Na začetku so bile potrebe po povezljivosti zelo osnovne. Uporabniki so se želeli osvoboditi s povodca, skratka niso želeli biti »privezani« na svojo internetno povezavo. Obenem so si slednjo želeli razdeliti med različnimi uporabniki/računalniki znotraj doma. Vrtanje sten, polaganje kablov ter skrivanje sledi v infrastrukturi so kaj hitro nadomestila brezžična omrežja, ki so zrasla kot gobe po dežju, danes pa jih je že na desetine milijonov. V praksi jih najdemo skoraj povsod, kjer je na voljo širokopasovna povezava v splet.

OTROŠKE BOLEZNI

A brez bolečin ni šlo. Kmalu po predstavitvi brezžičnih omrežij domačim uporabnikom so se namreč pokazale omejitve v tehnoloških rešitvah. Prvi brezžični standard (802.11) enostavno ni imel dovolj visokih zmogljivosti, da bi zadostil potrebam hitrih povezav in večjemu številu teh. Obenem je bil zelo občutljiv na infrastrukturo, saj so mu debelejši zidovi in plošče pomenili nepremagljivo oviro. Ti so, roko na srce, velika ovira še dandanes, saj v skoraj vsakem domu najdemo kako t. i. mrtvo točko, kjer ni signala brezžičnega omrežja. Snovalci brezžičnih omrežij so zato kaj hitro ugotovili, da potrebujejo inovativne in cenovno dostopne rešitve, ki bodo rešile nastalo težavo.

HITER RAZVOJ

Brezžična omrežja so napredovala. Prišel je nov standard (802.11b), zatem še eden (802.11g), hitrosti in domet so se povečali. Eden izmed proizvajalcev brezžičnih rešitev, ameriški Netgear, je prišel do preproste ideje in na svoj usmerjevalnik namestil več vrtljivih anten, ki so pomagale signal pošiljati in ga sprejemati iz najrazličnejših strani. Seveda ni treba posebej poudarjati, da so to novotarijo kaj hitro vzeli za svojo tudi drugi ponudniki rešitev in kmalu smo začeli videvati različne dvo- ter triroge usmerjevalnike.

Razvijali pa se niso zgolj usmerjevalniki in druga omrežna oprema (stikala, kartice, dostopne točke), velik napredek so doživele tudi širokopasovne storitve. Dostop do interneta kar naenkrat ni bil več v središču, prenos zvoka in videa prek spleta sta začela zavzemati vse večje transportne kapacitete omrežij. In ko so na sceno stopili še igričarji, ki so od ponudnikov dostopa do spleta zahtevali čim nižje odzivne čase, je bilo TREBA uskladiti želje in delovanje omrežja. Po začetnih krčih je inženirjem le uspelo zagotoviti sožitje delovanja komunikacijskih aplikacij (dela) in iger (zabave). Dobro uporabniško izkušnjo pa so omogočile šele metode, s katerimi so uredili prioriteto posameznega prometa (kakovost storitve – Quality of Service, QoS), ki so omogočile hkratno delovanje zahtevnih aplikacij. Slednje je bilo treba urediti tako za žični kot tudi brezžični del prenosov. Končni rezultat je na dlani – vsi uporabniki domačega omrežja lahko zdaj hkrati uporabljajo svoje najljubše naprave ter pregledujejo zanimive in bogate vsebine. Domače omrežje je postalo zmogljiva platforma.

BOGATE VSEBINE

Prilagodljiva omrežja so uporabniki kaj hitro izkoristili za več kot le deljenje internetne povezave. Vanje so dodajali tiskalnike in omrežne diske, ki so omogočili shranjevanje in deljenje večje količine datotek po omrežju. Slednje so pospešile predvsem multimedijske vsebine, sprva glasba v MP3-datotekah, digitalne fotografije, danes pa prenos video vsebin ni več nikakršna redkost. Ravno nasprotno, vsebine, shranjene v osebnih računalnikih, so običajno prek omrežja deljene z drugimi računalniki in multimedijskimi napravami (DVD-predvajalniki, igralnimi konzolami, glasbenimi stolpi ...) znotraj doma.

Prav prenos teh bogatih vsebin je veliko breme za omrežje, še zlasti za brezžični del, ki je običajno zmogljivostno omejen s svojim dometom in kakovostjo signala, ki odločilno vplivata na samo zanesljivost delovanja in stabilnost. Predvsem video vsebine visokih ločljivosti od sodobnih naprav zahtevajo zmogljiv QoS, saj so visoki podatkovni tokovi velik izziv pri zagotavljanju neprekinjene uporabniške izkušnje.

VIŠJE, MOČNEJE, HITREJE

Velik napreden v tej smeri je naredil težko pričakovani n-del brezžičnega standarda 802.11, ki odpravlja večino pomanjkljivosti, nastalih z vse večjo razvejenostjo brezžičnih omrežij. Uvedba dveh delovnih frekvenc (2,4 in 5 GHz) je omogočila združljivost z obstoječo opremo ter višanje hitrosti in dometa naprav. Povišanje števila kanalov, prek katerih brezžične naprave komunicirajo med seboj, zagotavlja lažjo komunikacijo, predvsem v še nenatrpanem frekvenčnem spektru 5 GHz (na frekvenci 2,4 GHz se namreč med seboj spopadajo najrazličnejše naprave).

Naslednji korak, ki ga proizvajalci omrežnih rešitev kar prepočasi vpeljujejo, pa je vgradnja gigabitnih vrat na usmerjevalnikih. Z njimi bodo omogočili še hitrejšo komunikacijo med ožičenimi računalniki, ki so jo v zadnjih letih brezžične povezave že prehitele (n-standard omogoča hitrosti do teoretičnih 600 Mb/s).

Ne nazadnje velja dodati, da so domača omrežja močno obremenili tudi sami ponudniki internetnih storitev, ki so v svoj nabor storitev poleg dostopa do interneta vključili še telefonijo in IP-televizijo.

Kaj nam prinaša prihodnost? Na različnih sejmih že imamo možnost videti video zelo visokih ločljivosti, ki je po količini vsebovanih podatkov okoli štirikrat zahtevnejši od današnjega Full-HD signala. Takoj, ko bodo na voljo ustrezne naprave za dekodiranje signalov in njihovo predvajanje ter prikazovanje na zaslonih prihodnosti, bodo to morala prenašati omrežja prihodnosti. Seveda tudi po zraku.

Moj mikro, Junij 2008 | Miran Varga