V tem trenutku sem začel razumeti očeta, ki je dolgo po opustitvi vsiljenega poklica avtokleparja in preusmeritvi kariere sicer za sorodnike in bližnje prijatelje še vedno popravljal avtomobile (enkrat avtoklepar, vedno avtoklepar), toda nekega dne je tovrstni prošnji enostavno rekel − ne. Zakaj? Ko je pred tem z veliko ljubeznijo popravil dva avtomobila, na katera so bili lastniki čustveno strašno vezani (kot so trdili), je bil sicer poplačan, četudi bolj ali manj le duhovno, a občutek je bil dober − osrečil je ljudi, ki jih ima rad. Toda ko so lastniki nekaj dni pozneje avtomobila prodali in se je izkazalo, da se je dneve in tedne skoraj zastonj mučil le zato, da je avtomobiloma dvignil ceno in so lastniki tako ceneje prišli do novih jeklenih vozičkov, se je počutil tako ogoljufanega, da se je svojemu osovraženemu poklicu (dokončno) odpovedal, pa naj so bile proseče očke sorodnikov in prijateljev še tako velike in solzne.

Nekako tako se je počutila moja malenkost, ko je za plačilo dobila tista dva piva za vse popoldne dela. Saj je ni toliko motilo plačilo, pravzaprav še piv ne bi potrebovala. Šlo je bolj za nelagodje ob tem, ker so prijatelji moje (brezplačno) delo in porabljen čas pričakovali kot nekaj samo po sebi umevnega. Nekako v slogu: »Saj boš naredil, kaj pa je to zate, ki znaš. Pa itak nimaš kaj drugega pametnega početi, a ne.« Da so delo cenili z dvema pivoma, je bil le višek. Ko bi vsaj kako kosilo ponudili, če ne že ravno urne postavke. »Itak« bi verjetno oboje zavrnil, ampak gre za načelo – darila, ki ga prejemnik ne ceni (več), nima smisla več podarjati. Ampak okej, navsezadnje gre za prijatelje, komu bomo pomagali, če ne njim?

V ŽRELU NEZNANCEV

Položaj je popolnoma drugačen, ko te začno klicati neznanci, da bi jim pomagal, ker bojda znaš (in si poceni). Še več, huje je, ko se neznanec kar na vratih pojavi z naročjem piva in na tvojem tiskalniku že veselo tiska pet izvodov diplomske naloge (prigoda iz študentskega doma, ko so bili celo matrični tiskalniki še redkost). Hm. Medtem pa ti ljudje za storitve na drugih področjih plačajo visoke cene, ne da bi pri tem trznili z očesom. Neverjetnom kakšnemu srdu in jezi sem bil priča, ko sem naslednjemu neznancu zavrnil »zahtevo« za pomoč – obnašal se je, kot bi mu vzel igračko, ki mu po vseh zakonih pripada. Vrata so od močnega zaloputa komajda ostala na tečajih. Hja.

LE VKUP, LE VKUP ...

Nekateri računalnikarji torej neznancem ali bežnim znancem delamo preveč uslug za drobiž. Zakaj? Zato, ker se pustimo. Ko me ob tem mračnem razmišljanju zmoti novica, da učitelji zahtevajo višje plače, sicer bodo stavkali, se mi je prikazala Marija: Da! To je to! Ljudje z istega področja stopijo skupaj in si s skupno močjo priborijo boljše razmere in pravičnejšo plačilo. Ideja sindikata, ki sem jo do tistega trenutka dojemal le na razumski osnovi, se mi je naenkrat prikazala v vsej svoji globočini in prvobitnem namenu. Ceh! In res, ko svoje zapoznele možganske vijuge počasi in mučno odvijam še naprej, ugotovim, da zdravniki držijo skupaj, da ni res. Sodnikov da ne omenjamo. Tudi policaji. V ZDA scenaristi držijo skupaj. Režiserji imajo svojo gildo. Igralci tudi. Producenti takisto. Vse to z razlogom, ki mi je nenadoma postal jasen. In še je takšnih poklicev. Kaj pa računalnikarji? Hmmm ...

Tu je pesem čisto drugačna. Ker se z računalnikom danes ukvarja že skoraj vsak otrok, pride hitro do medgeneracijskega prepada, ko mladenič dela stvari za pivo ali dve in s tem efektivno zbija ceno nekomu, ki se s tem delom preživlja. Navdušenost in sposobnost mladine je sicer pohvalna, le dumpinške cene niso, ker odžirajo kruh drugim. Ideja o povezovanju računalnikarjev in poenotenju cen storitev se nenadoma zdi, kot da vsebuje nekaj soli, a je hkrati precej utopična. Trg računalniških storitev bo še vedno Divji zahod, v katerem si bo vsak moral izposlovati ceno od primera do primera. Po drugi strani imam občutek, da bi se našla marsikatera jezna stranka, ki bi trdila, da nekakšen prikrit sindikat za cenitev računalniških storitev že obstaja, saj je to edina smiselna razlaga, zakaj mnogo podjetij svoje storitve zaračunava po naravnost oderuških cenah. Toda tega ne gre zamenjevati z iztočnico, kjer je bilo mišljeno hišno računalništvo, ne informatika v podjetjih.

OD LUZERJA DO IDOLA

Kaj torej storiti, da nas ne bi jemali kot nekaj samo po sebi umevnega, temveč kot božje darilo človeštvu. Kaj storiti, da si dvignemo veljavo nekako tako, da bi bili videti kot polbogovi, gospodarji njihovih življenj? Nekako tako kot zdravniki ali odvetniki, recimo. Smiselnega predloga se ne spomnim, zato se podajmo kar v svet fantazije: določi se uniforma, s katero se ob nastopu storitve definiramo kot bitja, ki vedo, za kaj v resnici gre. Saj ni nujno, da je to res, glavno je, da se daje tak vtis. Blef je važnejši od bistva in uniforma igra pri tem ključno vlogo. Kar povprašajte duhovnike in zdravnike, recimo. Že samo pogled na njihove »uniforme«, jih loči od mase in v očeh ljudi postanejo »nekaj več«.

Drugo pravilo naj vključuje mesto popravila računalnika. Popravljati na licu mestu je recept za izgubo spoštovanja, saj vas ima lastnik ves čas na očeh in vidi, kako se pravzaprav lovite in testirate to in ono in razmišljate, kaj bi utegnilo biti narobe ... Če pri tem ustrelite kozla ali dva, ste pečeni in ne boste dobili niti dveh piv. Popravljanje se naj torej dogaja vedno le pri vas doma, ko ste sami in »stranko« vidite šele, ko ji oddate popravljen računalnik. Ta navidez hiter prehod od pokvarjenega do popravljenega računalnika bo v očeh lastnika videti nič manj kot čudo božje. Saj mu ni treba vedeti, kako dolgo ste pri postavljanju diagnoze streljali v temo, a ne?

Ker ima vsa ta gradnja pomembnosti svoj cilj, ne smete narediti napake na zadnjem koraku in zaračunati le drobiž. Postavite ceno, ki bo stranko morda pognala v obup, a bo z velikim cmokom v grlu in vlažnimi očmi le odprla denarnico in brez besed plačala (kot se običajno dogaja v samoplačniških ambulantah ali drugih pisarnah), saj je prejeta storitev le vredna več od zastavljene zasoljene cene. S tem se boste rešili strankinih bodočih klicev ob polnoči in za vsako malenkost − poiskala vas bo le, ko ji bo šlo res hudo za nohte.

Zvito psihološko taktiko poveličevanja svojega dela bi lahko seveda razvijali v nedogled in presega okvirje tega skrajno osebnega komentarja, a ideja je podana. Seveda mlade računalniške dušice ne razmišljajo tako oziroma začnejo šele takrat, ko morajo začeti plačevati najemnino in lastne položnice. Se pravi takrat, ko ugotovijo, da je njihov čas dragocen – a takrat za dve pivi usluge dela že mlajša generacija, ki se je nenadoma vzela od nikoder ... s čimer je zaprti krog poceni uslug sklenjen. Hmm, malo me daje žeja, upam, da bo kmalu zazvonil telefon ...

Moj mikro, Oktober 2008 | Matej Frece