POSODOBITEV

Po vnovičnem zagonu takoj deluje skoraj vse. Po želji si lahko nastavimo omrežje, brezžično povezavo, modri zob (če smo ga znova omogočili znotraj BIOS-a), delo s sledilno ploščico in še marsikaj. Kdor je bil z »jabolčnimi« sistemi v preteklosti že na ti, bo znal ceniti številčnost drobnih priboljškov, ki jih po novem premore tudi naš malček, medtem ko bodo drugi potrebovali še nekaj časa, da se privadijo na novo okolje. Če imate težave najdete pod ikono Applications pripomoček, imenovan NetbookInstaller, s pomočjo katerega se lahko rešite iz marsikatere zagate. Mi programa nismo potrebovali, ker nam je sistem deloval brezhibno. Tako je bilo vsaj do trenutka, ko smo se odločili z možnostjo Software Update namestiti najnovejše popravke operacijskega sistema. Spet smo trčili ob zid.

Zakaj bi sploh posodabljali sistem? Morda bo kdo izmed vas zadovoljen z delujočim Macom, a vseeno vam priporočamo namestitev najnovejših popravkov. Ti so precej dobrodošli predvsem z varnostnega vidika, saj so programerji iz Cupertina zakrpali vse odkrite luknje, prav tako pa so dodali marsikateri bombonček in še dopolnili ponudbo aktivnosti, ki jih je zmožen naš novi ljubljenček. Ker se nadgradnje ne moremo lotiti na lažji način, jo uberemo po težji stezi. Na spletnem naslovu http://support.apple.com/downloads/#macosx106 najdemo vse popravke v zvezi z operacijskim sistemom Mac OS X 10.6. Zaplate so lično pakirane v samostojne skupke ničel in enic, kar pomeni, da bodo zlahka našle lasten prostor še na tako shiranem diskovju, kakršno je naše.

Pozorni morate biti na dve morebitni težavi. Prva zadeva tako imenovane nadgradenj combo, ki žal v našem netbooku ne delujejo, zato posežemo po posameznih paketih, a od tod izhaja druga ovira. Neposreden preskok s številke 10.6 na 10.6.4 ni mogoč, zatorej si dobro preberite prednosti posameznih popravkov in pojdite lepo od začetka. Ustavite se lahko, kjer vam srce poželi ali ko pridete do različice, ki jo katero zahteva programska oprema, ki jo morda želite namestiti. Priznamo, nadgradnje smo se sami lotili šele, ko jo je zahtevalo programersko okolje Xcode.

Začetna odločitev, da v projekt ne bomo vlagali dodatnih sredstev, zaradi česar nismo razširili diska, se nam je na vsakem koraku maščevala, a povsem razpočila v obraz se nam nikdar ni. Z iznajdljivostjo smo ostali zvesti začetnemu cilju in uspelo nam je pridobiti najcenejšo (legalno) vstopnico v svet sistema Mac OS X.

DODATNA PROGRAMSKA OPREMA

Prišel bo čas, ko se bo navdušenje nad golim operacijskim sistemom Snow Leopard poleglo in si boste želeli na njem videti kakšno resnejše orodje za vaše delo. Sami smo se odločili za okolje Xcode z vključenimi gradniki za izdelavo iOS4 aplikacij. Svojo delovno postajo bi radi uporabljali za razvoj programov za iPhone (iPod, iPad). Spet trčimo ob mizerno količino praznega prostora na disku, kar nas tako ujezi, da oddrvimo do najbližje tehnične trgovine in tam kupimo kartico SD enake velikosti, kot je naš disk. Vstavimo jo v ustrezno režo na prenosniku in jo brez težav začnemo uporabljati. Zdaj je prostora več kot dovolj, a namestitveni program okolja Xcode še vedno ni zadovoljen. Hoče se namestiti na osnovni razdelek našega diska in pika. Dobro, si mislimo, ko se nam utrne zamisel, kako prelisičiti program. Kartico SD bomo za stalno vpeli (mount) v sistem! Tako nam ne bo treba vedno znova priklapljati in odklapljati naprave v sistem in iz njega, ampak bo računalnik imel kartico za del sebe.

Spet uporabimo terminal, ki mu zadamo ukaz sudo nano /Library/Preferences/SystemConfiguration/autodiskmount.plist. Datoteka, ki jo urejevalnik besedil odpre, mora biti prazna. Vanjo vpišemo te informacije:

< ?xml version="1.0" encoding="UTF-8"?>
< !DOCTYPE plist PUBLIC "-//Apple//DTD PLIST 1.0//EN" "www.apple.com/DTDs/PropertyList-1.0.dtd">
< plist version="1.0">
< dict>
< key> AutomountDisksWithoutUserLogin< /key>
< true/>
< /dict>
< /plist>

Nastavitve shranimo z ukazom Ctrl+X (in odgovorom Yes oziroma Y) in vstavimo kartico SD. Sistem jo samodejno zazna in priklopi. Z diskutil info /Volumes/SDKartica|grep UUID dobimo enolično identifikacijo svoje kartice (ime SDKartica zamenjajte s tistim, ki ste ga določili ob njenem formatiranju). V množici informacij, razlitih po zaslonu, poiščite Volume UUID ali dolgo identifikacijsko šifro podobno naši – 459CA694-61AD-3E18-8F28-C2337F358875 in jo vpišemo v /etc/fstab. To storimo z ukazom sudo vifs. Dodamo vrstico:

UUID=459CA694-61AD-3E18-8F28-C2337F358875 /Users hfs rw 1 1

Popravljeno datoteko shranimo (tipka Esc in :wq). Iz osnovnega razdelka prekopiramo imenik Users na kartico SD ter v terminalu izvedemo te ukaze:

sudo ditto -rsrcFork -V /Users /Volumes/SDKartica
sudo mv /Users /Users.orig
sudo mkdir -P /Users

Z njimi dokončno prepričamo imenik Users, da od zdaj naprej biva na drugem naslovu. Izvirni imenik uporabnikov preimenujemo ter ustvarimo priključno točko na podatke iz kartice, tako da sistem prepričamo v njeno uporabo. Po vnovičnem zagonu bo kartica samodejno priključena sistemu in kot taka vidna v raziskovalcu Finder, zato lahko spet izzovemo srečo z nameščanjem okolja Xcode. Ker se jabolčno razvojno orodje privzeto namesti v imenik Developer, takoj naletimo na oviro. Na našo srečo se ta ne izkaže za (pre)visoko, saj že namestitev sama ponudi rešitev v obliki možnosti Custom Install. Pod izbiro Essentials izberemo zavihek Location in zamenjamo izbiro Developer z našo željo – kartico SD. Namestitev je vseeno hitra in tudi delovanje programa po končanem postopku nameščanja je zadostno za osnovne potrebe programerja na poti.

Pri namestitvi okolja Xcode je zavihek za spremembo končnega imenika precej skrit. Če se odločite za drugo programsko opremo, vam bo morebiti celo lažje.

MALČEK S PRAVIM SRCEM

Dobili smo ultraprenosno napravo s sistemom Mac OS X, ki se sicer res ne more kosati s kipečimi mišicami računalnikov, ki jih požegna sam Apple, a je več kot zadosten za skromnega navdušenca nad jabolčno programsko opremo, ki mu je pomembnejša od moči prenosljivost orodja, s katerim dela. Tak oboževalec ni zadovoljen z zapostavljanjem operacijskega sistema Mac na rovaš naprednih igračk iz sončne Kalifornije in njegovo dejanje lahko razumemo kot protest proti poslovnim odločitvam stvaritelja Snežnega leoparda. Nihče ne ugovarja premoči strojne opreme podjetja Apple, prav tako nobeden s svojimi dejanji ne zagovarja piratstva ali kršenja zakona, vsak izmed lastnikov Hackintosha želi le uživati v najprijaznejšem (če že ne najboljšem) operacijskem sistemu na svetu in zanj tudi pošteno plačati.

4/4

Moj mikro, oktober 2010 | Boris Šavc |