Jabolko spora tiči v tem, da denimo britanski kupci ne morejo kupiti glasbe na spletnih straneh nemškega iTunes in obratno. Zaradi zapletene zakonodaje v različnih državah EU-ja so namreč pri iTunes omogočili nakup glasbe samo na spletni strani tiste države, v kateri je kupec, slednje pa ugotovijo s preverjanjem kreditne kartice. V konkretnem primeru to pomeni, da mora britanski kupec za isto skladbo plačati 1,16 evra, medtem ko nemški kupec zanjo odšteje 99 centov. Takšno omejevanje v EU-ju seveda ni dovoljeno, saj Angležu nihče ne preprečuje in mu glede na temeljna načela EU-ja o prostem pretoku blaga in storitev tudi ne sme preprečevati, da ne bi kupoval zgoščenk v Nemčiji, Francozu pa ne kupovanja blaga v Avstriji in podobno.
LAKOMNA GLASBENA INDUSTRIJA
Seveda je internet drugačen trg, toda britansko združenje za zaščito potrošnikov je kljub temu sprožilo protest in se obrnilo na Komisijo, ki je ustrezno ukrepala. In res, če malce pomislimo, lahko združenju in Komisiji damo zgolj prav. Res je, da je treba za nakup zgoščenke v drugi evropski državi fizično prepotovati določeno razdaljo, pri spletnem nakupu pa to lahko opravimo iz iste lokacije, toda to je končno smisel internetne trgovine, kajne? Po drugi strani se bodo morali tej poslovni logiki (končno!) privaditi tudi glasbena industrija in spletni trgovci. Čas bi že bil, saj je od prvih člankov, ko smo o tem med prvimi pri nas lamentirali v Mojem mikru, minilo že nekaj let, glasbeni industriji pa se še do danes ni uspelo niti prilagoditi, kaj šele revitalizirati. Tako pa je bila Applova namera še ena izmed tipičnih pragmatičnih potez industrije in trgovcev, ki končno breme prelagajo na ramena kupcev. Ne samo, da je spletna glasba dražja kot kdaj prej, da ob tem RIAA in podobne PR-organizacije velikih štirih multinacionalk, ki obvladujejo glasbeni trg, tarnajo o nenehnem upadu dobička, čeprav številke očitno kažejo drugače, zdaj bi nas začeli po nacionalnosti razvrščati že trgovci.
Ne le, da je spletna glasba dražja kot kdaj prej, da ob tem RIAA in podobne PR-organizacije velikih štirih multinacionalk, ki obvladujejo glasbeni trg, tarnajo o nenehnem upadu dobička, čeprav številke kažejo drugače, zdaj bi nas začeli po nacionalnosti razvrščati že trgovci.
Tako bi končno ceno zopet plačali tisti, ki se odločijo za legalen nakup in bi bili seveda ustrezno kaznovani glede na njihovo nacionalnost. Zanimivo bo opazovati, kako se bo zadeva razpletla in do kam bo Komisija šla. Apple se najbrž ne bo vdal kar sam od sebe, saj je z multinacionalkami že sklenil dogovore, te pa mu stojijo ob strani – vsem pa je seveda v interesu čim večji dobiček. Po drugi strani se EU pred časom ni ustrašil Microsoftove moči in je Billu Gatesu navil ušesa, tako da lahko Steve Jobs iz tega potegne koristno lekcijo brez bolečih posledic.
POTROŠNIKI NOČEJO OMEJITEV
Brez namerne povezave s to zgodbo so medtem na Apple pritisnila še združenja za zaščito potrošnikov iz Nemčije, Francije, Nizozemske in nordijskih držav. Moti jih namreč, da je moč glasbo, kupljeno v iTunes, poslušati samo z iPodom, ne pa tudi z drugimi MP3-predvajalnikih. Apple se je v prvi rundi tega spopada izgovoril na glasbene založbe, češ da morajo najprej te spremeniti protipiratsko tehnologijo. Norveška, ki ni članica EU-ja, je že sprožila zakonski postopek in Applu naložila, naj sporno zadevo uredi do prvega oktobra, sicer bodo sledile sankcije. Čeprav EU o podobnih ukrepih še ne razmišlja, je svarilo očitno zaleglo, saj je medtem Apple že podpisal pogodbo z založbo EMI, po kateri bi naj bila ta blokada odstranjena za glasbo, ki je v lasti te multinacionalke.
Vasja Ocvirk
