Osnovno vprašanje, ki ga uporabniku postavi vsaka navigacijska naprava, je lahko razrešeno le, če je nameščena ustrezna digitalna karta. Zdaj je Zahodna Evropa bolj ali manj kakovostno pokrita tudi na ravni lokalnih cest in manjših krajev, veliko dela pa izdelovalce kart čaka na vzhodu Evrope in Balkanu. Trenutno se Navteq in Tele Atlas ne moreta pohvaliti, da ponujata kaj več kot glavne cestne povezave in vsaj ulice v največjih mestih. Za Slovenijo v najboljšem primeru to pomeni avtocestni križ in dobro pokrito Ljubljana.
Prispevek lokalnih ponudnikov
K sreči se obema duopolistoma s kartami pridružujejo številni lokalni ponudniki, ki jim je jasno, da bodo navigacijske naprave težko prodajali, če zanje ni kart področij, kjer uporabniki stanujejo (hm, še ena podobnost z mobilnimi telefoni: kupovali so jih le tisti, ki so bili prepričani, da imajo signal tudi v domači hiši). Pri nas trenutno edina za navigacijske naprave uporabna digitalna karta nastaja v ljubljanskem podjetju Monolit, najbolj jo poznajo uporabniki Garminovih naprav, a se njena uporaba vse bolj širi tudi k drugim znamkam.
Manj možnosti za izbiro imajo uporabniki vgradnih navigacijskih naprav. Zanje je navadno na voljo DVD-plošča, na kateri so zemljevidi izbrane regije ali celotne Evrope, Slovenija je pač pokrita, kolikor je (tudi v tem primeru smo odvisni od dobre volje prej omenjenih ponudnikov), kakšnega dodatka v obliki lokalne karte si tukaj ne morete privoščiti.
Opozoriti velja tudi na kruto dejstvo, da podatki na kartah niso ravno najbolj sveži. Časovni zamik med zajemom in tržno dosegljivostjo je lahko tudi več kot dve leti, zato ob nakupu povprašajte prodajalca, kako sveže so karte oziroma ali je možna njihova nadgradnja z vsaj eno kasnejšo različico. To še posebej velja za Slovenijo in druge manj razvite države, kjer omrežje hitrih cest šele začenjajo graditi. Kot primer povejmo, da trenutna različica Navteqovih zemljevidov v Sloveniji še nima vrisane primorske avtoceste čez Črni kal in štajerske pod Trojanami.
TRG
Tako kot je imel Mobitel ogromno prednost pred zasledovalci, saj je bil v začetku sam in edini, je v Sloveniji Garmin postal sinonim za navigacijske naprave. Po grobih podatkih naj bi namreč imel več kot 95-odstotni tržni delež pri prenosnih napravah, razmere pa se trenutno še ne izboljšujejo drugim v prid.
Razlog je tu vendarle drugačen kot pri mobilni telefoniji: ko je zastopnik za Garmin postalo podjetje Geoset, so naredili vse potrebno, da so se na zaslonih pojavili tudi slovenski zemljevidi. Sprva nerodni, z veliko napakami, zlasti na manj prometnih cestah, sčasoma pa se je njihova kakovost izboljšala. Žal vam še ne moremo poročati, kako je z veliko nadgradnjo, ki naj bi na trg prišla konec maja, saj v času pisanja prispevka še ni bila dosegljiva.
Poleg Garmina slovensko karto v svojih napravah ponuja še italijanski AvMap, ki pa je evropsko gledano majhen igralec. Bistveno pomembnejši je madžarski I-go, ki se na spletnih straneh že hvali s pokritostjo naše države, a trenutno le z glavnimi cestami. Madžari so močni zlasti v vzhodni Evropi, kjer njihovo kartografijo izkorišča MyGuide, ki sicer prisega na Tele Atlas.
Drugi prodajalci so se zbudili šele v zadnjem letu. Pri Monolitu, ki skrbi za slovenske zemljevide, smo izvedeli, da je zlasti po letošnjem Cebitu zanimanje zanje močno naraslo, seveda pa je treba te zemljevide nato pravilno združiti z obstoječimi v napravi. Poleg tega se z večanjem priljubljenosti kupci ne bi smeli več sprijazniti z izbirniki in govorom v tujem jeziku, zato bo v naslednjih letih Garminov največji tekmec tisti, ki mu bo uspelo ponuditi popolnoma lokalizirano rešitev.
Gneča med izdelovalci navigacijskih naprav je sicer vse večja. Zahodnoevropski trg namreč izjemno hitro raste, tudi v najrazvitejših državah je priložnosti za dobro prodajo še dovolj, saj naj bi trenutno elektronsko vodenje uporabljala le kakšna desetina vseh voznikov – pri nas je ta delež vsaj za polovico manjši, po naši oceni je v uporabi med 25 in 30 tisoč navigacijskih naprav (vseh registriranih vozil pa približno milijon). Na evropskem trgu ima največji, okrog tretjinski tržni delež TomTom, ki trenutno še ni naprodaj v Sloveniji, na drugem mestu je Garmin, močan je belgijski Mio Technologies, ki je z nekaterimi modeli dosegljiv na našem trgu, vsi preostali izdelovalci imajo tržni delež nižji od 10 odstotkov.
V prihodnje bodo konkurenco še dodatno zaostrile večnamenske naprave. Navigaciji z dlančniki, ki pomenijo uspešno tržno nišo, se bodo pridružile še tiste v mobilnih telefonih. Seveda je mogoče mobilnik v ta namen uporabljati že danes, a je treba dokupiti sprejemnik satelitskih signalov. Na trg zdaj prihajajo prvi telefoni z vdelanim sprejemnikom, najbrž bo vanje že naložen tudi digitalni zemljevid. V povezavi z mobilnim omrežjem bi lahko končno uspeli povezani servisi, s katerimi bi uporabniki vedno dostopali ne samo do najsodobnejših zemljevidov, pač pa tudi do ažurnih informacij o dogajanju na cestah.
ZAUPANJE?
Storitev TMC (Traffic Messaging Channel) je že dodobra spremenila način uporabe navigacijskih naprav. Kdor se vozi v službo dalj kot samo nekaj kilometrov in ima več možnosti, katero pot izbrati, zagotovo s pridom izrablja informacije o trenutnem stanju prevoznosti cest, ki jih navigacijska naprava pridobi s signalom radijskih postaj. Najpreprosteje je, če v nastavitvah nastaviš, da naprava samodejno upošteva zastoje in te pelje po drugi poti, a to za seboj potegne vprašanje zaupanja – v prometne informacije in podatke s karte.
Pri zadnjih ne gre samo za podatke o razpoložljivih cestah, pač pa tudi o njihovi kategoriji, kakovosti, pretočnosti in podobno. Predvsem v mestih se rado zgodi, da navigacijska naprava vodi po navidezno hitrejših cestah, pa čeprav gneča na njih in številna semaforizirana križišča preprečujejo, da bi takšna cesta upravičila daljšo pot. Na drugi strani se je včasih bolje peljati po avtocestni obvoznici kot skozi središče mesta, pa čeprav je prva pot občutno daljša. Skratka: uporabnik mora še naprej misliti tudi sam in pravilno nastaviti parametre (izračun najhitrejše/najkrajše/optimalne … poti), da zares dobi kakovosten rezultat.
S cestnimi informacijami je podobno. Samo pošiljanje signala pač ni dovolj. Treba je vzpostaviti celovit sistem pokrivanja cestnega omrežja, ne samo avtocest in glavnih cest, pač pa tudi lokalnih poti. Vse večja uporaba TMC-ja bi namreč lahko povzročila kolaps na obvoznih cestah, saj bi se nanje začele preusmerjati vse večje množice. V tujini zato že razmišljajo, da bi vzpostavili dvosmerno obveščanje in bi v primeru večjih zastojev ali hujših nesreč voznike, ki so od kraja zastoja bolj oddaljeni, preusmerili na druge poti kot tiste, ki so zastoju bližje.
Idej je veliko, v prihodnosti zato pričakujemo, da bodo navigacijske naprave zares postale del našega vsakdana, ne glede na to, koliko bomo z njimi skušali najti nam doslej neznane točke. Žal se v zgodbo z dinamičnim vodenjem Slovenija vključuje nadvse počasi, saj kljub obilju radijskih postaj niti ena ne oddaja signala TMC – je pa res, da bi bilo pred tem treba bistveno izboljšati obveščanje o stanju na cestah, ki je trenutno preveč vezano na avtoceste.
Vgrajena, prenosna …?
Vsak tip navigacijske naprave ima svoje svetle in temne strani. Med kupci so daleč najbolj priljubljene prenosne naprave, ki se ponašajo z ugodno ceno, prijaznim uporabniškim vmesnikom in – prenosnostjo. Napravo je brez težav mogoče vzeti iz avtomobila (kar je pomembno tudi in predvsem z varnostnega stališča), jo prestavljati iz enega v drugo vozilo ali jo celo nositi s seboj in jo uporabljati med sprehodom po mestu. Seveda pa prenosne naprave niso povezane z drugimi sistemi v vozilu, kar je lahko problematično, če je satelitski signal slab ali popolnoma izgine (denimo v predorih).
Teh pomanjkljivosti vgradne naprave ne poznajo, saj so povezane s signalom hitrosti vozila in imajo žiroskop, da je avtomobil zavil. Kupiti je mogoče že serijsko vgrajene, te so navadno lepo vključene v armaturno ploščo avtomobila in povezane z drugimi infozabavnimi sistemi, na trgu pa so tudi navigacijske naprave za poznejšo vgradnjo, največkrat skupaj z avtoradiem. Vgradnih naprav ni mogoče prenašati iz enega v drugo vozilo – tudi ob prodaji avtomobila pač ostanemo brez nje.
Uporabniki dlančnikov se lahko z navigacijo spoznavajo tudi s svojo napravo, prav tako uporabniki mobilnih telefonov. V obeh primerih je treba dokupiti anteno za sprejem satelitskih signalov, če ta ni vdelana v dlančnik oziroma telefon. Navigacijske programske opreme je na trgu dovolj, največ, seveda za najbolj priljubljene operacijske sisteme (Windows Mobile in Symbian). Takšna navigacijska naprava je bolj kot ne izhod v sili, za stalno uporabo je rešitev nerodna zaradi majhnega zaslona in zahtevnejšega upravljanja, ki je med vožnjo lahko nevarno.
DODATKI
Današnje navigacijske naprave niso namenjene le vodenju po bolj ali manj znanih cestah. Vgrajene v avtomobil delujejo kot del infozabavnega sistema, ki je bolj ali manj preprosto upravljiv z enega samega mesta. Prednost je lahko tudi v povezavi z vgrajeno prostoročno napravo, saj omogoča hitro iskanje poti do shranjenih stikov. Podobno funkcionalnost je mogoče srečati še v dlančnikih oziroma mobilnikih z navigacijsko napravo, obstajajo pa tudi prenosne naprave, ki ponujajo prostoročno telefoniranje.
Ko kupujete navigacijsko napravo, povprašajte po količini prostega pomnilnika in možnosti njegove razširitve. Prostor boste namreč lahko porabili na različne načine. Z vodenjem je najbolj povezana možnost uporabe novih zemljevidov – ne samo držav, ki niso vključene v osnovno karto, pač pa tudi posebnih zemljevidov, kot so topografske karte, turistični zemljevidi in podobno. Ker so navigacijske naprave vedno z nami, so uporabne kot prenosni pomnilniški mediji (in se znajo tako tudi predstaviti računalniku), veliko jih ima možnost pregledovanja fotografij, ob predvajalnikih digitalne glasbe je lahko vdelan celo predvajalnik videa.
Ker vsak tovrstni dodatek nekaj doda tudi h končni ceni, so izdelovalci razvili celo paleto navigacijskih naprav, ki se po osnovni funkcionalnosti praktično ne razlikujejo med seboj. Če želite samo golo navigacijo, bi vas pri izbrani znamki lahko načeloma zanimala le cena modela, a vseeno preverite kakovost zaslona. Pri hitrosti izračunavanja poti danes ne bi smelo biti večjih razlik, tudi preračunavanje, ko zgrešimo križišče, je načeloma zelo hitro in se zgodi v največ nekaj sekundah.
IZBIRA
Kot smo že zapisali, je v Sloveniji trenutno najbolj smotrno kupiti Garminovo navigacijsko napravo in doplačati za slovenski digitalni zemljevid (zraven boste dobili še dokaj dobro pokritost Hrvaške in bolj kot ne osnovno pokritost Bosne in Hercegovine). Druga možnost so navigacijske naprave AvMap, kjer je izbira manjša in so zaradi velikosti manj prikladne za prenašanje. Sčasoma se bo izboljšala tudi Navteqova oziroma Tele Atlasova pokritost Slovenije, kar pomeni, da bodo v poštev prišle še naprave drugih znamk, a zaenkrat vam za uporabo v Sloveniji navigacijsko napravo brez dodatne, lokalne slovenske karte ne priporočamo.
Boštjan Okorn
