Najprej so nam glasbo prodajali na vinilnih ploščah in kasetah. Nekako tako je šlo. Doma smo uporabljali gramofon, v avtu pa kasetofon. Če smo imeli gramofon in kasetofon, smo glasbo z vinilke sami posneli na kaseto, sicer smo jo morali kupiti. In še enkrat plačati za album, ki smo ga že kupili. Založnikom se je še bolj smejalo, ko so začeli CD-ji izpodrivati vinilne plošče. Nanje dolgo časa sami nismo mogli shranjevati glasbe. Prisiljeni smo bili celotni glasbeni arhiv kupiti na novo. Dokler niso računalniki, nato pa še internet stvari obrnili nam v korist.
Spletna storitev Napster je pomenila prelomnico v digitalni glasbi. Bila je sicer nelegalna, spremenila pa je to, kako razumemo nakup glasbe. Nismo več hoteli v nedogled plačevati za že kupljene skladbe, le zato, da so bile te primerne za predvajanje na novih napravah, in želeli smo kupovati posamezne skladbe, namesto celih albumov. Dolgo časa v Sloveniji nismo mogli legalno kupovati glasbe na spletu ali pa so bile cene, ki so jih zahtevali od nas, višje od cen, ki so jih za isto skladbo plačevali na primer Američani. Na srečo že nekaj časa ni več tako.
Včasih smo glasbo poslušali doma ali v avtu, zunaj pa le, če smo imeli nekaj časa priljubljeni vokman. A ta je bil v bistvu kasetofon. Mobilne naprave so razširile možnost poslušanja glasbe, to imamo ves čas na dosegu roke. Pojavil pa se je drug problem, kako skladbe prenesti na vse naprave, ki so v naši lasti. Glavna oblika niso več fizični nosilci, temveč glasba v digitalni obliki. Kaj pa glasba, ki jo že imamo? Bodisi na fizičnih nosilcih ali v digitalni obliki. Najbolje je, da glasbeno zbirko spremenimo v digitalno obliko, potem pa jo prenesemo v oblak. Tam je dostopna vsem napravam in ni pomembno, kje smo, kaj želimo poslušati ali kdaj.
Brezplačna storitev
Del storitve Google Glasbe (Google Play) je tudi brezplačna storitev, prek katere do 20 tisoč skladb iz svoje lastne glasbene zbirke prenesemo na Googlove strežnike. Ni pomembno, kako smo glasbo dobili. Lahko je tudi nelegalna, čeprav to ni nekaj, kar bi radi spodbujali. Podobni storitvi imata tudi Apple in Amazon, vendar nista brezplačni, vsaj ena pa tudi ni na voljo v Sloveniji. Poleg tega, da je Googlova storitev brezplačna, omogoča tudi dostop do shranjene glasbe na do desetih napravah uporabnikov. Tekmeci so glede tega manj dobrohotni.
Preobrazba glasbe na CD-jih v digitalno obliko je dovoljena. Zato pa je cena vsake naprave s pomnilnikom, na katerega lahko shranimo glasbo z vsakega medija, prodanega v Sloveniji, obremenjena z nadomestilom za avtorske pravice. Zakon pravi, da vsak lahko naredi do tri kopije na primer glasbenega albuma za lastno uporabo.
Pretvorba v digitalno obliko
Imamo glasbo na fizičnem nosilcu, na CD-ju. V digitalno obliko jo pretvorimo tako, da CD vstavimo v pogon računalnika in zaženemo predvajalnik – najenostavnejša je uporaba predvajalnika, ki je del sistema Windows (Windows Media Player). Ta poleg predvajanja glasbe ponuja tudi funkcijo »Rip CD«, ki glasbo v formatu nosilca CD spremeni v enega od digitalnih formatov. Izberemo format mp3 in mapo na disku, v kateri želimo imeti glasbo. Predvajalnik sam imenuje mapo glede na naslov albuma kot tudi na posamezne skladbe na njem. Verjetno je večina to že kdaj storila, če pa ni, je morda zdaj pravi čas za digitalizacijo glasbene zbirke. Zahteva nekaj časa, odvisno od obsega zbirke, a potem bomo imeli več svobode, na katerih napravah bomo lahko glasbo poslušali.
Aktivacija Googlove storitve
Sledi aktivacija storitve. V spletnem brskalniku skočimo na Googlovo tržnico Play (play.google.com). V levem stolpiču sta možnosti »filmi« in »glasba«; izberemo glasbo. Na osrednjem zaslonu boste verjetno zagledali »vabilo«, da lahko mesec dni zastonj poslušate glasbo. Poleg možnosti nakupa albumov in posameznih skladb Google ponuja tudi naročniško storitev. Za mesečni znesek lahko glasbo iz nabora 20 milijonov skladb poslušamo do onemoglosti. A nas to pot ne zanima. Kliknemo na »oglas« in nato se, namesto da kliknemo na možnost »začnite«, odločimo za nekoliko nerodno imenovano možnost »Preizkus storitve Standard«. Sledi nekaj vprašanj in odločitev. Obvezno moramo vpisati podatke plačilne kartice. Google sicer ne bo nič zaračunal, kartico uporabi, da preveri, ali smo do storitve upravičeni. Ko smo prek procedure aktivacije, dobimo možnost namestitve programa Music Manager. Ta sedi v ozadju računalnika in skrbi za to, da so na Googlove strežnike prenesene vse mape z glasbo, ki smo jih označili za prenos. Ker ves čas deluje, skrbi tudi za to, da samodejno prenese nove mape z glasbo, ki smo jih dodali. Po domače povedano, najbolje je, da za prenos označimo kar krovno mapo, v kateri so vse glasbene mape.
Kako deluje
Če imamo veliko glasbe, lahko prenos na strežnike traja veliko časa, toliko dlje, če imamo počasnejšo povezavo z internetom. Da bi prenos potekal čim hitreje, omenjeni program pregleda imena albumov in skladb. Tistih, ki jih prepozna, kar pomeni, da so že na njegovih strežnikih, program fizično ne prenese, temveč nam Google dovoli njihovo uporabo (album ali skladba se pojavi med »moja glasba«). Fizično prenese le tiste datoteke, ki jih ni prepoznal ali pa teh skladb na njegovih strežnikih ni.
Ko je prenos končan, imamo vse skladbe na voljo v oblaku. Dostop do njih je možen iz vsakega računalnika s povezavo v internet in na vsaki mobilni napravi, v kateri smo v storitev prijavljeni s svojim Googlovim računom. Po želji lahko skladbe prenesemo tudi na pomnilnik naprav, da jih poslušamo, kadar naprava ni povezana s spletom.
Kaj pa nelegalna glasba?
Vsak ima doma vsaj eno skladbo, ki je ni pridobil legalno. Poraja se vprašanje, ali tudi te lahko prenesemo v brezplačno Googlovo storitev oziroma ali imamo lahko zaradi tega težave. Google se je odločil, da založnikom plača nadomestilo za morebitne takšne primere. Kar pa velja le za tiste skladbe in glasbene albume, ki so že na njegovih strežnikih. A tudi v primeru skladb, ki tam niso, Google zagotavlja, da uporabniki zaradi tega ne bodo v težavah. Pravzaprav je Googlova storitev dober način, kako legalizirati nelegalno glasbo.
Aktivacija s plačilno kartico
Čeprav je Googlova storitev brezplačna, v postopku aktivacije zahteva podatke plačilne kartice. Brez nje je ne moremo začeti uporabljati. Google pravi, da s kartico preveri, ali ima uporabnik pravico do uporabe storitve. Ta namreč ni na voljo v vseh državah sveta. Je pa misel, da so podatki kartice zapisani na Googlovem strežniku, za nekatere mučna. Kaj pa, če pride do zlorabe? Podatki vnesene plačilne kartice postanejo del Googlovega računa. Veliko uporabnikov pa o varnosti ne razmišlja in ima račun zaščiten s preprostim geslom. Če pride do vdora v račun, ima napadalec podatke o plačilni kartici in jo lahko zlorabi. Kaj storiti? Najbolje je, da podatke kartice vpišemo, aktiviramo storitev in kartico z računa izbrišemo, kar storimo prek spletne povezave wallet.google.com. Če nismo redni kupci v Googlovi tržnici, je dejansko najbolje, da to naredimo pri vsakem nakupu in nimamo ves čas podatkov o plačilni kartici v Googlovi denarnici.
Moj mikro Januar Februar 2015 | Marjan Kodelja
