Preden pa začnemo pisati svoj prvi program, povejmo na kratko, kaj programiranje je. Definicij je seveda več, za začetnike pa je morda najpomembnejša ta, da gre za način, kako računalniku povedati, kaj bi radi od njega. In ker seveda ne znamo govoriti z ničlami in enicami, so nastali tako imenovani višji programski jeziki, s katerimi lahko z računalnikom komuniciramo na način, ki je vsaj malenkost bolj podoben našemu vsakdanjemu govoru ali pa je vsaj bolj intuitiven. In Small Basic je eden takšnih višjih jezikov.

Zdaj, ko imamo vse pripravljeno, lahko začnemo programirati. Prvi koraki pri učenju programskega jezika so običajno takšni, da izpišemo besedilo. V angleščini je to običajno »Hello World!« ali kaj podobnega. Da bomo malce bolj lokalni, izpišimo besedilo »Zdravo, Slovenija!« To naredimo tako, da se postavimo v prvo vrstico in vanjo vpišemo ukaz:

TextWindow.WriteLine("Zdravo, Slovenija!")

Med pisanjem vidimo, da se nam na zaslonu sproti prikazuje pomoč za ukaz, ki ga pišemo, tako da je vse skupaj zelo pregledno. Ko zadevo vpišemo, pritisnemo gumb Run ali pritisnemo F5 in programček se bo zagnal. In kaj se je zgodilo? Odprlo se je besedilno okno, v katerem se je izpisala vrstica »Zdravo, Slovenija!«. Če zdaj pogledamo ukaz, ugotovimo, da je dokaj podoben dejanskemu stanju – TextWindow pomeni besedilno okno, WriteLine pomeni zapiši vrstico, besedilo v oklepaju in narekovajih pa to, kar naj se izpiše. V oknu zagnanega programa nato piše, naj za nadaljevanje pritisnemo katero koli tipko. Če to naredimo, se zadeva zapre, saj je program svoje opravil.

Med pisanjem kode ste verjetno opazili dvoje. Najprej to, da vam Small Basic kar med pisanjem predlaga ukaze, ki so na voljo. Ko vpišete prvo črko ukaza, se prikažejo vsi ukazi, ki se začnejo z njo, ko pa dodajate črke, se seznam seveda oži. Ukaz lahko ročno vpišete do konca, lahko pa se s smernimi tipkami postavite na tistega, ki ga želite, pritisnete Enter in ukaz se bo izpisal v celoti. Drugo, kar lahko opazimo, je to, da so ukazi različno obarvani. SmallBasic tako ukaze deli tako, da lažje vidimo, kaj kam sodi oziroma kaj je »glavni« ukaz in kaj so njegovi »podrejeni« ukazi. V našem primeru je TextWindow glavni ukaz, za piko pa je lahko cela vrsta podrejenih ukazov. Če je vsako od tega druge barve, je stvar preglednejša, zato je morebitne napake lažje najti. No, pa naredimo takšno napako. Našemu programu dodajmo novo vrstico, kjer smo se zmotili in namesto pike za ukaz TextWindow postavili narekovaj. Ukaz smo torej zapisali takole:

TextWindow"WriteLine("Zdravo, Slovenija!")

Če zdaj program zaženemo, bo sporočil napako, kjer bo pisalo 2,11: Unrecognized statement encountered. Program nam je povedal, da ukaza ne razume, napaka pa je v vrstici 2 na znaku številka 11. Ko pogledamo, kje je ta znak, ugotovimo, da gre za naš narekovaj. Če ga popravimo, bo zadeva delovala. No, in smo naredili svoj prvi program.

Ko začenjate s programiranjem in tudi pozneje je dobro, da to, kar delate, na neki način dokumentirate. Pri zapletenejših projektih se namreč kaj hitro zgodi, da se začnete spraševati, zakaj neki ste nekaj naredili. Zato je dobro, če si čim več korakov, predvsem pa tiste zapletene, komentirate. Vstavljanje komentarjev je preprosto – na začetek vrstice vpišete opuščaj oziroma enojni narekovaj ('). To programu pove, da lahko vse, kar bo sledilo, pri izvajanju kode preprosto preskoči oziroma ignorira. Recimo, da hočemo v našem programu napovedati, da bo v vrstici, ki sledi, zapisan pozdrav. Najprej moramo pred prvo vrstico vriniti dodatno vrstico. To naredimo tako, da se postavimo na začetek prve vrstice in pritisnemo Enter. Vrstica se bo premaknila navzdol. Zdaj lahko v prvo vrsto vpišemo:

'Tukaj bom napisal pozdrav!

Besedilo bo zapisano zeleno, ki je v programiranju bolj ali manj povsod barva, ki označuje komentarje, ter ležeče, da lažje opazimo razliko od običajne kode.