Sistem Windows je za uporabo čisto soliden, seveda pa ne moremo pričakovati, da bo v njem vse, kar potrebujemo. Obstaja kar nekaj področij, kjer orodja, ki so vgrajena v sistem, nekoliko šepajo in nam ne nudijo toliko in tega, kar bi si želeli. Zato pač moramo poseči po tako imenovanih »programih tretjih oseb« (recimo, da je prva oseba MS, druga pa smo mi), s čimer seveda ni nič narobe. Tovrstnih programov je ogromno in je seveda nemogoče našteti vse, prav tako pa je veliko tudi področij, ki jih pokrivajo, zato smo se omejili na nekaj takšnih, ki po našem mnenju naslavljajo najbolj pereča področja.

Speccy

Eno od področij, kjer je Microsoft v zadnjih različicah sicer naredil precejšen korak naprej, a še vedno ni ponudil neke res celostne in prijazne rešitve, so informacije o sistemu. Pri tem ne mislimo na operacijski sistem, saj je o njem mogoče najti kopico informacij, če le vemo, kje jih iskati, pač pa na informacije o strojni opremi. In eden od programov, ki to pomanjkljivost odpravlja, je Speccy. Ko ga zaženemo, mimogrede, je tudi poslovenjen, je treba malce počakati, da zbere vse potrebne informacije, nato pa imamo kaj videti. Informacije so razdeljene v skupine, ki same po sebi povedo vse – Povzetek, Operacijski sistem, CPU, RAM, Matična plošča in tako naprej. Za vsakim od teh razdelkov se skrivajo izredno podrobne informacije o komponenti, ki jo naslavlja.

In zakaj je tak program pomemben? Razlogov je veliko. Še najmanj pomemben je ta, da če vas nekdo vpraša, kakšno matično ploščo ali procesor imate in koliko RAM-a, veste, kaj odgovoriti. Pomembnejše je, da je mogoče brez fizičnega pogleda v drobovje dobiti informacije recimo o tem, katere vrste delovnega pomnilnika imamo in koliko rež je zasedenih, da vemo, kaj kupiti, če bi radi zadevo nadgradili. Podobno je tudi z ugotavljanjem prostih razširitvenih rež, da se nam ne bi zgodilo, da kupimo kakšno kartico, potem pa ugotovimo, da nimamo proste reže ali celo da nimamo tovrstnega razširitvenega mesta.
Pri celotni zadevi je zelo uporabno tudi to, da je podatke mogoče shraniti kot besedilno datoteko ali datoteko XML, tako da so na voljo tudi »zunaj« programa Speccy. Vsekakor orodje, ki pride zelo prav.

Ultimate Windows Tweaker

Kot smo zapisali v uvodu, je sistem Windows sicer čisto solidna stvar, ki pa ima, kot vsaka stvar na tem svetu, tudi svoje pomanjkljivosti. Mednje spadajo tudi nekatere nastavitve, ki nas mogoče motijo, jih je pa zelo težko spremeniti. Obstaja cela vrsta programov, ki omogočajo spreminjanje sistemskih nastavitev, eden bolj zanimivih med njimi pa je Ultimate Windows Tweaker. Program obstaja v dveh različicah; različica 2 pokriva sisteme Windows do vključno Windows 7, različica 3 pa Windows 8 in višje. Program je na voljo v »mobilni« različici, kar pomeni, da ga ni treba nameščati, ampak je dovolj, če program razširimo v mapo na disku (ali ključku) in že ga lahko zaženemo.

In kaj nudi program? Nastavitev je toliko, da je vse skupaj verjetno najlažje opisati na nekaj primerih. Vzemimo različico za Windows 7. V rubriki Personalization je mogoče recimo v razdelku Raziskovalec (Windows Explorer) vključiti prikaz menijev, prikaz različice Windows na namizju ali pa recimo določiti, da se črke pogonov prikazujejo za oznako pogona namesto pred njo. Prek razdelka prilagajanja menija Start je med drugim mogoče določiti, koliko nazadnje zagnanih programov naj se prikaže v seznamu in katere elemente naj vsebuje meni Start. V rubriki Varnostne nastavitve (Security settings) lahko na primer preprečimo uporabnikom, da zaganjajo urejevalnik registra, ukazni poziv, upravitelja opravil, preprečiti je mogoče dostop do Nadzorne plošče, samodejni zagon odstranljivih medijev in še in še. Rubrik in razdelkov je cela vrsta in stvar je izjemno uporabna. Pazite le, da uporabite pravo različico.

Process Explorer

Če je na področju sistemskih informacij kdo legenda, je to vsekakor Mark Russinovich. Njegovi Windows Sysinternals, ki so že nekaj časa del Microsoftovega TechNeta, so nekaj, kar pozna vsak, ki se malce resneje ukvarja z okolji Windows. In eno od kopice orodij, ki so brezplačno na voljo, je tudi Process Explorer. Gre pravzaprav za orodje, ki je po svoji funkciji podobno Upravitelju opravil, kot ga poznamo iz okolja Windows, vendar na steroidih, saj nudi neprimerno več. Prav zato je izredno koristno za odkrivanje težav. Upravitelj opravil nam sicer pove, kateri programi in procesi so zagnani, omogoča pa tudi ugašanje teh procesov, nam pa na primer ne zna povedati, kateri program recimo uporablja našo spletno kamero. Ali pa – če na primer ne veste, kateri proces je odgovoren za neki program, ki ga imate na namizju, lahko v Process Explorerju izberete »tarčo«, jo odnesete v okno programa in Process Explorer bo označil program/proces, ki je odgovoren za to okno. Program seveda nudi še celo vrsto drugih informacij, ki sicer več povedo tistim, ki so bolj domači v sistemih Windows, so pa izredno dober vir informacij tudi za manj vešče uporabnike.

Orodja za zagon Linuxa

V eni od prejšnjih številk Mojega mikra (september 2014) ste lahko prebrali, kako lahko preprosta »živa« distribucija Linuxa pomaga pri najbolj zapletenih težavah v okolju Windows. Če revije nimate, lahko na naši spletni strani poiščete članek z naslovom Linux kot rešitelj in tam preberete, kako in kaj. V članku smo opisali postopek, kako Linux preprosto namestiti na ključek USB, kako računalnik iz takega ključka zagnati in kako uporabiti orodja za reševanje težav, tudi če so te v okolju Windows. Za izdelavo zagonskega ključka z distribucijo Ubuntu smo takrat uporabili program, imenovan Universal USB Installer. Je preprost za uporabo, svoje delo naredi čisto solidno, ni pa edini, ki to zmore, in je dokaj bazičen. Podobnih programov je veliko, mi pa bomo omenili še dva. Prvi je UNetbootin, ki omogoča, da praktično katero koli datoteko ISO, ki seveda vsebuje kateri koli sistem (Windows, Linux …), ki ga je mogoče zagnati, spremeni v zagonski ključek. Program je res zmogljiv, ima pa eno slabo lastnost, ki to niti ni – omogoča nastavljanje le enega zagonskega sistema na ključku. Zato je boljše orodje YUMI, ki omogoča, da na en sam ključek naložite več »živih CD-jev« oziroma delujočih operacijskih sistemov. Ker ima vsak od sistemov nekatere prednosti, je tak sistem za »hard-core« uporabnike vsekakor najboljša rešitev.

Sandboxie

Priznajmo si – večina od nas tu in tam klikne na kakšno povezavo, ki se nam zdi sumljiva, v upanju, da stvar ne bo naredila neke škode ali pa da bo protivirusni program prestregel morebitno zlobo v obliki nevarne kode. In potem se zgodi …

Obstajajo pa tudi druge možnosti. Ena od njih je Sandboxie. Gre za orodje, ki omogoča zagon programov, tako da ti nimajo dostopa do ostalega sistema oziroma vanj ne morejo ničesar zapisovati. In prav to zapisovanje je bistvo zlonamerne programske opreme. In kako deluje Sandboxie? Pravzaprav dokaj preprosto. Program namestimo in zaženemo tako imenovani Sandboxed Web Browser, ki bo tekel vzporedno z našim običajnim brskalnikom. Ta novi brskalnik ima dvojno vlogo. Kar koli bomo delali v njem, bo ostalo izolirano od preostalega sistema. Prek njega lahko snemamo programe s spleta in jih tudi nameščamo, pa bodo vseeno ostali v »peskovniku«, torej ločeni od ostalega sistema. Poleg tega pa je mogoče v Sandboxieju zagnati tudi programe, ki jih že imamo v našem sistemu, pa nam iz takšnega ali drugačnega razloga delajo težave. Te so lahko takšne, da nismo popolnoma prepričani, ali se v njih ne skriva kaj zoprnega (dober primer so recimo tako imenovani keygeni – generatorji serijskih številk za najrazličnejše komercialne programe), ali pa se zgodi, da bi potrebovali več kot eno instanco nekega programa, pa ta tega ne dovoli, če ga poleg običajnega načina zaženemo še v Sandboxieju, pa s tem ni težav. In še kaj bi se našlo. Ker je pri več odprtih oknih včasih težko vedeti, kateri program deluje v »peskovniku« in kateri na običajni način, so programi, ki jih ima v lasti Sandboxie, obrobljeni rumeno.

Seveda ne trdimo, da je to vse, kar potrebujete. V praski se pokaže še marsikaj, kar bi bilo dobro, da bi bodisi nekako izkopali iz sistema samega ali pa bi imeli posebna orodja za to. Če ne vemo, kje imamo namestitvene medije ali, kot je zdaj moderno, ne vemo, kje je kartica s ključem oziroma registrsko številko za spletno namestitev (recimo Office 365), lahko naletimo na težavo, ko ne bomo mogli ponovno namestiti kakšnega programa. Programa kot takšnega sicer ni težko ponovno dobiti, ključ pa je druga pesem. In brez njega zadeva ne deluje. Zato je recimo dobro imeti kak program, ki zna iz obstoječe namestitve sistema in programov izluščiti te številke, ki jih lahko nato nekam zapišemo, natisnemo ali kako drugače shranimo. Takšnih programov je kar nekaj. Najbolj znan je Magical Jelly Bean KeyFinder, ki je shareware in v preizkusnem načinu nekoliko okrnjen, obstaja pa tudi nekaj alternativ, recimo ProduKey, ki ga ponuja podjetje Nirsoft. Ta med omrežnimi orodji ponuja tudi Wireless Network Watcher, s katerim dobite preprost in učinkovit vpogled v dogajanje v svojem omrežju, pri čemer je ime programa mogoče malce zavajajoče, saj stvar deluje tudi v ožičenih omrežjih. Če sumite, da vam nekdo »krade Wi-Fi«, boste s tem orodjem to zlahka odkrili. Dobro je imeti tudi kak program za odkrivanje zlonamerne programske opreme. Tudi tu je ponudba dokaj pestra. Poleg obstoječe protivirusne zaščite je dobro imeti recimo MalwareBytes AntiMalware, ki v svoji brezplačni različici omogoča pregledovanje sistema na zahtevo, ali pa AdwCleaner, ki poskrbi za odstranjevanje najrazličnejših orodnih vrstic, ki so se naselile v brskalnik, zanimiva pa je tudi storitev VirusTotal Uploader, ki omogoča, da sumljivo datoteko preverimo z več kot 50 protivirusnimi orodji naenkrat.

Za konec

Veliko naštetih programov ima še eno dobro lastnost – mogoče jih je dobiti v »mobilni« obliki, torej takšni, ki ne zahteva nameščanja orodja/programa, saj se zadeva zažene le z dvoklikom na izvršni datoteki. Tak način je izjemno priročen, ko bi radi orodja uporabili na različnih računalnikih. Dovolj je, da si jih spravimo na ključek USB ali celo v kakšno storitev, kot je Dropbox, in orodja bodo vedno na voljo, v primeru spletne hrambe seveda le, če bo na voljo spletna povezava. Če na primer z YUMI-jem izdelamo zagonski ključek, na katerem je nekaj distribucij Linuxa, dodamo kak protivirusni program in omenjene programe, dobimo orodje, s katerim je mogoče popraviti skoraj vse težave, za katere je kriva programska oprema, in tudi najti razloge za nekatere težave s strojno opremo. Glede na to, da so ključki zdaj izredno poceni, je vsekakor koristno, če imamo doma kje kakšnega takšnega »rešitelja«.
Ko smo pisali o orodju Process Explorer, smo zapisali, da lahko na strani Windows Sysinternals najdemo kopico brezplačnih koristnih orodij. No, podobna stran je tudi stran podjetja Nirsoft (www.nirsoft.net), kjer je nabor še večji, saj ponujajo nekaj deset orodij, med katerimi je mogoče najti vse od programov za reševanje gesel, če jih pozabimo, omrežnih, internetnih orodij in še kaj. Pravzaprav bi lahko naš celoten prispevek zapolnili z orodji, ki jih ponujata ti strani. Če imate torej specifične težave, se malce sprehodite po Sysinternalsu in Nirsoftu in velika možnost je, da boste našli rešitev.

Moj mikro, marec – april 2015 | Miha Gradišnik |