Eden od vzrokov za nastanek je bilo tudi dejstvo, da je nakup C64 ali ZX Spectruma zahodno od Alp vzel celo mesečno plačo, kar je pomenilo, da je hišni računalnik imela le peščica ljudi. Antoniću se je zamisel porodila med dopustom v Risanu v Črni gori. Med branjem navodil za RCA CDP1802 CPU je naletel na video generacijo s pomočjo CPU, in glede na to, da je bil CDP1802 zelo primitiven procesor, je Antonić pomislil na Zilogov Z80. Ko se je vrnil domov v Beograd, je imel že narisane diagrame računalnika, ki uporablja programsko opremo za ustvarjanje video slike. Čeprav je ta rešitev pomenila precejšnjo obremenitev za procesor, pa je po drugi strani prinesla tudi hardversko enostavnost. Antonić je diagrame in navodila nameraval objaviti v reviji. Zagrebški SAM je bil logična izbira, a zaradi slabih izkušenj se je mojster odločil vse skupaj osvetliti drugje. Druga možnost je bila znanstvena revija Galaksija, sicer nezdružljiva z njegovo idejo, a Antonić je izvedel, da pripravljajo posebno izdajo Računari u vašoj kuči. Zadeva je izšla decembra leta 1983 in postala uspešnica. Ves čas se je porajalo vprašanje, koliko ljudi je dejansko naredilo računalnik po navodilih v reviji, ocena se je gibala med 100 in 1000 primerki, s tem da se Antonić spominja, da so se ob ideji številke 1000 glasno smejali. No, zgodovina je pokazala, da je v roke nadobudnih jugoslovanskih elektronikov romalo kar 8000 kitov, številka pa bi bila še višja, če bi prišteli tiste, ki so Galaksijo sestavili z lastno nabavo elementov. Vsi deli ohišja, tipkovnica in periferija so bili delo domačih proizvajalcev, tiskano vezje je prišlo iz Gradca, Antonić je osebno sam izdeloval EPROM, revija Galaksija pa je skrbela za naročila in distribucijo.
Nekoliko pozneje je EI prevzela serijsko izdelavo Galaksije, ki je romala predvsem v šole. Čeprav je bila Galaksija v vseh pogledih podrejen računalnik takratnim tržnim uspešnicam z zahoda, pa je imela velik vpliv na širjenje računalniške zavesti med ljudmi in je sprožila val bodočih strokovnjakov, ki so s prebiranjem zares razumljivega od a do ž članka v reviji razširili svoje obzorje in poznavanje načela delovanja računalnikov.
Galaksija je imela procesor Z80 s 3 MHz, ROM A je vseboval zagon računalnika, nadzor nad delovanjem in Galaksija Basic interpreter, ROM B, ki ga je bilo mogoče dokupiti, pa razširjen Galaksija Basic in razvojna orodja za programsko opremo. RAM-a je bilo na voljo od 2 do 6 KB, razširljiv na 54 KB, v tekstnem načinu je Galaksija prikazovala 32 x 16 znakov, v psevdo grafičnem načinu pa je bila na voljo matrica 64 x 48. Tu je bila še kasetna enota, računalnik pa se je dalo priključiti tako na monitor kot na televizor.
Da je šlo za ubožen računalnik, razkriva tudi dejstvo, da je procesor kar 70 odstotkov svoje moči uporabljal za ustvarjanje videa, kar je pomenilo, da je bil galaktični računalnik vse prej kot hiter. Med nalaganjem programov s kasete je zato video signal mrknil, a vgrajeni interpreter Basica je bil tako eden najhitrejših, hitrejši celo od hišnih računalnikov tiste dobe. Programe za Galaksijo so v osemdesetih predvajali kar na radiu Beograd 202 v oddaji Ventilator 202. Pri zapisu 280 bit/s je za običajen 2-kilobajtni program v etru eno minuto odzvanjalo zelo znano šumenje in piskanje.
Danes ima Galaksija posebno zbirateljsko vrednost, vsi, ki bi si radi ogledali to čudo domače računalniške iznajdljivosti, pa se obrnite na strica Googla, ki bo izdal pot do emulatorja Galaksije.
Moj mikro Januar Februar 2015 | Artur Švarc
