Dva fotoaparata iz dveh različnih obdobij, a z eno idejo - kompaktnež z velikim tipalom. Na eni strani novinec, Canon G1X, na drugi digitalni starček, Sony R1. Oba imata zelo veliko skupnih točk. Čeprav imata veliko tipalo, ki se približuje po velikosti tistim v zrcalnorefleksnih fotoaparatih, nimata možnosti menjave objektivov. Sta bistveno večja, kot so praviloma kompaktneži, Sony R1 še prav dodatno izstopa pri tem, a nekako oba uvrščamo ravno zaradi nezmožnosti menjave objektiva med kompaktneže. In še dodatna zanimivost: pravzaprav sta to edina fotoaparata s takimi možnostmi, za čuda jima nihče drug ni sledil. Začnimo najprej s starejšim, ki smo ga sicer v Mojem mikru že spoznali.
Sony R1 je zdaj star že sedem let, kar ga uvršča med digitalne starodobnike. Nastal je iz Sonyjeve želje, da bi konkuriral zrcalnorefleksnim fotoaparatom, ki so takrat že bili na pohodu. V nasprotju z večino ostalih proizvajalcev Sony nikoli ni delal slednjih, zato je bil tudi v slabšem položaju. Nato se je zgodila zanj dobra zgodba, Konica Minolta se je odločila prodati svoj fotografski del, in preostanek zgodbe je znan, tako da je R1 ostal edini posebnež do današnjih dni. Veliko ohišje, katerega večji del zaseda odličen Zeissov objektiv z razponom goriščnice od 24 do 120 milimetrov, ima prav posebno mesto za LCD-zaslon na vrhu fotoaparata. Je vrtljiv, a za današnje čase občutno premajhen. Nosilec za bliskavico je svoje mesto našel za sprožilcem, na desnem delu fotoaparata. Spreminjanje goriščnice je ročno, poleg je tudi obroč za ročno ostrenje. Sony R1 ima elektronsko iskalo, ki pa je za današnje čase bolj kot ne neuporabno. Ločljivost je skromnih 235.000 pik, medtem ko se današnji fotoaparati ponašajo z 1,5 milijona in več. Zaradi posebne oblike ohišja so tudi gumbi za nadzor postavljeni drugače, nekaj jih je na levem robu, nekaj zadaj. Še ena posebnost fotoaparata: nima možnosti zajema videa.
Canon G1X izhaja iz družine G in je že enajsti po vrsti. Zunanjost spominja na predhodnike, a jih po velikosti krepko presega. Razlog za to je preprost: bistveno večje tipalo in s tem tudi večji objektiv. Slednji je malo izgubil na milimetrih in zaslonki, ima štirikratno spremenljivo goriščnico in zaslonko f2.8-5.6. Glede na ostale možnosti pa ostaja tipični predstavnik serije G. Optično iskalo, vrtljiv zaslon in kar nekaj gumbov za hiter dostop. Predvsem nas čudi ohranjanje optičnega iskala, saj ga v spodnjem levem delu prav lepo zakriva objektiv. Poleg tega niti ne pokaže celotne slike, ampak le okoli 80 odstotkov. Novinec snema video v polni HD-kvaliteti, česar predhodniki niso zmogli. Fotoaparat omogoča tudi prilagajanje uporabniku, saj je kar nekaj gumbov programabilnih, poleg tega si lahko shranimo hitre nastavitve. Čeprav ima G1X možnost uporabe izmenljive bliskavice, je na voljo tudi vgrajena. Pogrešali smo le možnost daljinskega nadzora druge bliskavice.
Kvaliteta fotografije
Oba fotoaparata imata dokaj podobno ločljivost, le da ima Sony R1 tipalo v razmerju 3:2, Canon G1X pa v razmerju 4:3. Najvišja občutljivost je pri prvem ISO 3200, pri drugem pa 12.800. Sedem let za dve vrednosti zaslonke, če povemo drugače. Kaj pa ostalo? V praksi se leta ne poznajo toliko, saj sta fotoaparata do ISO 1600 dokaj izenačena oziroma je prednost novinca minimalna. Pri ISO 3200 je razlika že lepo vidna in G1X gladko prevzame vodstvo. Poglejmo še drugi del, dinamični razpon. Žal za G1X nismo uspeli dobiti pretvornika RAW, zato lahko primerjamo le JPEG-datoteke. Tu se Sony R1 odlično drži, poleg tega ima v RAW-zapisu še kar nekaj rezerve v svetlih delih. Brez težav lahko zapišemo: če ne potrebujete občutljivosti nad ISO 1600, je tudi sedem let star fotoaparat dovolj dober in predvsem konkurenčen.
Delovanje
Zaradi posebne oblike in drugače postavljenega LCD-zaslona ima Sony R1 zelo samosvoje rešitve. Canon ima bolj klasično postavitev, ki bo večini fotografov bližje. Leta se poznajo še pri dveh stvareh, hitrosti ostrenja in obdelavi podatkov. Canon je pri obeh bistveno hitrejši, kar je seveda pričakovano. Poleg tega R1 zapisuje zelo veliko datoteko, 22 MB, pri Canonu je kljub večjemu številu pik manjša za slabih 5 MB. Slednji tudi brez težav opravi z zaporednimi posnetki in je hitro pripravljen na nadaljnje delo, medtem ko utegne to pri Sonyju malce trajati.
Zaključek
Canon Powershot G1X je pravi posebnež. Veliko tipalo z možnostmi naprednega kompaktneža, vse skupaj v relativno velikem ohišju. Je namreč večji kot marsikateri fotoaparat iz serije micro 4/3, NEXi so še manjši. Objektiv pokriva dokaj povprečno območje, pridušamo se lahko tudi nad samo zaslonko, ki je v teleobmočju podpovprečna. Glavno vprašanje je, komu je torej novinec namenjen. V prvi vrsti fotografom, ki želijo rezervni fotoaparat in se želijo zanesti nanj. Je velik, a še vedno manjši kot dodatno zrcalnorefleksno ohišje. Da bi ga imeli ves čas s seboj, si težko zamislimo, Canon Powershot S100 je za to primernejši. Poleg tega je G1X zaradi velikosti tipala odprl dodatno vprašanje: ali ne bo tudi Canon vstopil v svet brezzrcalnih fotoaparatov? Ne smemo pozabiti, letos je namreč sejem Photokina, ki zna postreči z odgovorom.
Moj mikro, Marec 2012 | Alan Orlič
