Izmed tokratnih fotoaparatov pravzaprav izstopa le eden, Panasonic GF3. Preostala trojica ima vgrajeno elektronsko iskalo, tu ga je treba dokupiti. Fotoaparat tudi nima glavnega izbirnika za izbiro načina dela, nima niti nastavka za zunanjo bliskavico ter ima tudi daleč najmanj gumbov. A se je ravno zaradi pomanjkanja zrcala in prizme znašel v tej druščini, ki ga na prvi pogled odriva stran. Zato je najbolje, da kar nadaljujemo z njim. GF3 želi biti najmanjši fotoaparat v druščini micro sistema 4/3 in to mu za zdaj tudi uspeva. Sledi predhodnikovi liniji, le da je še malo manjši na straneh, zgoraj pa so ga pomanjšali, kot se je le dalo. Zaradi tega je tudi izgubil nastavek za zunanjo bliskavico in ima le vgrajeno. Gumbov je seveda karseda malo, zato pa ima zadaj zaslon, občutljiv na dotik. No, včasih je slednji bolj za zgago, a vseeno si lahko z njim lepo pomagamo. Meniji so namenjeni bolj začetnikom kot resnim uporabnikom. S tem fotoaparatom želi Panasonic ugajati tistim, ki prehajajo s kompaktnežev in bi želeli imeti kaj boljšega. Tipalo je že star znanec, namreč tudi ta novinec vztraja pri 12 milijonih pik, enako kot pred njim že oba iz te serije in vsi Olympusovi fotoaparati micro 4/3. A to se je tokrat izkazalo za dobro potezo, spodnje primerjave vam bodo več povedale.
Panasonic G3 nadaljuje tradicijo serije G in to na najlepši možen način. Ima lepo, elegantno ohišje z malo manj izbočenim držalom, a s tem so fotoaparat tudi zmanjšali. Gumbov ni prav veliko, ima pa zato zaslon na dotik. Slednji je tako kot pri drugih iz te serije vrtljiv. Elektronsko iskalo je visoke ločljivosti in ima spodobnih 1,5 milijona pik. Delo z njim ni prav nič utrujajoče in brez težav omogoča ročno ostrenje. Meniji so dokaj klasični, hiter dostop in možnost nastavljivih gumbov pa sta nuja za resnejše delo. Tipalo je novo in ima 16 milijonov pik, podobno kot Panasonic GH2. Kljub višjemu številu pik ni pridobilo pri šumu, kar je dobra novica.
Panasonic GH2 je najstarejši med tokratnimi, a še vedno pomeni vrh ponudbe pri tem proizvajalcu. Na hitro ga lahko opišemo kot dopolnjeno različico modela G3 s celo vrsto možnosti, ki jih lahko nastavljamo prek gumbov in bližnjic na ohišju. Med zanimivimi možnostmi je 40 posnetkov na sekundo pri 4 milijonih pik. Sicer take možnosti ne potrebujemo prav velikokrat, a včasih utegne priti prav.
Sony NEX7 si je že takoj ob predstavitvi pridobil kultni status. Razlogov za to je kar nekaj, a glavni je vgrajeno elektronsko iskalo, ki ga prejšnji NEX-i niso imeli. Poleg tega ima na račun malo večjega ohišja več gumbov in s tem omogoča hitrejši dostop do različnih možnosti. Dodajmo še dejstvo, da so predhodniki imeli med brezrcalnimi fotoaparati najboljše tipalo. Vse to bi moralo dati tako rekoč sanjski fotoaparat, a pojdimo po vrsti.
NEX7 je na račun že prej omenjenega malo večjega ohišja zelo drugačen od drugih NEX-ov. Ohišje pravzaprav niti ni toliko večje, le podaljšano je. Zadaj na skrajni levi strani je elektronsko iskalo, ki se ponaša z 2,4 milijona pik. Slika je odlična in daleč najboljša od do zdaj videnih elektronskih iskal. Na račun malo večjega ohišja so snovalci dali na vrh ohišja vrtljiva gumba, z enim spreminjamo zaslonko ali čas, z drugim pod/nadosvetlitev. Zraven je še dodaten gumb, ki mu lahko nastavimo možnosti po svoje, prav tako še trem na zadnji strani fotoaparata. Fotograf si tako lahko fotoaparat nastavi čisto po svoje in ga tako najbolje izkoristi. Za konec smo pustili klasično držalo za bliskavico, ki ga prejšnji NEX-i niso imeli. Da, pri tem novincu lahko uporabite vse Sonyjeve izmenljive bliskavice. Z vsemi temi možnostmi je že jasneje, zakaj je NEX7 takoj ob predstavitvi požel občudovanje in naklonjenost. Postavitev elektronskega iskala na skrajni levi konec namreč spominja na Leicine fotoaparate iz serije M. Poleg tega ima tudi ta novinec enako kot drugi brezzrcalni modeli zelo kratko razdaljo od tipala do roba bajoneta in omogoča z nastavki uporabo tako rekoč kakršnega koli objektiva, narejenega za 35 mm format. Tipalo je enako, kot ga imata tudi fotoaparata iz serije Alfa, A77 in A65, ter ima 24 milijonov pik. Primerjave med fotoaparati vam bodo povedale več, vsekakor smo mnenja, da je to najšibkejši člen.
UPRAVLJANJE IN DELOVANJE
Vse štiri fotoaparate lahko brez težav razvrstimo po takole: Panasonic GF3, G3, GH2 in Sony NEX7. No, glede slednjih dveh bi lahko razpravljali, a vrstni red med njima niti ni tako pomemben, oba imata dostop do pomembnih možnosti dobro urejen. Panasonic GF3 je, kot že omenjeno namenjen tistim, ki bi radi kaj več, a ne bi radi imeli kompaktneža. G3 je cenejša različica GH2 z oskubljenimi možnostmi oziroma več brskanja po menijih. Zadnja, GH2 in NEX7, pa spominjata na velike zrcalnorefleksne brate, predvsem GH2. Menijev se pri slednjem med fotografiranjem praktično ne dotikamo, vse je dosegljivo prek gumbov ali bližnjic. Zaslon na dotik najbolje izkoristimo tako, da na njem prestavljamo točko za ostrenje, če to seveda potrebujemo. NEX7 je glede dostopa do možnosti še liberalnejši, saj ima veliko možnosti za lastne nastavitve, nima pa zaslona, občutljivega na dotik.
KAKOVOST SLIKE IN VIDEA
Spodnje primerjave vam bodo veliko povedale, čeprav tisk skrije marsikatero napako. Do visoke občutljivosti in večjega dinamičnega razpona je samo ena pot − čim večja pika. A proizvajalci v imenu napredka raje povečajo število pik, s tem pa jih naredijo manjše in manj občutljive na svetlobo. Sony NEX7, Panasonic GH2 in G3 so dober primer, da se večanje števila pik ne splača. Šuma je več, prav tako pade dinamični razpon. Če so prejšnji NEX-i imeli pred fotoaparati iz serije micro 4/3 ravno to prednost, jo je NEX7 deloma izgubil. Šum je padel na raven Panasonica GH2, v prednosti pa je pri dinamičnem razponu, kjer je krepko boljši. G3 in GF3 še malo bolj zaostajata, a ne prav veliko. Preseneča GF3, ki zna v določenih primerih pokazati več detajlov kot preostala trojica. Video v polni HD-ločljivosti si je priboril svoje mesto med brezzrcalnimi fotoparati in vsi štirje fotoaparati ga zmorejo premleti. Omejitev je bolj na strani pomnilniških kartic in domačega računalnika. Slednji utegne pri obdelavi videa hitro počepniti in obdelava lahko traja tudi nekaj ur za nekaj minut videa.
Čeprav tokratna četvorka ni najbolj uravnotežena, vseeno lepo pokaže razcvet brezzrcalnih fotoaparatov. Olympus, Panasonic in Sony so stopili še korak naprej in dopolnili zbirko objektivov, ki postaja čedalje primerljivejša s klasičnimi DSLR-ji. Predvsem manjkajo neodvisni proizvajalci, ki na to področje za zdaj ne želijo vstopiti. Izjema je Voigtlander, pa še ta ima le en objektiv.
Poglejmo tokrat opisane fotoaparate še v drugi luči. Vsi razen modela GF2 imajo elektronsko iskalo. Sony je pri tem pokazal veliko mero inovativnosti in ga postavil na skrajni levi rob, kar omogoča fotografu prosto gledanje z levim očesom. Nadzor nad možnostmi je pri malčkih zadovoljiv, lahko bi bil še boljši pri G3, medtem ko je GF3 namenjen nezahtevnim uporabnikom. NEX7 ima celo možnost daljinskega nadzora bliskavic, a ne z vgrajeno bliskavico. Zanimivo, Panasonic, ki uporablja za nadzor bliskavice enak protokol kot Olympus, nima možnosti daljinskega nadzora bliskavic.
A če potegnemo črto, največ ponuja Sony NEX7, kar je tudi pričakovano. Po nekaterih možnostih sta izenačena s Panasonicom GH2, slednji se je zelo dobro izkazal pri hitrosti ostrenja. Če pa pogledamo sistem kot celoto, naveza Olympus/Panasonic še vedno krepko vodi. Kako bo pa v prihodnosti – namreč, Olympusove borzne mahinacije so dodobra pretresle to podjetje − bo pokazal čas.
Moj mikro, januar 2012 | Alan Orlič
