Težava, ki se pojavi pri brezžičnem omrežju in tudi pri prenosu podatkov prek električne napeljave, je podobna. Izredno težko je na pamet oceniti, kako bo delovalo ter kakšne hitrosti in zanesljivost delovanja bomo dosegli. Prave rezultate dobimo le s poskusom na primeru konkretnega stanovanja oziroma stanovanjske hiše. Laboratorijski testi vmesnikov za prenos podatkov prek električne napeljave upoštevajo točno določene pogoje, kakršna je napeljava v preizkusni sobi, ki pa niso nujno enaki razmeram v realnih primerih. Ne zanima nas namreč, da bo hitrost prenosa podatkov visoka v eni sobi oziroma v primeru brezžičnega omrežja v neposredni bližini usmerjevalnika. V realnem življenju nas zanima, kako rešiti problem v točno določenih delih stanovanja. Zato smo se tudi lotili konkretnega primera. Smisel ni povedati, kaj natanko storiti, temveč kako preveriti, kaj se vam bolj splača.
Aksiom je, da je stanovanje tako, kot je, z električno napeljavo, kot so jo izdelali pred desetletji, in s stenami, kjer pač so. Te prav nič ne zanima, da motijo širjenje signala brezžičnega omrežja. V danem primeru je usmerjevalnik v dnevni sobi, najslabše razmere brezžičnega omrežja pa so v otroški sobi. Ravno tam, kjer tega nočemo, saj bi želeli, da ima otrok tam svoj računalnik. Kaj storiti? Pomislili smo na dve možnosti: kupiti vmesnik za prenos podatkov prek električne napeljave ali ojačati signal brezžičnega omrežja. Logično se nam je zdelo, da je »kabel« boljši, zato najprej o prvem.
A ne na dolgo in široko, saj smo o tej tehnologiji na teh straneh že pisali. Na papirju obeta veliko, hitrost prenosa 200 ali celo več Mb/s. V praksi pa se izkaže, da ima enake težave kot brezžično omrežje. Niti sanjati se nam ne more, kako bo dejansko delovalo, pa čeprav upoštevamo vse znane nasvete. Vmesnik naj bo v stenski vtičnici in v nobenem primeru v električnem razdelilniku ali podaljšku. Znane so nam tudi težave, da je bolje, če sta oba vmesnika na napeljavi, ki ima isto fazo, kar večinoma pomeni, da je med njima skoraj neprekinjena žica, kajti znano je, da prehod prek varovalk močno zmanjša hitrost prenosa podatkov. Razdelilnikom se lahko izognemo, drugega napotka pa največkrat, vsaj ko govorimo o prenosu podatkov iz ene sobo v drugo, ne moremo upoštevati.
Ker pri vsem tem ne gre za profesionalno merjenje, smo si pomagali s preprostim programom Lan Speed Test. Najdete ga na http://tinyurl.com/2emj9wk. Hitrost prenosa podatkov v domačem omrežju izmeri tako, da z enega računalnika na drugega zapiše in nato tudi bere poljubno veliko datoteko in izračuna povprečno hitrost. Da bi sploh videli, kakšne so razlike v delih stanovanja, smo najprej naredili tri referenčne meritve. Prenosni računalnik smo priključili prek kabla na usmerjevalnik, izmerili hitrost (1), nato pa to ponovili, le da je bil prenosnik povezan brezžično, a v bližini usmerjevalnika (2). Tretja referenčna meritev je preverila hitrost prek električne napeljave, pri tem, da sta bila oba vmesnika v bližnji stenski vtičnici (3). Dosežene hitrosti in položaj meritev vidite na tlorisu stanovanja. Da bi preverili, kako na hitrost vplivajo električni razdelilniki, smo en vmesnik vtaknili v razdelilnik s prednapetostno zaščito (4). Izkazalo se je, da ta skoraj za polovico zmanjša hitrost, pa čeprav se razdalja med vmesnikoma, s tem pa tudi dolžina kabla med njima, ni dosti spremenila.
Nato smo izmerili hitrosti v otroški sobi, točno na delovni mizi. Najprej za brezžično povezavo (5) in nato še hitrost prek električne napeljave (6). Razvidno je, da je hitrost prek slednje višja, torej če upoštevamo zgolj to, potem bi se nam morda splačal nakup ustreznih vmesnikov. Še nekaj konkretnega smo pri tem ugotovili. Če sta bila oba vmesnika vsak v svojem električnem razdelilniku, podatkovna povezava ni delovala. Vmesnika, vsak na svojem delu napeljave, se nista niti »videla«.
Nekaj nam ni dalo miru. Pred časom smo pisali, kako izboljšati doseg brezžičnega omrežja, in omenili poceni umerjeno anteno (WindSurfer), ki si jo lahko vsak naredi iz tanjšega kartona, aluminijaste folije in načrta (najdete ga na http://tinyurl.com/d9adwgw). Zanimalo nas je, ali ta tudi v praksi izboljša hitrost prenosa podatkov v otroški sobi. Izkazalo se je, da lahko. Hitrost prenosa podatkov prek brezžičnega omrežja je narasla in bila skoraj enaka doseženi hitrosti pri prenosu podatkov prek vmesnikov za električno napeljavo (7). Z drugimi besedami, če vas videz teh anten ne moti, je v konkretnem primeru to najbolj preprosta in hkrati najcenejša rešitev. Da anteni, po vsaka na eni anteni brezžičnega usmerjevalnika, res pomagata, je pokazal tudi program Ekahau HeatMapper (http://tinyurl.com/lngn6j). Ta namreč meri moč signala, kjer prenosnik je, premikamo ga po vsem stanovanju, naredimo več meritev, program pa to grafično prikaže. Naredili smo dve meritvi. Prvo brez dodatnih anten, drugo z njima. Pri prvi je bila površina otroške sobe bolj oranžna kot zelena, pri drugi zelena, kar neposredno kaže na to, da sta anteni ojačali signal. Posledično pa smo zato tudi dosegli višjo hitrost prenosa podatkov.
Rešitev za naš problem je več. Obstoječi usmerjevalnik je očitno že zastarel in bi ga bilo treba zamenjati, vendar to pomeni večji strošek, ki ni racionalen, saj je omrežje uporabljeno le za dostop mobilnih naprav v internet. Zagotovo se nam v tem primeru ne izplača gradnja »podatkovnih« povezav prek električne napeljave, čeprav sta uporabljena vmesnika sorazmerno poceni. Dokazali pa smo tudi, da se bo prej ali slej treba lotiti gradnje žičnega računalniškega omrežja, toliko bolj, če bo to uporabljano še za kaj več kot le za dostop domačih naprav v internet.
Moj mikro, Januar Februar 2013 | Jan Kosmač |
