Po eni strani preprosta stvar, če imamo na voljo prave vmesnike in če obe napravi podpirata isti vmesnik. V praksi pa največkrat ni tako. Televizor ne podpira standarda za povezavo, ki ga podpira mobilna naprava, ali obratno. Telefone menjavamo na dve leti, tablične računalnike na štiri, televizorje pa imamo doma najmanj pet let. Razumljivo, da so naprave slabše združljive med seboj. Težava je tudi, da izdelovalec želi, da vse naprave kupimo pri njem. Njegov telefon ali tablica se brez posebne težave povežeta z njegovim televizorjem. Ker želi, da tudi televizorje menjamo čim pogosteje, to velja, če so vse naprave približno podobnega letnika izdelave.
To pa je v nasprotju z željami kupcev. Radi bi, da imajo vse naprave enak vmesnik, združljiv tudi za nazaj, nekaj takega, kar je vmesnik USB na osebnem računalniku. Paradoks. Tak vmesnik televizor ima, a ga nima večina mobilnih naprav. Če bi ga imele, bi bila stvar rešena, problema pa ne bi bilo. Zakaj ga ni? Dobro vprašanje, na katerega ni pravega odgovora. Morda zato, ker so izdelovalci mobilnih naprav šele pred kratkim dojeli, da si uporabniki želijo tudi mobilne naprave povezati s televizorjem.
Priklop s kablom
Vsak televizor, če ni star več kot deset let, ima vhod HDMI. Ta je postal najpogostejši, lahko bi dejali univerzalni vmesnik za priklop naprav na televizor, saj hkrati te pošiljajo televizorju HD sliko in zvok. Neumno bi bilo gledati film na velikem zaslonu televizorja, zvok pa bi prihajal iz majhnih zvočnikov mobilne naprave. Vmesnika pa nimajo vse tablice, še manj pametni telefoni. Med tabličnimi računalniki s sistemom Android najdemo nekaj modelov, ki HDMI imajo, vendar ti niso med najbolj prodajanimi in posledično najbolj razširjenimi. Applu in Samsungu se ne zdi primerno, da bi ga vgradila v svoje tablice. Zanašata se na brezžično povezavo, na HDMI-dodatke (adapterji) ali pa propagirata standarde, ki HDMI nadgrajujejo.
Največ mobilnih naprav nima vmesnika HDMI, ker je prevelik oziroma imajo te naprave že priključek mikro USB. Zakaj bi imele še enega, ki bi zapletel ustroj naprave? Ker pa potreba je, so iznašli standard MHL, ki izkorišča obstoječi priključek mobilne naprave, pod pogojem, da standard podpira strojna oprema naprave in tudi njen operacijski sistem. Temu podoben in še nekoliko novejši je standard SlimPort (sopotnik standarda DisplayPort). Tako kot vmesnik HDMI tudi ta sočasno prenaša HD sliko in zvok, do osem kanalov prostorskega zvoka. Ker pa standarda ne podpirajo starejši televizorji, moramo imeti dodatek, ki preoblikuje signale, ki jih oddaja naprava prek vmesnika micro USB, v signale, ki jih prepozna HDMI-vmesnik televizorja.
Zadnje čase vse več mobilnih naprav in televizorjev podpira vmesnik MHL. Če ga podpira tudi televizor (logotip poleg priključka HDMI), ne potrebujemo dodatka. Napravi med seboj povežemo s kablom, ki ima na eni strani mikro USB, na drugi pa priključek HDMI. Standard MHL predvideva tudi napajanje mobilne naprave, kadar je priključena na televizor, zato čas gledanja ni odvisen od napolnjenosti njene baterije. Ker je priključek micro USB zaseden, je tudi ne bi mogli priključiti na napajalnik.
Pri vsej tej množici vmesnikov je mogoče, da televizor ne podpira vmesnika MHL, ali pa ga, a mobilna naprava podpira SlimPort. Povezava je tudi v takih primerih mogoča prek dodatka. Ker oba standarda med pretakanjem vsebine iz mobilne naprave na televizor zahtevata, da je zaslon te vključen, ima dodatek svoj priključek mikro USB, prek katerega ga povežemo z napajalnikom. Napajanje mobilne naprave med predvajanjem je tudi v tem primeru zagotovljeno. Vprašanje pa je, kakšen dodatek potrebujemo. So tri različice standarda MHL in standard SlimPort, torej moramo dobro prebrati tehnične podatke naprav, da najdemo pravi dodatek za povezavo. Zanimivo je tudi, da nekatere naprave s sistemom Android podpirajo standard MHL, druge pa SlimPort.
Uporabniki Applovih tablic imajo tozadevno manj skrbi. Tablice iPad so sicer tehnično združljive z vmesnikom DisplayPort, vendar je edini način, da jo s kablom povežemo s televizorjem, Applov temu namenjen HDMI-dodatek (adapter). Ta pa ni ravno poceni. In če smo ga kupili za prve Applove tablice, ga z novimi, ki imajo drugačen priključek, ne moremo več uporabljati. Podobni adapterji obstajajo tudi za nekatere druge tablične računalnike, ki ne podpirajo standardov MHL ali SlimPort.
Kaj pa brezžično?
Pod brezžično povezavo mobilne naprave razumemo tako imenovano zrcaljenje zaslona, in ne uporabo mobilnih aplikacij v namen, da pametnemu televizorju prek mobilne naprave povemo, katero vsebino naj predvaja, ali tovrstna povezava deluje le, če sta obe napravi istega izdelovalca oziroma ali je medsebojna združljivost izvedena drugače. Kar vidimo na zaslonu mobilne naprave, želimo videti tudi na zaslonu televizorja. Standard za to je Miracast. Izvede priložnostno povezavo Wi-Fi (Direct Wi-Fi) med mobilno napravo in dodatkom, priklopljenim na televizor. Obe napravi morata standard podpirati. Vse več predvsem novejših televizorjev ima vgrajeno podporo za Miracast. Dodatek pri teh ni potreben. »Sliko« prenaša v kodeku H.264, kar pomeni, da je ta ločljivosti HD. Za lastnike avtorsko zaščitenih del je pomembno, da standard ščiti njihove pravice (DRM), zato vse spletne storitve ne bodo delovale v načinu »predvajanja« na zaslonu televizorja. S tem se ne bi preveč ubadali, saj te storitve slovenskim uporabnikom tako ali tako niso na voljo.
Cenejša alternativa je Googlov dodatek ChromeCast, ki smo ga že predstavili (tinyurl.com/p9oxbuf), vendar takrat še ni omogočal zrcaljenja zaslona mobilne naprave. Napravico v obliki ključka vstavimo v HDMI-vhod televizorja in jo povežemo v brezžično omrežje, prek tega pa z mobilno napravo. Zrcaljenje zaslona je omogočeno od letošnjega poletja, deluje pa le na nekaterih napravah s sistemom Android. Zrcaljenje je pri tej popolno, na zaslonu televizorja vidimo zaslon mobilne naprave. Pri drugih pa deluje le funkcija prikaza na zaslonu televizorja pri tistih aplikacijah, ki Googlov dodatek podpirajo.
Uporabniki Applovih naprav so tudi v tem primeru veseli prebivalci Applovega vrtička. Brezžično povezati napravo na televizor je zanje preprosteje, vendar dražje. Neprave ne podpirajo nobenega od odprtih brezžičnih standardov za pretakanje vsebin. Kupiti moramo napravo AppleTV, ki podpira zrcaljenje zaslona prek Applovega brezžičnega omrežja AirPlay. Zrcaljenje deluje izključno na napravah s sistemom iOS in tudi v tem primeru nekatere storitve ne delujejo.
Kako deluje
Če mobilno napravo povežemo s televizorjem prek kabla, neodvisno od tega, katerega od omenjenih standardov (vmesnikov) uporabimo, se slika zaslona takoj po priklopu prikaže na zaslonu televizorja. Enaka, kot je na zaslonu mobilne naprave. Vidna pa je le toliko časa, dokler je prižgan tudi zaslon mobilne naprave. Ta pa je eden večjih porabnikov energije, zato mora biti mobilna naprava med povezavo na tak ali drugačen način napajana. Enako velja tudi za brezžično povezavo v primeru zrcaljenja zaslona. Le da poleg zaslona baterijo prazni še prenos podatkov prek brezžične povezave. Miracast je v tem trenutku morda res najboljša rešitev, vendar je draga. Če imamo mobilno napravo, ki omogoča zrcaljenje prek Googlovega ChromeCasta, je to zagotovo cenejša rešitev.
Moj mikro, november – december 2014 | Marjan Kodelja
