Spomnim se sredine ali druge polovice devetdesetih. Na trgu so se pojavili prvi kolikor toliko dostopni digitalni fotoaparati. Ti so fotografije shranjevali na kartice CompactFlash, ki so takrat imele kapaciteto enega ali dveh megabajtov. Nekaj let pozneje, torej konec devetdesetih, je na sejmu CeBIT takrat novo podjetje SanDISK slovesno predstavljalo kartice CompactFlash s kapaciteto 32 Mb. Takrat je bila to pomembna novost. Na sejmu sem spoznal moškega, ki je delal na področju trženja SanDISKa. Ker je bil 'naše gore list' (starši so bili Dalmatinci), sva se ujela. Na skrivaj in z opozorilom, da tega še ne smem nikomur povedati, saj je stvar namenjena le največjim partnerjem, mi je pokazal fotografijo najnovejšega dosežka podjetja – kartico s kapaciteto 96 Mb. Takrat je bilo to nekaj nepojmljivega. Približno pol leta zatem je SanDISK te kartice predstavil na trgu. Sicer ne vem, zakaj mi je v glavi ostala ta primerjava, ampak cena dveh kartic 96 Mb je bila takšna kot cena takrat najnovejše Sonyjeve digitalne kamere D8, ki je bila takrat kar precej draga igrača.

Zdaj pa se 'prestavimo' slabih petnajst let naprej, ko uporabljamo kartice MicroSD (Micro Secure Digital), na katere je mogoče spraviti 32 Gb podatkov, kar je 16.000-krat več od prvih kartic 2 Mb in tisočkrat več od omenjenega 'svetovnega čudesa' CeBIT-a. Že to je izjemen podatek, ko pa dodamo še to, da je velikost kartice MicroSD le tri odstotke volumna kartice CF, postane jasno, da gre za enega največjih tehnoloških dosežkov preteklega desetletja, čeprav o tem govorijo le redki. V primerjavi s tem je velikokrat opevan Moorov zakon o podvojevanju zmogljivosti vsakih osemnajst mesecev smešen.

Kartice MicroSD imajo v rokavu kar nekaj adutov. So izjemno majhne, in sicer velikosti človekovega nohta, točneje 15 x 11 milimetrov, debele pa le 1 milimeter. Kljub majhnosti pa nudijo zelo veliko prostora. Najnovejše nudijo kar 64 Gb, še letos pa se bo to število menda krepko povečalo. Kartice so tudi razmeroma poceni. Pri nas je mogoče kartico MicroSD kapacitete 32 Gb dobiti že za dobrih dvajset evrov ali več. Pri tem se nam zastavi vprašanje, zakaj so na primer tablični računalniki enakih zmogljivosti, a različnih kapacitet, lahko cenovno tako različni. Applov iPad 16 Gb stane kar sto evrov manj od modela z 32 Gb, medtem ko 16 Gb pomnilnika flash, kar je razlika med prvim in drugim, v obliki kartic MicroSD pri nas stane od dobrih deset pa do slabih petintrideset evrov. Enaka je cenovna razlika med modeloma iPada z 32 Gb in 64 Gb, čeprav je pomnilnik tudi v tem primeru cenejši. A kaj ko iPad nima razširitvenih pomnilniških vrat. Apple nam pomnilnik torej zelo drago prodaja.

Velikost kartice pa ni edini atribut, ki govori v korist MicroSD-ja. Je namreč tudi najbolj univerzalna kartica doslej. Vtakniti jo je mogoče v skoraj vsak pametni telefon, nekatere tablične računalnike, prek zelo cenenih vmesnikov USB ali SD pa tudi v vsak prenosnik, namizni računalnik ali čitalnik kartic. Delo z njimi je zato izjemno preprosto. Kartico iz pametnega telefona ali fotoaparata vstavimo v računalnik, kjer se pojavi kot izmenljivi disk, s katerega je mogoče preprosto prekopirati vsebino kamor koli. Vsekakor lažje kot pa priključevanje kablov na namizni računalnik ali prenosnik.

A vse le ni tako rožnato

Kartice MicroSD pa niso brez napake, zato tudi med njimi, kot pri vseh tipih kartic z bliskovnim pomnilnikom, najdemo nekaj slabih lastnosti in nepravilnosti. Da vse kartice niso enake, nam pove že cena. Če na primer primerjamo kartice kapacitete 16 Gb, ki so ta trenutek najbolj zanimive, vidimo, da se njihova trenutna cena giblje nekje med desetimi in petintridesetimi evri. Zakaj takšna razlika? Razlogov je več. Najočitnejši je hitrost. Kartice se delijo po tako imenovanih razredih (Class). Njihove oznake so 2, 4, 6, 10, v zadnjem času pa tudi 15. In kaj oznaka pomeni? Pomeni največjo mogočo hitrost zapisa podatkov nanjo v megabajtih na sekundo (Mb/s). Razred 2 (Class 2) torej pomeni, da je na kartico mogoče pisati s hitrostjo 2 Mb/s, na Class 4 s hitrostjo 4 Mb/s in tako naprej. Načeloma je na vsaki kartici označeno, katerega razreda je. Najpogosteje bo oznaka takšna, da bo v velikem tiskanem C zapisana številka razreda, lahko pa je zapisana tudi celotna beseda Class. Če ste kje dobili kartico, ki oznake nima, je najverjetneje razreda 2. Označevanje oziroma deljenje kartic v razrede se je začelo šele pred kratkim, zato so zdaj veliko bolj razumljive in uporabniku prijazne kot prejšnje, ki so govorile o faktorju hitrosti zapisa (33X, 100X) in pri katerih nihče ni zares vedel, kaj dejansko pomenijo pri vsakdanji uporabi.

H2testw 1.4 je eden najbolj znanih programov za preverjanje dejanske kapacitete in hitrosti kartic z bliskovnim pomnilnikom.

In kaj ti razredi pomenijo v praksi? Če imate fotoaparat, ki fotografira v visoki ločljivosti in hkrati zmore posneti tudi več fotografij v sekundi, boste imeli s karticami razreda 2 in 4 težave. Posamezne fotografije so lahko velike tudi pet ali več megabajtov, če recimo vaš fotoaparat zmore tri posnetke v sekundi, to pomeni, da bi moral shraniti kar petnajst megabajtov v zelo kratkem času. Enako velja pri snemanju filmov 1080p, torej v polni HD-ločljivosti. Tudi tam je sprotna količina podatkov precejšnja in pri počasnejših karticah se utegne zgoditi, da boste imeli težave. Višji od omenjenih razredov je razred 6, ki pa se ni obnesel ne pri uporabnikih ne pri proizvajalcih, zato je za zahtevnejšo uporabo, če imate torej zrcalnorefleksni fotoaparat in snemate filme v ločljivosti 1080p, najbolje kupiti kartico razreda 10 (Class 10). Tudi te niso veliko dražje od počasnejših. Kartico MicroSD 16 Gb Class 10 je na primer mogoče dobiti za okoli dvajset evrov, kartice Class 4 pa so le nekaj evrov cenejše. Velikost 16 Gb je ta trenutek po moji oceni najbolj ekonomičen in koristen nakup. Večina naprav namreč to velikost podpira, medtem ko imajo lahko z 32, še bolj pa s 64 Gb težave. Posebej občutljivi so mobilni telefoni, zato je pri njih treba v navodilih pogledati, kakšna je največja sprejemljiva kapaciteta.

Druga stvar, na katero morate biti pozorni, je nakup sam. Kartice so majhna in lahka zadeva, te pa imajo tudi to dobro lastnost, da je poštnina zanje relativno nizka. To spet pomeni, da bomo hitro dobili zamisel, da si jo naročimo iz tujine, na primer iz Amazona, eBaya, Dealextrema in podobnih trgovin. Tam je namreč včasih mogoče izdelke kupiti zelo poceni, vsekakor pa precej ceneje kot pri nas, tudi če plačamo poštnino. A pri tem je treba biti zelo pazljiv. Pomnilne kartice so namreč izdelki, ki kar kričijo po ponarejanju. So majhne, preproste, na prvi pogled pa se ne vidi, ali res delajo tako, kot je obljubljeno. V spletu je mogoče najti kar nekaj pričevanj jeznih in žalostnih kupcev, ki so poceni kupili kartico s 16 ali 32 Gb, nato pa ugotovili, da ne dela tako, kot naj bi. Težav je lahko več. Lahko se zgodi, da kartica javi 16 Gb prostora, ko pa jo uporabljamo, ugotovimo, da je uporabnega prostora precej manj, včasih tudi samo 4 Gb. Zakaj? Izdelava kartic poteka tako, da se te 'natisnejo', nato pa preverijo, ali delujejo tako, kot bi morale. Lahko se na primer zgodi, da vezje, ki naj bi 'držalo' 16 Gb podatkov, zaradi napake sprejema bistveno manj, zato ga proizvajalci seveda ne prodajajo ali pa ga predelajo. Včasih na primer ugotovijo, da od 16 obljubljenih gigabajtov zanesljivo deluje le 4 Gb, in kartico pač prodajo kot tako. Nezanesljivih vezij pa ne prodajajo. Do njih se dokopljejo ponarejevalci. Ti nato dokončajo proizvodnjo in jih prodajajo kot originalne izdelke. Pri njih se lahko zgodi, da ob vstavitvi v napravo javijo polno kapaciteto, v praksi pa lahko shranijo neprimerno manj podatkov ali se zgodi, da so ti neberljivi. Druga težava je lahko hitrost. Na kartici lahko piše, da gre za Class 10, a v praksi ni tako, saj gre lahko le za razred 2. Takih primerov je veliko. Pri tem je pomembno to, da oznaka Samsung, SanDisk, Kingston ali podobno znane znamke ne pomeni nič. Oznake je zelo preprosto kopirati, kar nekateri zelo dobro obvladajo. Zato je pri spletnih nakupih treba biti previden. S tem seveda ne mislim, da se recimo na eBayu prodaja samo ponarejeno blago. Daleč od tega, vendar je vseeno treba biti previden. Če že kupujete na ta način, potem dobro preglejte opis izdelka, še bolj pa komentarje tistih, ki so izdelek kupili. Če boste naleteli na besedo 'fake', 'counterfeit' ali podobne oznake, je to znamenje, da se je izdelku treba izogniti. Velja pa tudi, da se ob nakupu raje odločajte za spletne trgovine znotraj Evropske unije, za trgovine Daljnega vzhoda pa le, če imate z njimi dobre izkušnje.

Kaj pa, če ne vemo, ali je z našo kartico kaj narobe oziroma ali je res takšna, kot piše na embalaži? V tem primeru si lahko pomagate s katerim od programom, ki preverjajo tako kapaciteto kot tudi hitrost vaše kartice. Zadnje čase je standard na tem področju postal nemški program H2testw 1.4. Gre za brezplačen program, ki ga je mogoče najti na spletu, le njegovo ime vpišite v iskalnik. Program je, potem ko ga 'odzipamo', velik le kakšnih 400 Kb in ga ni treba nameščati, ampak ga samo zaženemo. Če nam nemščina ne leži, lahko izberemo angleščino. Vse ostalo je dokaj preprosto – v bralnik vstavimo kartico, ki bi jo radi preverili, in sprožimo preverjanje. To lahko traja kar nekaj časa, saj program kartico do konca zapolni, nato pa izvede tako bralni kot tudi pisalni test. Pri večjih kapacitetah lahko test traja tudi pol ure ali več. A na koncu boste dobili zelo natančne podatke o tem, koliko podatkov vaša kartica dejansko sprejme in kako hitra je.

Attaché Evolutive

Pri brskanju po spletu za cenami najrazličnejših kartic smo odkrili tudi izjemno zanimiv izdelek, imenovan Attaché Evolutive podjetja PNY. Gre za vmesnik, na videz enak najmanjšemu brezžičnemu vmesniku za miško, v katerega lahko vstavimo kartico MicroSD, vse skupaj pa v vrata USB na kateri koli napravi.

In zakaj je PNY tako zanimiv? Zato ker je tako majhen, da ne bo v napoto v nobenem prenosniku, tudi tistem najmanjšem ne. Pravzaprav ga človek skoraj ne opazi. Zanimiv je zato, ker ga je mogoče nositi tudi na obesku za ključe, tako pa imeti podatkovni medij vedno pri roki. Lahko ga imamo tudi ves čas v prenosniku. To je lahko koristno pri malce starejših netbookih, kjer je prostora v osnovi dovolj za operacijski sistem, kaj več pa ne. Ker pa lahko v Attaché Evolutive vstavimo tudi kartice MicroSD velikih kapacitet, lahko izdelek služi kot neke vrste dodatni disk za prenosne naprave, ki ne bo motil oziroma visel iz nje.

Attaché Evolutive je mogoče precej poceni dobiti tudi pri nas. Vmesnik vključno s kartico 4 Gb Class 6 stane nekaj manj kot osem evrov, z 8 Gb nekaj manj kot deset evrov, s kartico 16 Gb pa nekaj manj kot sedemnajst evrov.

Moj mikro, Maj 2012 | Miha Gradišnik