1, kar lahko pomeni dvoje: ali je Nikon opravil svoje delo zelo dobro ali pa ima Olympus še veliko rezerve oziroma bi se moral bolj potruditi. Njegovo tipalo je v primerjavi z drugimi tremi že dokaj staro za digitalno fotografijo, imel ga je namreč že Olympus E-30 izpred treh let. Skratka, brez dolgovezenja, Sony NEX 5N druge pusti v prahu. Seveda je na koncu vedno »toda« ...

SKLEP

Prihod Nikona je trg brezzrcalnih fotoaparatov še dodatno popestril. Ali zapletel, odvisno o tega, s katerega kota gledate. Če niste obremenjeni z zgodovino, potem se lahko brez težav odločite za katerega koli, naj bo to Nikon 1, Sony NEX, Olympus/Panasonic Micro 4/3 ali Samsung NX. Vsi imajo osnovne objektive, pokrivajo glavne goriščnice in zmorejo veliko. Za povprečnega in ne prezahtevnega uporabnika razlik med njimi ne bo. Če želite visoko občutljivost, je odgovor preprost: Sony NEX. Slednji ima le eno »napako«, velike objektive, kjer je fotoaparat na koncu videti kot pokrovček zanj. Tu sta sistema micro 4/3 in Nikon 1 v prednosti, slednji spada med manjše komplete skupaj z osnovnim objektivom. Če želite širok izbor objektivov in nabor dodatne opreme, je odgovor jasen: micro 4/3. Drugi sistemi imajo največ 6 do 7 objektivov, micro 4/3 jih šteje več kot 20, brez neodvisnih proizvajalcev. Micro 4/3 je poleg Samsunga edini, ki omogoča uporabo normalnih izmenljivih bliskavic, vsi drugi, razen prihajajočega Sonyja NEX 7, so brez te možnosti. Za resnejše delo je zunanja bliskavica obvezen dodatek. Kar nas pripelje do Nikona 1 oziroma Sonyja − oba imata le štiri objektive. Nikon računa predvsem na lojalnost obstoječih kupcev in dobro marketinško podporo, kar utegne biti dober recept za uspeh. Sony je s sistemom NEX dokazal, da želi v brezzrcalnem svetu igrati pomembno vlogo, in z novimi modeli dokazuje, da zna narediti zelo spodoben fotoaparat, ki po kakovosti slike in možnostih sodi v razred DSLR. Vsekakor pa je to dobro za uporabnike, saj to pomeni, da imajo brezzrcalni fotoaparati svetlo prihodnost. Manjka le še Canon, a tudi ta utegne hitro preveriti svoje možnosti na tem trgu. Kaj torej izbrati? Na eni strani kakovost slike, na drugi nabor dodatne opreme, na tretji velikost in lojalnost.

Moj mikro, november 2011 | Alan Orlič Belšak