Pretirani ljubitelji si nekako začnejo lastiti priljubljeno delo in (oz. predvsem) njihove avtorje, celo do te točke, da jim zamerijo, če ne delajo točno tega, kar od njih pričakujejo. Zadnji primer takšne norije je večno preklinjanje nad Georgeom Martinom, ker raje gleda ameriški nogomet, hodi po ZF- in F-konvencijah in se ukvarja s tisoč drugimi stvarmi, namesto da bi pisal težko pričakovano knjigo A Dance of Dragons. Pretirani fanatiki začnejo svoje priljubljene avtorje jemati za opice, ki bi morale plesati tako, kot si oni želijo. To na trenutke skrb vzbujajoče obnašanje je veliko bolj očitno v rumenem tisku, ko zvezdam gledajo pod prste, kaj jedo in v katero smer neba so obrnjeni pri zajtrku.

UMETNOST FANATIKOV

Dokaj blažja in za vse vpletene veliko lažja oblika oboževanja je prej omenjeni fan art, torej poustvarjanje zgodb, slik, animacij, filmov ali glasbe v že zgrajenem svetu koga drugega. Poleg tega, da gre za dobronamerno pohvalo izvirnemu avtorju, prinese nekakšno ustvarjalno zadovoljitev tudi neznanemu avtorju.

Jasno, takšna dela kršijo avtorske pravice, a boriti se proti fan artu je nekako tako jalovo kot z zobotrebcem tiščati kup jogurta na Triglav, kajti založniki bi morali tožiti malodane vse, tudi 6-letnike, ki v vrtcu rišejo Spider-Mana.

Fan art je imel v časih pred internetom razmeroma kratek domet. Obsojen je bil na širjenje med peščico prijateljev, največje širjenje pa je dosegel kvečjemu z doma narejenimi fanzimi, ki pa tudi niso segli daleč. Prihod interneta je – tako kot mnogo drugih stvari – vse skupaj postavil na glavo. Fan art se je zaradi umika komunikacijske ovire razširil kot plamen. Nenadoma je bil na voljo vsakomur, ki ga je to zanimalo. Razpasel se je tako močno, da so nekateri založniki proti njemu začeli pravo križarsko vojno. Eden takih je bil LucasArts, ki je pred leti jezno tožil in zapiral vse spletne strani tistih avtorjev, ki so hoteli narediti svojo igro Monkey Island ali Indiana Jones. Njihova poteza se morda sprva zdi kot dejanje pohlepne in hladne korporacije, a če pogledamo tistih nekaj iger, ki so kljub temu ugledale luč dneva, bi lahko bili LucasArtsu kvečjemu hvaležni. Za fan art je namreč značilno, da navdušenost in volja avtorja krepko prekašata njegove sposobnosti in talent, da o proračunu in vloženem času ne govorimo.

KAJ JE FAN FICTION

Tokrat se bomo posvetili le eni vrsta fan arta, in sicer t. i. fan fictionu. Kot že ime pove, gre za literarna dela znanih ali neznanih oboževalcev, ki se dogajajo v svetu objekta oboževanja.
Koncept fan fictiona je preprost: vzamete priljubljene like iz znanega filma ali knjige, dodate nekaj svojih ter z njimi vsemi počnete, kar hočete. Za zgodbo ni nujno, da se kakorkoli dotika izvorne zgodbe.

Takšne zgodbe navdušenci pišejo bodisi zato, ker hočejo videti nadaljevanje priljubljene zgodbe, ali pa se z njo ne strinjajo v celoti in raje napišejo »boljšo«. Med izmišljene svetove, ki dopuščajo največ svobode in hkrati sprožajo največ nestrinjanja med strogimi oboževalci, je nedvomno Star Trek, in tako lahko na spletu najdete skupka neuradnih zgodb pod imenom Voyager 8 in Voyager 7.5. V prvem najdemo dogodivščine posadke ladje Voyager, ki se dogajajo po koncu nadaljevanke, v drugem pa »boljšo« vizijo oboževalcev, ki se ne strinjajo z drugo polovico zadnje sezone nadaljevanke.

STE HETERO FAN?

Obstaja več podvrst fan fictiona, v grobem pa ga delimo na štiri vrste: gen (general fan fiction, oz. splošni fan fiction), het (heteroseksualen fan fiction), FPS (fictional person slash, ponavadi mu rečemo kar slash) ter RPS (real-person slash).

Gen fic zgodbe se običajno osredotočijo na stranske like izvornega dela. Na takšne, ki izrečejo le nekaj stavkov in imajo skorajda ničen vpliv na dogajanje, toda oboževalci iz njih naredijo glavne junake svojih zgodb. Het fic so točno to, kar nakazuje ime: ljubezenske zgodbe z mešanimi pari, torej med moškim in žensko. Te zgodbe so lahko navadne ljubezenske limonade, lahko pa vsebujejo blage oblike seksa ali celo trdi porno. Slash fic se v nasprotju z zvrstjo het osredotoča na istospolne romance, ki prav tako lahko vsebujejo opise eksplicitne spolnosti. Ime slash prihaja iz angleške besede za poševnico, s katero se opiše zaljubljen par, ki nastopa v zgodbi, recimo Aragorn/Legolas ali Han Solo/Luke Skywalker. Seveda obstaja tudi ženski slash, z lezbičnimi zgodbami tipa Arwen/Galadriel. Takšnim zgodbam se reče femmeslash.

Med temi štirimi osnovnimi podžanri seveda vzporedno obstaja več drugih vrst, ki pa jih je nemogoče klasificirati hirearhično, saj se pravzaprav prepletajo s prej omenjenimi podžanri. AU fan fic označuje »alternate universe fan fiction«. V teh zgodbah se avtorji ne strinjajo z razvojem izvorne zgodbe, zato jo na neki točki napišejo po svoje, s čimer sprožijo verigo novih dogodkov – in še več prostora za fan fic. Crossover fic označuje zgodbe, kjer se srečata dva različna literarna svetova, katerih junaki tokrat nastopajo skupaj. To so, recimo, zgodbe, v katerih se junaki iz Harryja Potterja bojujejo proti junakom (ali ob boku z njimi) iz Gospodarja prstanov.

Het

Zanj so značilne predvsem t. i. zgodbe Mary Sue. To so dokaj preproste, da ne rečemo prozorne zgodbe, v katerih je glavna junakinja v resnici kar avtorica zgodbe. To dejstvo je kljub trudu zakrivanja očitno z Jupitra, zato pametnejše avtorice tega niti ne skrivajo več. V zgodbah LOTR het je tako običajno glavna junakinja dokaj generična vilinka popolnih mer in lepote, brez imena, osebne zgodovine in karakternih lastnostih, ki se znajde sredi Middle Eartha in po vrtincu dogodkov pristane v objemu kakšnega znanega junaka, največkrat Legolasa. Zgodbam, kjer v glavni vlogi nastopajo moški, ki končajo z Eowyn ali Galadriel, se reče preprosto zgodbe Mary Stu.

Slash

Verjetno je slash obstajal že prej, a za nekakšen začetek uradno veljajo zgodbe s konca 60-ih, ko so na TV prilezle Zvezdne steze ter z njima kapitan Kirk in Spock. Njun nikoli izgovorjen in razčiščen odnos je bil odlična odskočna deska za mnoge zgodbe slash z njima v glavnih vlogah.

Za filmsko trilogijo Lord of the Rings (LOTR) velja, da po šivih kar poka od včasih manj in včasih bolj prikrite homoseksualnosti. Pogledi med Frodom in Samom so legendarni, prav tako obup med Pippinom in Merryjem po bitki na Pelenorskih poljih in še bi lahko naštevali. Tovrstni odnosi seveda niso mišljeni tako, ampak gre za izpeljanko srednjeveškega tovarištva med moškimi, predvsem vitezi in vojaki, ki je bilo v tistih časih zelo čislano, v luči sodobne družbe pa je videti kot izrazito homoseksualno (čeprav v svoji osnovi to ni). Statistični podatki kažejo, da večino slasha, kar 90 odstotkov, napišejo ženske, drugo pa biseksualni in gej moški, a glede na anonimnost, ki jo omogoča internet, se na te podatke ne gre zanesti, toliko bolj, ker se avtorji le redkokdaj podpišejo s pravimi imeni in pri vpisu svojega spola in starosti nemalokrat ne povejo po resnici. Kljub temu redno spremljanje zgodb slash bralca utrdi v prepričanju, da jih veliko večino zares napišejo ženske.

Ker je LOTR po zgradbi tipična staroveška epika, v njej prevladujejo močni moški liki, zato ne preseneča, da je največ fan fictiona LOTR ravno slash. Po premieri prvega filma je količina slasha eksplodirala, saj so ga začeli pisati celo ljudje, ki knjig sploh niso prebrali. Femmeslash v LOTR-u skorajda ni prisoten. Za primerjavo: na spletni strani Library of Moria je okoli 30 zgodb femmeslash o Eowyn in okoli 360 zgodb slash samo o romanci med Legolasom in Aragornom. V tej omenjeni knjižnici lahko zgodbe iščete glede na ime glavnega junaka in s kom se romantično zaplete.

Het fan fic lahko delimo tudi na drugačen način: OTP ali PWP. OTP pomeni »one true pairing«, kar pomeni, da se zgodba osredotoča na eno epsko ljubezensko zgodbo, medtem ko PWP (Plot? What Plot?) zgodbe in zapleta tako rekoč nimajo in so pravzaprav literarni ekvivalent porničev, saj vsebujejo le zaporedje prizorov seksa.

Real Person Slash (RPS)

To je skrajna oblika fan fictiona in verjetno se dlje od izvornega materiala ne da oddaljiti, ne da bi pri tem izgubili povezavo z njim. Namesto da bi avtorji pisali o odnosih med glavnimi in stranskimi liki, si raje daje dajo duška z izmišljenimi odnosi med igralci, ki so te like igrali v filmih.

RPS sicer obstaja že dolgo časa, a je bil kot obskurni družbeni fenomen deležen pozornosti šele ob razmahu umetnih boy bandov. Mlade oboževalke so si med pisanjem dale duška o romantičnih zgodbah med člani skupine, zaradi svoje zasnove pa je za to primerna tudi ogromna skupina igralcev iz LOTR-a. Ian McKellen, ki je odigral Gandalfa, je javno gej, a pravi, da je bila glede na število vpletenih celotna skupina igralcev najbolj hetero skupina, s katero je kdaj delal. To oboževalk ni ustavilo, da ne bi pisale zgodb tipa Ian McKellen/Elijah Wood, ali Sean Astin/Dominic Monaghan itd. Seveda je RPS najbolj sporna oblika fan fictiona, saj so tarče pravzaprav resnične osebe, ki bi se ob tem lahko počutile užaljene in ponižane – in to z razlogom, in ne tako kot v Sloveniji, ko »surle« letijo v nebo zaradi neškodljivih parodij. Če vas zanimajo zgodbe LOTR FPS, guglajte besedo »mirrormere«.

A najboljša strategija pri preveč zagretih oboževalcih je preprosto ignoriranje. S kakršnim koli vpletanjem se ogenj namreč le razplamti. Ian kljub temu ni miroval, toda njegova reakcija je bila popolnoma drugačna od pričakovane: ob vprašanju, ali se zaradi zgodb RPS počuti prizadetega, je odgovoril, da je nekaj teh zgodb sicer prebral, a premalo, da bi si lahko o njih ustvaril mnenje. Kljub temu v njih ne vidi ničesar spornega, saj je več kot jasno, da gre za izmišljene zgodbe. Ta odgovor je med oboževalci završal kot pozitiven vihar, saj so bili do takrat vajeni kvečjemu negativnega odnosa do svojih del. S pravo mero humorja takšne zgodbe jemljeta tudi Elijah Wood (Frodo) in Dominic Monaghan (Merry), ki se v ločenih intervjujih šalita, da sta zanosila z drug drugim in si bosta kmalu ustvarila družino.

Priljubljenost te filmske trilogije je segla celo tako daleč, da so se čez nekaj let pojavile zgodbe RPS igralcev LOTR-a s soigralci iz filmov, ki so jih posneli po tej trilogiji. Zaradi tega se je pozneje razvil tudi heteroseksualni RPS, ki pa se je kmalu izrodil v zgodbe Mary Sue o tem, kako se je, recimo, Orlando Bloom razšel s svojo punco in se pognal v objem ljubosumne oboževalke, ki je takšno zgodbo napisala iz golega ljubosumja in občutka nemoči, ker Orlando ne bo nikoli njen.

FANI POD REFLEKTORJI

Če ste dobili vtis, da gre za skoraj omembe nevredno in malodane gverilsko pisanje, ki skrbi, da se znajde pod radarjem marketinških oddelkov velikih filmskih studiev, imate prav – a ne popolnoma. Bolj premeteni marketingarji prisegajo na pravilo, da se sovražniku raje pridruži, če ga ne moreš premagati. Zato so pred premiero četrtega filma o Harryju Potterju pripravili javni natečaj za najboljšo fan fic zgodbo in s tem povečali že tako velikansko zanimanje za film. Na podoben način so filmarji filmov LOTR prisluhnili oboževalcem Tolkiena in uporabili veliko njihovih idej. Oboževalce namreč nič ne osreči bolj kot to, da se počutijo del uradnega procesa ustvarjanja svojih priljubljenih del.

Moj mikro, December 2008 | Matej Frece