Trg brezzrcalnih fotoaparatov je vsak dan večji, saj nanj vstopa vse več proizvajalcev. Zadnja »prestopnika« sta Fujifilm in Pentax. Slednjega smo že spoznali z modelom Q, Fujifilm pa je tisti, ki prinaša nekaj svežih rešitev. Njihovega zadnjega modela X1 Pro pri nas zelo verjetno ne boste videli, ker trenutno ni zastopnika. Na srečo je Evropa po vstopu v Evropsko unijo postala še manjša, tako da ni težav, če bi si radi fotoaparat vseeno kupili, le s servisom utegnejo biti težave. Fotoaparat ima zanimivo novost, ki jo je napovedal že predhodnik X100, to je tako imenovano hibridno iskalo. Vanj so namreč dodali digitalni sklop, ki deluje s pomočjo prizem in druge optike v iskalu. Ko gledamo čez njega, so na njem vse pomembne informacije, vključno z merilcem nagiba navideznega horizonta. Lahko pa preklopimo na klasično elektronsko iskalo, katerega prava vrednost bo prišla čez čas. Trenutno je Fujifilm predstavil tri objektive, vse s stalno goriščnico. Kaj bodo zajeli, kažejo linije znotraj iskala. V prihodnosti bosta predstavljena še dva objektiva s spremenljivo goriščnico, kjer si z linijami znotraj iskala ne bo mogoče prav veliko pomagati in bo zato elektronsko iskalo imelo večjo vlogo. Naše mnenje glede te tehnologije: počakajte na naslednika, ki bo imel to še bolje urejeno. Trenutno namreč optično iskalo ne omogoča ročnega ostrenja, kar se utegne v prihodnosti spremeniti.
Pentax je edini, ki je predstavil kar dva brezzrcalna sistema. Pravzaprav je le model Q pravi, čeprav tudi K-01 ni daleč stran. Pri slednjem so naredili zelo preprosto operacijo, pravzaprav liposukcijo. Odstranili so vse, kar se odstraniti da, iskalo, zrcalce, pomanjšali ohišje, ohranili bajonet in s tem obdržali združljivost s starimi objektivi. Naredili so tudi prav poseben objektiv, ki zapolni prostor, kjer je bilo včasih zrcalce, in na zunanji strani zavzema le nekaj milimetrov prostora. S tem so nakazali, v katero smer bodo v prihodnosti šli zelo verjetno vsi proizvajalci, saj sta zrcalce in prizma med dražjimi deli v fotoaparatu. Sony je že stopil na pot z novo serijo Alf, ki ima namesto zrcalca polprepustno opno, ki večji del svetlobe spusti na tipalo, manjši del pa preusmeri na točke za samodejno ostrenje. Slednje je zaradi tega enako hitro kot pri zrcalnorefleksnih fotoaparatih, obenem pa omogoča ostrenje med zaporednimi posnetki oziroma snemanjem videa. Slednje postaja pri fotoaparatih čedalje pomembnejši del in praktično ni več novinca, ki ne bi imel te možnosti, praviloma v polni HD-ločljivosti. Glede na redukcijo delov so ceno pošteno zasolili in jo dvignili nad druge brezzrcalne fotoaparate s podobnimi tehničnimi lastnostmi. Poleg tega je fotoaparat zaradi ohranjanja bajoneta velik, da o obliki, ki je vse prej kot privlačna, niti ne govorimo.
Poglejmo si še zadnjega novinca, ki sicer ne prinaša nobenih pomembnih novosti razen retrooblikovanja. Olympus E-M5 oziroma OM-D, kot so ga poimenovali, naj bi bil naslednik serije OM, ki je bila priljubljena v sedemdesetih in začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja. Oblika je zelo podobna, preseneča pa sama velikost. Njegovi analogni predhodniki so namreč manjši, čeprav ima E-M5 manjše tipalo in nima prostora za film. So pa pri Olympusu poskrbeli za zanimivo dodatno opremo, baterijsko držalo v dveh delih. Lahko je le vodoravno baterijsko držalo oziroma z dodatno baterijo pokončno. Fotoaparat z njim sicer v celoti izgubi pomen brezzrcalnih fotoaparatov, ki večinoma želijo biti čim manjši, a kot kaže, se želi Olympus z njim približati profesionalnim uporabnikom. Poleg tega je fotoaparat vodoodporen, kar mu da dodatno vrednost. Olympus je že pred časom napovedal ustavitev razvoja 4/3 fotoaparatov razen profesionalne serije, a tudi tu se utegne zgodba kaj hitro zaključiti in nadaljevati le v micro 4/3 formatu.
Tudi na področju brezzrcalnih fotoaparatov je torej prostor za novosti in drugačne rešitve. V kolikšni meri se bodo obdržale oziroma razvile naprej, pa bo pokazal čas. Že letos utegne priti do zanimivih premikov, saj se čas Photokine vztrajno bliža.
Moj mikro, april 2012 | Alan Orlič
