Pri opremljanju stanovanje je najbolje najeti arhitekta, ki vam bo pomagal do konca izoblikovati idejo in to materializirati. Kot sem že ugotovil, opremiti stanovanje, hišo … vsekakor ni lahko, kajti treba je uskladiti vse želje, potrebe, hotenja; vizije in ideje, ki se porajajo iz dneva v dan, iz ure v uro, odkar smo začeli razmišljati o novi opremi, ne samo svoje temveč tudi ideje moža, otrok, tašče … in vseh okoli nas, ki so polni nasvetov in izkušenj.

»In kje začeti, vaša Visokost?« je vprašal.
»Začni na začetku,« je dejal Kralj resno, »in nadaljuj, dokler ne prideš do konca: nato se ustavi.«Lewis Carroll, Alica v čudežni deželi

Lahko bi dejal, da se interier oblikuje na podlagi petih načel (Bruegge B. in Dutoit A. H.: Object-oriented Software Engineering, Pearson Education, New York, 2004):

Praktična izkušnja − je posledica predhodnih izkušenj.
Reševanje problema − zastavljeni problem je treba rešiti. Ne moremo reči, da je kakšna rešitev pravilna ali napačna. Rešitev je lahko glede na postavljene zahteve le boljša ali slabša.
Omejeni viri − saj vemo, kakšne so cene. Eno so želje, drugo pa so zmožnosti.
Interdisciplinarnost − sodelovanje z obrtniki (vodovod, električar, keramičar …).
Komunikacija − sodelovanje med arhitektom in naročnikom. Treba je preveriti različne možnosti, različice, ki jih preveri tako arhitekt kot naročnik.

Poglavitna razlika med profesionalnimi programi in ljubiteljskimi je v njihovi kompleksnosti.

Profesionalni programi omogočajo predvsem različne nastavitve in uporabo knjižnic že narejenih elementov, ki jih naložimo za posamezne potrebe glede na problem, ki ga je treba rešiti. Elemente knjižnice pa lahko po potrebi še naprej nastavljamo in spreminjamo. Mnogi znani proizvajalci pohištva ponujajo svoje elemente opreme, ki se uporabljajo v arhitekturni risbi tako v 2D- kot v 3D-prostorski predstavitvi. Posamezni deli opreme pa se lahko spreminjajo po potrebi. Prav tako kot lahko v trgovini izberemo različno barvo kakega kosa pohištva, različne noge, kljuke ali zaključke, vse detajle nastavimo v programu in dobimo popolno virtualno sliko rešitve problema.

Kompleksnost programa pa zahteva tudi kompleksno uporabnikovo znanje, pa tudi stroški nabave tovrstnih programov niso zanemarljivi, saj niso namenjeni občasni uporabi.

Programi, namenjeni laični uporabi so načeloma enostavnejši, s »prijaznejšim« uporabniškim vmesnikom. Že naložene knjižnice niso tako kompleksne, pa tudi možnosti individualnih nastavitev ni toliko. Njihova prednost je predvsem v njihovi dostopnosti. Množice nastavitev laični uporabnik niti ne potrebuje, saj je osredotočen na reševanje konkretnega problema, ki je bolj ali manj enkratnega značaja. Možnost izbire različnih barv in materialov, tako pohištva kot gradbenih elementov pa tudi zadostuje.

Pomen laičnih programov in njihova splošna uporabnost pri opremljanju prostora (tudi gradnji objektov) ni toliko v možnosti izbire različnih barv ali izbiri različnih materialov, temveč v prostorski predstavitvi, ki si jo laični uporabnik lahko sam ustvari in s svojega zornega kota zlahka preveri variante prostorskih konceptov, ne glede na svojo izobrazbo.

Različne prostorske postavitve(ki jih lahko raziskuje in razvija na monitorju ali na papirju) pomagajo laičnemu uporabniku razumeti prostor in ustrezno oblikovati svoje želje in potrebe glede na zahteve in zmožnosti prostorskih pogojev, ki so na voljo. V bistvu gre za pomoč pri izoblikovanju prostorskega koncepta, ki najbolje ustreza potrebam in željam uporabnika.

Velik pomen laičnih programov pa daje njihova pravilnost risanja 2D-dimenzij (torej tlorisnih dimenzij), pa naj se to kolikor hoče čudno in nesmiselno sliši. Po izkušnjah vedoč, ko se rišejo skice različnih konceptov prostorskih ureditev, se tlorisne dimenzije elementov zmeraj narišejo premajhne, tako da se v prostor lahko namesti več elementov, kot je dejansko možno. Tovrstni programi so v svojem bistvu zelo uporabno orodje za razvijanje in oblikovanje prostorskega koncepta uporabnika, ki na primer želi opremiti dnevno sobo ali kopalnico.

Vendar, »se moramo zavedat, da zmeraj obstajajo razhajanje med konceptom in realnostjo (Torej med zamislijo in med izvedbo.), kajti prvi je statičen, slednja pa dinamična in spremenljiva.«
Robert Pirsig, Lila

Tako je kljub velikim zmožnostim različnih laičnih programov najbolje »končati na koncu«. Torej, če smo začeli z mislijo o konceptu prostorske razporeditve elementov, je najbolje končati z arhitektom, ki vam bo pomagal pri materializaciji vašega prostorskega koncepta.

Objavljeno: Moj mikro Februar 2008 | mag. Andrej Božin, univ.dipl.inž.arh.