Ultrazum fotoaparati so med uporabniki zelo priljubljeni, saj v dokaj majhni škatli nadomeščajo kup objektivov in v zadnjih letih tudi videokamero. Zakaj bi torej s seboj nosili več, kot je nujno potrebno? Proizvajalci so se seveda temu dobro prilagodili in fotoaparatov z več kot 20-kratno spremenljivo goriščnico je kar nekaj. Tokratna trojica na preizkusu se ponaša z vsaj 24-kratno spremenljivo goriščnico, najdaljši pa kar s 35-kratno. Zasnova je pri vseh treh fotoaparatih dokaj podobna, a spremembe se začnejo zelo hitro. Začnimo kar s prvim, ki morda še najbolj odstopa, a ga objektiv vrne v igro.
Olympus SZ-30MR
Več črk uspejo tržniki spraviti poleg osnovnega imena, bolj bo zanimivo za kupce. Za vozni park to gotovo velja, pri fotoaparatih tudi pride prav. MR je kratica za Multi Recording oziroma hkratno snemanje videa in zajem posnetkov. Ta možnost pride prav takrat, ko ne želimo prekiniti snemanja, pa bi vseeno radi imeli tudi posnetke v višji kakovosti kot HD. Drugače je ta Olympusov novinec med tokrat opisanimi najmanjši, saj gre v žep, medtem ko pri ostalih dveh o tem niti ne moremo razmišljati. Je dobro zasnovan, z močnim držalom in relativno majhnim številom gumbov. Čeprav ima glavni izbirnik, smo pogrešali polavtomatske in ročne načine fotografiranja, saj so na voljo le avtomatski in scenski.
Canon Powershot SX40HS
Tudi Canon uporablja dodatne črke, v tem primeru je HS oznaka za tipalo, ki zmore boljšo kvaliteto fotografije pri višjih občutljivostih. SX40HS ima v nasprotju z Olympusom klasično hibridno obliko, ki spominja na zrcalnorefleksni fotoaparat. »Krivda« za to je v samem objektivu, ki zmore kar 35-kratno spremenljivo goriščnico. Fotoaparat ima tudi vrtljiv LCD-zaslon in elektronsko iskalo, oboje smo pri Olympusu pogrešali. No, iskalo sicer ima, a je zelo majhno in uporabno bolj za silo kot za resno delo.
Panasonic Lumix FZ-150
Tudi ta Panasonicov fotoaparat je podobno kot Canonov tipičen predstavnik hibridnih modelov. Velik objektiv, dobro držalo in vrtljiv zaslon so glavne značilnosti, tako rekoč enako kot pri Canonu. Tudi tu velja za iskalo enako, premajhno je za resno in daljše delo. A v nasprotju z obema prej opisanima ima možnost uporabe izmenljive bliskavice. Objektiv ima enak razpon kot Olympusov, a ima boljšo začetno in končno zaslonko. To pomeni, da bomo v teleobmočju imeli več manevrskega prostora oziroma dosegali krajše čase.
Kvaliteta slike
Pravzaprav ni veliko za povedati, ali pač? Na eni strani dve 12-milijonski tipali, na drugi 16-milijonsko. A razlike med njimi so očitne, seveda pri visoki občutljivosti. Zavedamo se, da je to pikolovstvo, a to pomeni tudi to, kako se bo fotoaparat odzival v slabših svetlobnih razmerah. Do ISO 800 sta Panasonic in Canon dokaj izenačena, malo za njima zaostaja Olympus. To je zaradi večjega števila pik pričakovano, a rezultat je vseeno spodbuden. Panasonic obdrži kakšen detajl več kot Canon, Olympus pa kakšnega izpusti. ISO 1600 že postreže z drugačno sliko, Panasonic izgublja barve, a ohranja detajle, medtem ko se Canon in Olympus pri barvah bolje obneseta, zato pa izgubita detajle. Pri najvišji občutljivosti ISO 3200 pa je Panasonic tako rekoč neuporaben, barv ni, čeprav, zanimivo, detajli še ostanejo. Vsekakor je napredek opazen, sama procesorska moč v fotoaparatih in izboljšana tipala naredijo svoje.
Zaključek
Canon in Panasonic sta si dokaj podobna, z glavno razliko le v možnosti uporabe izmenljive bliskavice, saj nastavka za slednjo Canon nima. Ima pa Canon zato daljšo gorišnico, koliko, lahko presodite iz primerjave. Olympus je tu malce samosvoj, predvsem glede fotografskih možnosti, je pa bistveno manjši od obeh. Če torej iščete fotoaparat za v žep, je Olympus prava izbira. Kdo ima najdaljšega, tudi ni vprašanje, prav tako ne glede uporabe izmenljive bliskavice. Smo vam olajšali izbiro?
Drugi svet
Za konec smo pustili še dva zanimiva fotoaparata, ki prinašata »svetlobo« v svet kompaktnežev. In to dobesedno, saj omogočata kvalitetne fotografije tudi pri visokih občutljivostih. Doslej smo pri večini kompaktnežev obupali pri ISO 400, a ta novinca prinašata kvalitetno sliko tja do ISO 1600 ali celo več. Na srečo so zrcalnorefleksni fotoaparati vmes pobegnili na dve, tri stopnje višje, saj bi se drugače resno spraševali, kaj proizvajalci počnejo.
Canon Powershot S100
Že prejšnji inkarnaciji sta se dobro odrezali, novinec se še malo bolje. Zunanjost se ni veliko spremenila, fotoaparat se še vedno trudi biti žepna izvedenka in to mu tudi uspeva. Oblika je temu primerna, brez izboklin in brez izrazitega držala. Spremembe so seveda skrite, začnimo z objektivom. Razpon goriščnice je po novem petkraten (v prejšnji različici 3,8-kraten) in pokriva območje od 24 do 120 milimetrov. Tipalu je število točk zraslo na 12 milijonov, a je dobilo novega pomočnika, procesor Digic V. Z njegovo pomočjo je obdelava šuma še boljša in fotoaparat brez težav dosega visoke občutljivosti do ISO 3200. Še ena novost: GPS-sprejemnik za dodajanje geolokacije k samemu posnetku.
Fujifilm X10
Fujifilm se je odločil vrniti na stara pota slave in s prvim modelom iz serije X dosegel neverjeten uspeh. Zato se je odločil kovati železo, dokler je vroče, in tu je že nov model X10, ki z X100 nima prav veliko skupnega. Manjše tipalo, spremenljiva goriščnica, klasično iskalo, če na hitro povzamemo. Tudi oblika je drugačna, predvsem je fotoaparat manjši, kljub temu ravno še na meji, da bi ga nosili v žepu. Ima kar nekaj zanimivih rešitev, predvsem nam je bil všeč način, kako fotoaparat vklopimo. Preprosto zavrtimo obroč okoli objektiva, ki ga potisne v delovni položaj. To pomeni tudi ročno premikanje goriščnice, kar je pri kompaktnih fotoaparatih prava redkost.
Rokovanje
Dilem tu pravzaprav ni, na eni strani žepna izvedenka, na drugi tako rekoč pomanjšana različica zrcalnorefleksnega fotoaparata. Canon ima manj gumbov, a ima vrtljiv obroč okoli objektiva, ki se ga da izkoristiti za različne nastavitve. Slednje ga prestavi stopničko višje, a Fujifilm mu tu vseeno pobegne. Če bi gledali le na razpon goriščnice, bi bil Canon S100 v prednosti, saj pokrije kot od 24 do 120 milimetrov oziroma ima petkratno spremenljivo goriščnico. Fujifilm ima le štirikratno, poleg tega se njegov kot začne pri 28 milimetrih. A ima zato veliko manjši padec zaslonke v teleobmočju, svetlobna moč mu pade le za eno zaslonko, medtem ko pri Canonovem malčku kar za tri zaslonke. Cena tega, da gre fotoaparat brez težav v žep.
Kvaliteta slike
Zajemite sapo, usedite se, kajti rekli bomo le - vse najlepše. Primerjavo smo naredili z malo starejšim Panasonicom GF2, ki ima od obeh veliko večje tipalo, in ostali brez besed, oba kompaktneža sta ga namreč pustila zadaj v prahu, oprostite, šumu. Poleg tega znata oba shranjevati v surovem (RAW) načinu, kar nam omogoča večji nadzor nad samo kvaliteto slike. Primerjave slik bodo razkrile več, a vsekakor sta oba proizvajalca naredila velik korak naprej. Resno smo se začeli spraševati, kaj počneta Olympus in Panasonic, da ju za rep lovijo kompaktneži. A moč večjega objektiva se pokaže drugje, v izrisu kontrastnih scen. Bodite pozorni na napis Gerry Webber, kjer se oba kompaktneža trudita z odpravo kromatske aberacije, medtem ko je Panasonic to izvedel brez večjih težav.
Zaključek
Dva različna kompaktneža, skupna jima je visoka občutljivost. Od tu naprej sta dve poti, prva, žepna in z njo povezani kompromisi, druga, večja izvedenka, ki prinaša tudi več možnosti, vključno z uporabo izmenljive bliskavice. Canon je tudi cenejši, za skoraj sto evrov, oba pa sta že na meji oziroma čez njo, saj so brezzrcalni fotoaparati za ta denar že na voljo. Če torej ne iščete dodatnih razširitev in vam je taka goriščnica všeč, sta oba malčka več kot zanimiva izbira.
Moj mikro, februar 2012 | Alan Orlič
